V okviru mednarodne konference nosečniških centrov pod naslovom “Together for Life”, ki je letos konec maja in v začetku junija potekala v Planini pri Rakeku, je Ellen Foell, odvetnica, ki pri organizaciji Heartbeat International deluje kot svetovalka za mednarodne programe, za revijo Novi svet odgovarjala na vprašanja v zvezi s spreminjanjem pogleda na vrednost človeškega življenja v današnji družbi.
Živimo v svetu, kjer se zdi, da je življenje vedno manj vredno. Kako gledate na vso propagando v tej smeri? Kako vidite te svetovne trende, ki to uresničujejo?
Kulture smrti ne vidim kot nekaj, čemur se približujemo, temveč se približujemo kulturi življenja, kajti Bog vse prenavlja. Vendar na mnogih krajih vidimo izraze kulture smrti. To se vidi npr. v zelo razširjeni rabi pornografije, prodorni agendi lgbtq… gibanja. To vidim v naraščanju trgovine z ljudmi, nasilju nad ženskami, spolnem nadlegovanju, zlorabi otrok, itd. Vse te stvari so po mojem mnenju posledica nespoštovanja podobe Boga v vsakem človeku. Včeraj je eden od predavateljev rekel nekaj o skupku celic, staremu en, dva, štiri dni. Pomislila sem, da vem, da je to človeško bitje. Nisem pa razmišljala o tem, da je v teh dveh, štirih celicah ravno tako prisotna podoba Boga. Ko pomislim, da je prišel Jezus na zemljo, utelešeni Bog, kot skupek celic in da je bila v tem skupku celic polnost Boga, podoba samega Boga, kajti tako piše, da je prava podoba Boga, se mi zdi izjemno. Ko pa iz koncepta človeškega bitja odstranimo podobo Boga, ni več pomembno, kaj počneš. To sploh ne izhaja več iz nespoštovanja do žensk, to izvira iz nespoštovanja do vsega življenja in podobe Boga. Ko pomislim na vrstico, ki pravi: »Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu,« (2 Kor 5, 16), kaj to pravzaprav pomeni? Pomeni, da ko pogledam kogarkoli, ne glede na barvo kože, spol, raso, poreklo, starost, sposobnosti ali omejitve, osebe ne morem več gledati telesno, samo to, kar vidim. Kajti vedno in za vedno so ustvarjeni po božji podobi. To me vodi k temu, da jih spoštujem na ta način. V kulturi, v kateri se vedno bolj oddaljujemo od koncepta in resničnosti božje podobe, bomo še naprej priče zmanjševanju vrednosti ljudi.
Razmišljala sem še o svetu umetnosti. Pred kratkim sem videla Michelangelov kip »Pieta«. Se spomnite, ko so kip napadli in ga poškodovali. Potem je Rodinov kip »Mislec«, ki so ga razstrelili. V preteklih letih je bilo veliko poskusov uničenja velikih umetniških del. Prva stvar, ki jo ljudje poskušajo narediti, je obnoviti umetnino po umetnikovih prvotnih načrtih. Trenutno poteka proces, ko Bog obnavlja svoje stvaritve po svojem prvotnem načrtu, kajti mi smo njegove umetnine. Zato pravim, da se ne pomikamo proti kulturi smrti, temveč proti prenovi.
Vi predstavljate organizacijo Heartbeat International. Kaj konkretno vi in vaša organizacija delate v tej smeri, da bi življenje dobilo tisti smisel, ki ga ima v božji podobi?
Pri organizaciji Heartbeat si prizadevamo oziroma imamo vizijo sveta, v katerem je umetna prekinitev nosečnosti nezaželena danes in nepredstavljiva za naslednje generacije. To uresničujemo s pomočjo mreže centrov in organizacij po vsem svetu, ki pomagajo nosečnicam: nosečniški centri, materinski domovi, centri medicinske pomoči in neprofitne agencije za posvojitev. To so sredstva, s katerimi si prizadevamo uresničiti naše poslanstvo, za katerega verjamemo, da Bog želi, da ga izpeljemo. Preko teh želimo doseči in rešiti ženske, ki se znajdejo v nenačrtovani nosečnosti, ter njihove družine. Poleg tega želimo prav tako obnoviti skupnosti okoli teh žensk, njihovih otrok in družin. Zares si želimo za te ženske poskrbeti na tak način, da razumejo, da niso same v svoji nenačrtovani nosečnosti, da jih nekdo vseskozi spremlja na njihovi poti. Včeraj, ko se je predstavljal Zavod Živim, in je ena od sodelavk programa PreŽivim omenila, da želijo stati ob strani družinam, dokler najmlajši otrok ne doseže starosti 5 let, se mi je to zdelo zares izjemno. Iz tega je jasno, da ne gre samo za reševanje enega otroka, temveč za reševanje ženske in njene družine. Torej gre za celosten pristop. Pomeni opremljanje žensk in njihovih družin, zato da spoznajo, da obstaja druga možnost, ne samo splav. To počne naša organizacija, znotraj katere imamo v mreži preko 3300 pridruženih organizacij v 92 državah po vsem svetu, od teh je 1200 članic izven Amerike. Moje delo je ustvarjati in vzdrževati odnose, iščemo različne vire, razvijamo kompetence vodenja v centrih širom sveta. Verjamemo, da npr. v Sloveniji Sara center in Zavod Živim najbolje dosežeta slovenske ženske. Mi tega ne moremo, to počnemo preko teh lokalnih organizacij. Vse to se navezuje tudi na moj prejšnji odgovor, kako obnoviti zmožnost ljudi, da bi videli božjo podobo. To delamo tako, da jim pomagamo videti življenje v njih samih, življenje v otroku, v družini.
Kaj bi vsakemu človeku svetovali, da bi lahko naredil korak v smislu vrednotenja življenja?
Vedno se začne znotraj samega sebe. Mislim, da vsakdo, ne glede na to, ali na to gledajo kot na duhovni ali moralni klic, mi vsi prepoznavamo vrednost druge osebe. Celo pozivanje k splavu je bolj zavedeno prepoznavanje vrednosti ženske. Mislim, da je naše delo prepoznavanje, da vrednost ženske ni večja in ni v nasprotju z vrednostjo njenega otroka. Vrednosti obeh nista v konfliktu. To je tisti zmoten pogled. Seveda pa se lahko strinjam z vrednostjo te ženske. Ko razmišljam, kako to spremeniti, se mi zdi, da nihče ne more storiti vsega, vendar pa vsak lahko naredi nekaj. Za nekatere to pomeni, da se začnejo izobraževati o tem, kako v drugem človeku zares videti vrednost. Zdi se, da zmoremo videti vrednost vsakega človeka, razen tistega v maternici. Vsi drugi imajo vrednost. Mislim, da je treba okrepiti prepoznavanje in zavedanje. Ne glede na to, ali nekdo sledi Jezusu ali ne, obstaja impulz, da bi podpirali ljudi, ki skrbijo za ženske ob nenačrtovani nosečnosti. Oblasti naredijo veliko za podporo večine drugih ljudi, vendar pa vedno ne naredi dovolj za zaščito otrok v maternici. Če je torej to prepuščeno zasebnim organizacijam in nevladnim organizacijam, potem moramo le-tem pomagati. Prav tako mislim, da je pomembno stalno izobraževanje, vendar ne v smislu šolskega izobraževanja. V 5. Mojzesovi knjigi piše, da ko si z otroki na poti, se pogovarjaj z njimi. Ko si z njimi pri mizi, govori z njimi, uči jih o Gospodovih zapovedih. Ko spiš, ko se zbudiš, karkoli delaš, se pogovarjaj z otroki. To je nekaj, kar moramo prenesti na naslednjo generacijo. Morda moja generacija tega ni dobro opravila. Mislim pa, da lahko naslednja to naredi bolje. Moja želja je, da preko ocenjevanja in preiskovanja samega sebe pred Gospodom, potem midva skupaj z možem kot par in nato kot družina to potem zraste. Verjamem, da lahko spremenimo celotno generacijo, preoblikujemo naše skupnosti, ne samo glede življenja, temveč tudi glede božje podobe v tem življenju.
Dodala bi še tole: kličem blagoslov na Slovenijo, na Ljubljano, blagoslavljam vse skupnosti v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Blagoslavljam vse, kar Bog dela tu v Sloveniji. Molim: Oče, bodi darežljiv do ljudi v Sloveniji, daj jim več življenja, več razumevanja življenja, več vrednosti življenja.
Pogovarjala se je Miča Grum