MARJETA DEBEVEC je mati osmih otrok, od tega so trojčice v nosečnosti umrle, prvič pa je zanosila pri 17-ih letih. Zgledna najstniška učenka je presenetila svoje sošolke z novico, da je noseča. Imela je dobre ocene, bila predsednica razreda in nihče pri njej tega ni pričakoval.
Gospa Marjeta nam je zaupala: “Tudi sama priznam, da sem bila takrat v velikem šoku. Načrti, ki sem jih imela za življenje in nadaljnje šolanje so zbledeli. Večina moji sošolcev in bližnjih mi je svetovala splav.”
OTROK, KI ZANOSI, JE ŠE VEDNO SAMO OTROK
Pojavi se socialna in ekonomska stiska, kako bomo preživljali sebe in otroka. Tudi zdravstvo stopi na stran mladoletnika, ki si želi pomoči in s splavom rešiti položaj.
V tistem času Marjeta ni hodila v cerkev oziroma ni bila dejavna na verskem področju. Vendar ni pomembno ali je človek kristjan ali ne, vsak ima v sebi občutek, kaj je prav in kaj ne. To je naša vest.
“Vprašala sem sama sebe: ‘Marjeta, ali boš sprejela odločitev za splav kot edino možno rešitev, tudi ko boš stara 30, 40, 50 ali 60 let in boš gledala nazaj?’ Takrat je bil zame to trenutek resnice. Vest mi tega ni dovolila storiti in bi me odločitev za splav spremljala celo življenje. “
Odločitev, da otroka obdrži, je sprejela, kljub temu da ni vedela, kako ga bo preživljala, kje bo živela in kako se bo finančno vse skupaj izšlo. Njen oče je izvedel za njeno nosečnost po maturi, ko je bila noseča že 6 mesecev. Do takrat je skrivala in imela izgovore, da ima trebušno gripo, da se je malo zredila… Vendar na koncu oče niti ni naredil take panike, kot so pričakovali.
Tisto obdobje je bilo za Marjeto zelo naporno. Mislila je, da se je njeno življenje končalo. Ni želela na maturantski izlet. Predstava o dojenčku ji je naslikala najslabše slike – skrb za otroka, ki neprestano joka, kuhanje in druga gospodinjska opravila.
‘No, takrat mi je nekdo rekel, da moram iti na maturantski izlet. Ni mi bilo jasno, kaj bom noseča delala med opitimi sošolci, ki se bodo zabavali.’
Na koncu se je le odločila in šla na izlet v Španijo s sošolci; nekateri so imeli še večje težave kot ona.
‘Po tem smo imeli še skupni izlet v Gardaland, kjer sem si dala duška. Užila sem vse mladostno življenje.’
Marjeta pravi, da res ni bilo lahko. Pri 17 letih ima mlad človek že sam veliko težav in res ne veš kam se obrniti.
Vsem nosečim dekletom svetuje: “Ustavi se, zajemi zrak in pojdi stran od ljudi, ki jih poznaš. Tudi če partner ni najboljši, ženske imamo to moč v sebi, da stvari speljemo. Zaupaj sebi in ne diskreditiraj same sebe z odločitvijo, ki ti bo trgala življenje. Ne bo lahko, vendar se da. Ženske imamo to moč, saj smo stvariteljice življenja.”
Pred porodom je uspešno opravila maturo. Spomni se ustnega zagovora pri slovenščini, ko jo je profesor vprašal, kako je sedaj pri njej s pregovorom ‘Najprej štalca, pol pa kravca’. Takrat je bila z glavo pri učni snovi in razmišljala, ali je bila to kakšna stvar v eseju. Na koncu so se vsi skupaj nasmejali zadregi, ki je nastala.
SLEDILA JE NOVA PREIZKUŠNJA, KO JE IZGUBILA TROJČICE
Kasneje je Marjeta spoznala svojega sedanjega moža, s katerim si je tudi ustvarila družino.
In sledile so nove preizkušnje.
Zanosila je s trojčicami. Zdravniki so ji svetovali redukcijski splav, kjer bi enega ali dva otroka splavili, da bi imel vsaj en otrok večjo možnost preživetja. Marjeta se s tem ni strinjala in med stroko je bil to kar velik kamen spotike.
“Nemogoče se je odločiti, kateri otrok ni primeren za življenje. Sem mnenja, če narava nekaj ustvari, je možno tudi, da ti otroci zrastejo. Nosečnost s trojčicami je ob strogem ležanju potekala brez težav. Proti koncu nosečnosti pa sem dobila krvavitve, vendar se je ginekologinja odločila, da težave niso tako resne, da bi bila sprejeta v porodnišnico. Namreč teden dni pozneje sem bila naročena za carski rez. No, ta odločitev ginekologinje se je izkazala za napačno. V istem dnevu so me pripeljali z rešilcem na kliniko, ker sem izgubila zelo veliko krvi. Sprožili naj bi porod in čakali ali bodo otroci ob prezgodnjem porodu lahko sami zadihali. V kolikor bi, bi jim pomagali naprej z intenzivno nego.”
Z možem se z zdravniki nista strinjala. Trojčice so se rodile v 26. tednu nosečnosti. Mnenja sta bila, da si vsak živorojeni otrok zasluži polno zdravniško obravnavo, ne glede na rezultat, ki bi kasneje sledil. Dve punčki so takoj ob porodu izgubili. Eno od trojčic so po prigovarjanju staršev le dali v inkubator, ampak šele, ko je samostojno zadihala.
“Tista noč, ko je bila deklica v inkubatorju, je bila zame zelo težka. Spraševala sem se, ali bo preživela ali se moramo pripraviti na najhujše. Seveda se na to ne moreš nikoli pripraviti. Mislila sem, da je z mano konec, da bom umrla. Takrat pride ne glede na to, ali si kristjan ali ne, milost, ki te notranje umiri. Zaupaš, da se bo zgodilo tako, kot je prav.”
Naslednji dan je do Marjete prišel zdravnik, ki je povedal, da njena hčerka ni preživela. To je bilo zanjo in za družino zelo težko sprejeti. Vse mamice so odhajale iz porodnišnice s polnim naročjem. Njena naslednja postaja pa so bile ljubljanske Žale.
Ženska, ki je v poporodnem obdobju, se sooča še s težavami, ko ima naval mleka, a ni otroka, ki bi to mleko popil.
V porodnišnici ji je bilo izjemno težko gledati vsa lepa voščila, ki so jih dobivale druge mamice. Želela si je, da bi lahko še kdaj prišla sem in odšla s polnim naročjem. Ostane ti zaupanje v življenje, da se bo zgodilo točno tako, kot se mora.
BREZ TERAPEVTSKE POMOČI NE BI ŠLO
“Z možem sva odločila za terapijo, saj je bilo obema zelo težko. Jaz sem imela že od prej hčerko, za moža pa so bili to prvi otroci in je izgubo doživljal še toliko bolj intenzivno. Človek žaluje celo življenje. Naša družina konec avgusta vedno praznuje rojstvo trojčic. Naredimo torto in otroci vedo, komu je ta torta namenjena.”
Marjeti je bilo po smrti otrok najtežje, ko se je morala vrniti v službo in sodelavke niso vedele, kako bi pristopile do nje. Iz nepoznavanja so bile izrečene tudi kakšne besede, ki niso bile na mestu.
“Dovolj bi bilo izrečeno sožalje. Tudi tišina, objem ali povabilo na kavico pomaga.”
ŽIVLJENJE TE BO OBJELO IN POMIRILO, TAKRAT KO TO NAJBOLJ POTREBUJEŠ.
PROCES ŽALOVANJA SI JE LAJŠALA S KUPOVANJEM OBLAČILC ZA DOJENČKE
Vsake toliko je šla Marjeta v trgovino z oblačilci, kjer je kupovala oblekice za dojenčka, ki ga še ni bilo.
“S trgovkami sem imela vedno dilemo, ko so spraševale, ali potrebujem roza ali moder kompletek, saj so mislile, da je otroček na poti in da ob vseh teh ultrazvočnih pregledih že vem spol. Jaz sem odgovorila, da potrebujem samo rumeno ali zeleno barvo oblekic. Tisti čas sem imela nakupljeno tudi negovalno kozmetiko za dojenčka. “
Tako je proces žalovanja potekal zares intenzivno. Nikoli pa ne odžalujemo popolnoma, žalovanje nas spremlja skozi celo življenje.
“Nekega dne je prišla do mene prijateljica, ki je delala z otroki s posebnimi potrebami. Rekla mi je, da je v skupini tudi 16-letna deklica, ki je zelo podobna mojim otrokom. Takoj sem pomislila, da bi to lahko bila moja hčerka, ki so jo zaradi težkih posledic dali v zavod. Takrat sem vedela, da žalovanje še ni končano.”
Tudi ko je obiskovala svoje prijateljice, ki so ravno rodile, je novorojenčke pestovala in jokala.
“Vsak človek potrebuje nekaj otipljivega. Ta nebeški vonj dojenčka. Prekrasno,” pravi Marjeta.
KARKOLI ČUTITE, ALI ŽELITE POČETI V PROCESU ŽALOVANJA, JE V REDU
Lahko imamo željo, da gremo smučat, si želimo spremeniti pričesko… Dovolimo si žalovati po svoje. Vse je v redu. Žalovanje nikoli ne mine, ga pa s časoma lažje sprejmemo in lažje z njim živimo. Veliko mamic tudi verjame, da bodo svoje umrle otroke nekoč srečale.
DVAKRAT JE RODILA DVOJČICI
Dolgo časa po smrti trojčic ni bilo na vidiku zelo zaželene nove nosečnosti. Ko je prišla, pa je pričakovala dvojčici, za kateri so bili zdravniki spet mnenja, da bo bolje, če naredijo redukcijski splav, kjer bi enega otroka splavili. Tega z možem nista pustila. Nosečnost je bila rizična in celo nosečnost je spet preležala. Na koncu sta se rodili dve zdravi dvojčici.
KAJ GOSPA MARJETA SVETUJE ŽENSKAM, KI SO V NEPRIČAKOVANI NOSEČNOSTI?
“Vzemi si čas zase, za dolgo kavo. Vem, morda te doma ne podpirajo, te je partner zapustil, ampak vredno se je ustaviti in premisliti. Nisi sama. Bo težko, zagotovo ne bo lahko. Ampak če ti je bilo to dano, je to to.”
Poleg osmih otrok je srce dovolj veliko tudi za delo z begunci iz Ukrajine.
Spontano se je z družino odločila, da bo pripravila zabavno popoldne za otroke iz begunskih centrov. Pripravili so igrico Muca Copatarica (https://casnik.si/muca-copatarica-v-ukrajinscini-za-otroke-v-nastanitvenem-centru), ki je otrokom podarila tudi čisto nove copatke in sladkarije. Za piko na i je prišla otroška folklorna skupina. Vsi otroci so skupaj plesali in tako za hip pozabili na svoje tegobe.
ZA KONEC PA MISEL ZA ŽENSKE, KI SE ZDAJ SOOČAJO Z IZGUBO OTROKA.
“Globina teme je huda. Tako divja, da je za človeka nesprejemljiva. Tema bo s časom prešla v blago svetlobo. Prišel bo trenutek, ko bo nekdo temo spremenil v luč v daljavi. Močno se primite te luči, ki vleče naprej. Ljudje smo del svetlobe in ne teme. Moramo naprej. Ne smemo se prepustiti temi, ker nam odvzame človeškost in dušo. Ni pomembno, ali si verna ali ne, samo sledi svetli pikici, ki se pojavi. Močno se oprimi svetlobe, ki vedno pride.”
Pripravila Neža Pančur