Ti si moja velika mamica – zgodba posvojenke

„En lep pozdrav!“

Besede, ki mi bodo večno ostale v spominu, tako zelo spojene z vedrino v njenem glasu in gibom rok, ki je hkrati pozdravljal in vabil v objem. Lastnica glasu in rok je pravkar prispela na naše nič kaj ugledno, malo vaško štirikotno dvorišče, s treh strani obdano s poslopji in danes, na to sončno in svežo nedeljo, počiščeno do potankosti. Zato, ker je k nam prišel – kot je mami vedno na pol v šali, na pol pa presneto resno vedno dejala – „obisk od zgoraj.“ Kar je pomenilo prišlekinjo in njenega moža Mitjo, sicer znanega in uglednega znanstvenika. Medtem ko je ta s prirojeno natančnostjo zaključeval parkiranje golfa, sem prestopila tiste tri stopnice, ki so naju ločevale, in objeli sva se.

Prek oranžno-belih ploščic v veži sem jo pospremila v kuhinjo, kjer jo je s prikrito živčnostjo skrbne, a „gosposkih“ ljudi nevajene gospodinje že čakala mami. Ta dan si je vedno nadela najboljši predpasnik. Kajti ženska, ki je pravkar domačno odlagala torbico na klop in s prijaznim nasmeškom odgovarajala mami, ni bila navadna „mestna“, kot imamo v naših krajih navado reči meščanom. Bila je ženska, ki je
mami, atiku in meni pred toliko leti, kmalu po mojem rojstvu, omogočila družinsko srečo. Ela Zupančič, direktorica Centra za socialno delo Ljubljana Center, ki je orala ledino na področju posvojitev. Za nas nekaj časa – iz spoštovanja do nje same in njene funkcije – „gospa direktor“ (takrat v osemdesetih je bil ta naziv sprejemljiv tudi za ženski spol); a potem na njeno željo preprosto, domače in ljubo „teta Ela“.

Komu reči mama in zakaj

Pa začnimo na začetku.
Le da ne vem, kje točno naj bi na premici časa ta trenutek bil. Mogoče takrat, ko je ženska, ki me je nosila pod srcem, dokončno sprejela nedvomno zanjo eno najtežjih odločitev. Otroka donositi, roditi, a ga potem zapustiti državni instituciji, ki naj bi zanj poskrbela bolje, kot bi v tistem trenutku zmogla sama.

Mogoče je prav, da se takoj dotaknem tega vprašanja. Večina ljudi, ki poskušajo razumeti odločitev žensk, ki otroka po svoji volji oddajo v posvojitev, jih na nekem nivoju obsoja ali vsaj težko razume. A moje mnenje je, da nihče nima pravice obsojati dejanj nekoga, ki ga ne pozna. Saj ne vemo, v kakšni stiski, bodisi materialni, bodisi psihični, se je znašlo dekle, ki je nenačrtovano zanosilo. In današnja družbena klima nas zelo nagovarja k splavu, z opravičilom, da je vseeno nekako lažje otroka odpraviti in pozabiti. Mene je te misli groza. Kaj bi se zgodilo z mano, ko bi moja roditeljica takrat, pred skoraj pol stoletja, podlegla splošni miselnosti takratnega in žal tudi sedanjega časa? Tako pa veselo živim, ravnokar dihavam meni tako ljub vonj cvetoče akacije, ki se omamno širi iz gozda nad domačo hišo v predpoletnih večerih in je zato zrak poln obljub … ŽIVIM. Izkušam, ocenjujem, diham. Padam. Se pobiram. Se smejim nagajivostim mojih otrok in ju okregam. ŽIVIM, neskončno hvaležna roditeljici, da je zmogla ta korak in mi dala Življenje. Če bo to kdaj brala, naj ve, da jo razumem in srčno podpiram njeno odločitev. Saj se mi zdi, da ko otroka enkrat čutiš v telesu, je pot odrekanja težja. Zato jo zaradi te odločitve tudi globoko spoštujem.

Večina ljudi, ki poskušajo razumeti odločitev žensk, ki otroka po svoji volji oddajo v posvojitev, jih na nekem nivoju obsoja ali vsaj težko razume. A moje mnenje je, da nihče nima pravice obsojati dejanj nekoga, ki ga ne pozna.

Naj pojasnim, zakaj je ne bom imenovala mama. V mojem pojmovnem svetu so stvari pač malce drugačne kot v glavi povprečnega prebivalca tega planeta. Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo zato rečem tisti, ki me je nosila devet mesecev v telesu, mi dala življenje in možnost biti brezpogojno ljubljena, preprosto roditeljica. Naziv „mama“ pa moje srce hrani le za Njo, ki me je objemala, ljubkovala, prebedela noči ob
meni, mi brisala nos in ritko, me učila prvih korakov, odnosa do sebe, do sveta … Tista, v katere očeh sem bila najlepše dekle in najdragocenejše darilo življenja.
Mojo MAMI.

Betka in France

Drugi so jo večinoma poznali kot Betko. Visokoraslo, močno, vedno nasmejano žensko iskrivega duha. Vsi so vedeli, da je duhovita, energična. Med sosedi je bila priljubljena. Delovna, vedno vedra, učinkovita, vedno pripravljena na hec, na to, da na hitro skuha vsakemu kavico (o, koliko kofetkov se je spilo v naši kuhinji – nihče ni govoril o nevarnostih kofeina, šlo je preprosto za obvezen družabni obred, za vir in izgovor kramljanj, bili pa so tudi uvertura v reševanje resnejših problemov, saj so se ljudje radi zatekali k njej po nasvet in pomoč) … naravno inteligentna, topla ženska rjavih oči, mehkega nasmeha, kratkih rjavih skodranih las. Rada in lepo je pela. Vedno pri delu, na glas, da se jo je slišalo k sosedovim, ki so (oh, kako znamo biti ljudje pritlehni) menili, da je „sosedova ta mlada gotovo pijana, če poje, pa še podnevi“… Jah,
takle mamo … nič kaj drugače ni danes … Z atikom se je poročila pri svojih triindvajsetih, oba njuna očeta sta bila tako z zetom kot s snaho, predvsem pa dobljeno doto in ugledom bodoče žlahte vsaj na videz in vsaj na začetku zadovoljna … Ati, kolikor sem lahko čutila, je imel mami res rad in ji je to zadnja leta na svoj zadržani način znal pokazati. Mami zadržanosti ni poznala, kar je nosila v srcu, so usta govorila … ali pela … Znala je pokazati nežnost, imela ga je rada, čeprav ji kot ta mladi pri hiši ni bilo lahko, sploh ker jo je tast kmalu počastil s „kurbo jalovo“, ker otrok ni in ni bilo … Atiju v bran in čast lahko rečem, da je nikoli ni žalil in da je bil na njeni strani, skupaj sta prehodila težko pot do tako želenega starševstva.
Kolikor sem lahko razumela dinamiko med njima, je bilo z atijeve strani vedno prisotno do mami tiho, nikoli izrečeno, pa resnično, globoko in neomajno spoštovanje nje kot ženske in žene. In s tem mi je kot deklici nevede dal najboljšo popotnico.

Leta so jima tekla ob atijevi službi šoferja tovornjaka in delu na manjši kmetiji, ki ga je v veliki meri nase prevzela mami: od skrbi za živali, do košnje trave s traktorjem in obračanja krme s „soncem“ (mnogo let kasneje sem se ji včasih pri tem opravilu pridružila kot kopilot na sedežu zelenega traktorja), dela na njivi in ob vsem tem je še v alfa kotlu uspela stopiti tri do štiri kotle govejega loja na dan, ki ga je prodala, da je k hiši prinesla dodaten zaslužek …

Pismo

A kljub vedrini srca in vsej ljubezni, ki sta jo v trdem kmečkem okolju premogla drug do drugega, jima je nekaj zelo manjkalo … In tako je nekega dne, po petnajstih letih brezplodnih muk zdravljenja neplodnosti, tudi na ljubljanski Center za socialno delo naslovila pismo, po besedah tete Ele „iskreno in preprosto, iz katerega je vela velika želja po otroku. In ko sem ga prebrala možu Mitji, je rekel: „Ela, prvega otroka, ki bo na voljo, daj tej ženski.“ Tudi zato, ker je bilo tudi njegovi mami ime Betka.“ Naključij
ni, kot sem spoznala.

Tako so se usode mamice, atika in tete Ele nekega pomladnega dne leta 1974 za vedno prepletle. In kmalu po tem, ko se je enajstega julija v ljubljanski porodnišnici rodila „deklica, brez imena“, nameščena kot kandidatka za posvojitev v Dečji dom (danes Materinski dom), je poštar mami prinesel pismo … In ko
je soseda mami sporočila: „Betka, poštar je prišel, neko pismo ima zate, iz Ljubljane!“, je mami odvrgla motiko in skokoma stekla z njive. Mislim, da je v srcu vedela, kaj je napisano v pismu, ki ga je čakala. Čakala dolgih petnajst let …

Tako sem prišla v njuno življenje. Tako sem dobila topel in ljubeč dom. Koliko vas, ki ste rojeni v družino, lahko reče tako kot jaz: bila sem zaželena in ljubljena, v atikovih očeh,v njegovi drži sem razbrala ponos in občudovanje, kot ga lahko izkaže le globoko ljubeč očka svoji hčeri … Koliko vas je, ki lahko iskreno rečete, da veste, da ste bili staršem darilo in radost?

„Al´ to je moj otrok!“

„Oh, spet en odvečen otrok, s katerim se moramo zdaj mi ukvarjati; še en nebodigatreba, produkt nepremišljene in nezaščitene spolnosti …“ je verjetno o mojem obstoju razmišljal kdo, ki je imel z mano v tistih prvih urah, dneh in tednih opravka.
Verjetno sem bila po dolžnosti, tako kot drugi otroci v Dečjem domu, previta in nahranjena. Toda ne vem, če je katera od medicinskih sester štela za svojo službeno dolžnost, da bi nas, ptičke brez gnezda, kar tako za minutko vzela v naročje, objela, pobožala …

A z dnem, ko sem bila določena za posvojitev, se je zame to spremenilo. Mami je dvakrat na teden kljub obilici dela sedla na avtobus, saj avtov ni bilo kot listja in trave pri hiši kot danes, in se dve uri vozila v sto kilometrov oddaljeno prestolnico, da bi me za pol ure vzela v naročje. Ja, pol dneva vožnje je porabila za to, da je bila lahko eno uro z malo dojenčico, za katero niti ni vedela, ali jo bo smela obdržati.

Tako je prvi dan opazila, da nisem prav dobro negovana, saj sem imela kožo v pregibih rok in nog in pod bradico, po vratku vneto, površno obrisano. Kolikor je mogla in si upala, me je na hitro uredila. Takoj naslednjič, ko je prišla k meni, je sestram dala kavo, ki je v tistih časih veljala skoraj za zlato, s prošnjo, naj vendar malo bolje poskrbijo zame, z arugmentom preprostega, globoko ljubečega srca: „Al’ to je zdaj
moj otrok!“ In res sem bila od tedaj naprej ob vsakem njenem obisku oblečena v čista oblačilca, umita, sveže previta … Koliko malih velikih stvari lahko naredi ljubeče srce …

Domov

No, čisto gladko in hitro seveda ni šlo, kot nikoli ne pri stvareh, ki jih je vredno čakati, se zanje boriti. Izkazalo se je namreč, da sem dobila vnetje nadledvičnih žlez, kar je prestavilo moj prihod domov. Sosedje in drugi sovaščani so me tako prvič zaman čakali z darili in šopki rož. Mami je seveda svojo radost skorajšnjega materinstva delila z vsakim, ki ji je tiste dni prečkal pot. In ljudje so se veselili z njo, vedeli so davno za njeno hrepenenje in imeli oba radi. To sta bila pač njihova France in Betka. Ampak „zaliti“ me pa, kleni Dolenjci, kljub temu niso pozabili. Drugič so me zalili konec avgusta, ko sem zares prišla domov, saj je lečeči zdravnik presodil da: „… bo za deklico bolje, če gre v domačo oskrbo.“ (Predvidevam, da je bilo to za mamina ušesa glasba iz nebes.) Tako kot prvič so me sovaščani in sorodniki pričakali z darili in rožami … In vsi okrog Betke in Franceta so občutili njuno srečo in jima jo iskreno privoščili.

Ati me je ponosen, srečen in nemalo v skrbeh glede varnosti končno pripeljal na dvorišče. Ležala sem na zadnjem sedežu katrce, na blazini, ob kateri je skrbno bedela mami. Prišla sem v hišo, ki je postala moj ljubljeni dom. Za vedno. Pravno gledano sicer kot rejenka, saj je bil šele leta 1977 sprejet ‘Zakon o družini in družinskih razmerjih’, ki je s pravnega vidika uveljavil institut posvojitve in s tem pravice in obveznosti posvojiteljskih družin izenačil z biološkimi.
Eto, sem ko Chuck Norris: enkrat sem prišla k hiši dvakrat, he he…

„Ti s’ tud’ en Bernard!“

Krst
Moja starša sta bila, kot večina podeželanov, verna katoličana. In seveda je bil komaj mesec dni po prihodu domov na vrsti krst, ki pa je v mojem primeru odigral še dodatno in zelo pomembno vlogo. Kajti s tem, ko me je v domači cerkvi sv. Jakoba krstil zdaj žal že pokojni župnik Mihael, ravno na svoj godovni dan, 29. septembra, sem bila tudi predstavljena in lahko rečem, ljubeče sprejeta v širšo župnijsko skupnost v Kostanjevici na Krki. In seveda sem bila spet razlog za radostno druženje ljudi, ki so imeli radi in spoštovali moja starša.

Malo se je zataknilo le pri izbiri imena za dekliča. V pogovoru s sosednjima zakoncema in prijateljema je bilo čutiti očetovo željo, da bi se njegova princeska vendarle imenovala po njem. Mami je bolj navijala za Bernardko, mogoče zaradi tega, ker je imela vse življenje veliko spoštovanje do Lurške Marije. In je sosedov stric potegnil z njo: „Ja, Bernardka je pa kar lepo ime!“ Pa mu je soproga, sicer izredno mila in ljubeča ženska, takoj „zabrusila“: „Ti s´ tud´ en Bernard! Po očetu naj ji bo ime!“ In tako me sedaj poznate kot Franjo. Lepo ime, všeč mi je. V davnih letih otroštva je bilo v naših krajih tudi precej redko. Teta Ela je ime povezovala z dr. Franjo Bojc Bidovec in po njej imenovano bolnišnico, v kateri je dobra zdravnica nedvomno storila veliko dobrega. In sem bila kot otrok prav zadovoljna, da imam tako imenitno
soimenjakinjo.

Toda ko sem na poti odraščanja odlagala stvari iz otroštva in iskala trdnejše, trajnejše temelje bivanja, me je precej bolj navdušilo spoznanje, da je moj nebeški zavetnik sam sveti Frančišek iz Assisija. Mislim hej, tip se je pogovarjal s soncem, meni tako ljubo luno (mi pa zato Mesec ni všeč) in zvezdami, ki varujejo in
objemajo prve, krhke in tako lepe dekliške romantične sanje, Pa smrti se ni bal, preprosto ji je rekel sestra in jo sprejemal tako samoumevno kot dihanje. Kot prijateljico, ki te popelje k tvojim najdražjim. Mislim, v času in prostoru, ki smrt obravnava kot izgubo, tragedijo in največjo sovražnico, je on zmogel gledat čez in videti več. Lekcija, ki me vedno znova preseneča, navduši in potolaži. Vse bo v redu. Vsi gremo s to prijateljico skozi prehod. Le znati in moči moramo doživeti jo kot tako. Ne kot konec, pač pa vrata v nov, neskončno boljši in lepši način bivanja.

„Ti si moja velika mamica,…“

In v objemu staršev, toplega doma in mogočnega zavetja svojega patrona sem dekliček rasel in se lepo razvijal. Nekega dne sva bili z mami pod kozolcem, krmili sva kokoši in čistili kurnik, ko se je mami za hip ustavila sredi dela, se mi zazrla v oči in brez uverture mehko rekla: „Veš, Franika (njun ljukovalni vzdevek zame), al jaz nisem tebe rodila … jaz nisem tvoja mamica. Sem si te pa želela in te imam „raje, kot bi po svetu pogledal“ (njen posebni izraz, ki je pomenil toliko kot „raje kot vse na svetu“, „želela
sem si te bolj kot slepec pogleda“).

V moji glavi se je zarisalo spoznanje, ki ga je srce sprejelo in so ga usta še ne triletne deklice zgostila v temeljno spoznanje: „Ti si moja VELIKA mamica, ona druga je pa mala!“

Dragoceno je bilo to. Ni skrivala dejstva, podala pa ga je preprosto in ljubče, kot je bilo njej lastno. Trileten otrok zmore veliko več, kot predvidevamo. V temelju se je vame zasidralo spoznanje, ki sem ga znala ubesediti šele čez mnogo let. TI si moja „prava“ mamica. TI si me sprejela z vso ljubeznijo in željo srca. TI si mi dajala varnost, toplino, hrano … od prvega, PRVEGA! trenutka, ko si izvedela zame. SAMO TI si moja Mama.
Ženska, ki me je donosila in rodila, pa mi je podarila življenje – toda nič več kot to. Vse ostalo je zdaj že skoraj zgodovina. Mami je na današnji dan pred petnajstimi leti podala roko Frančiškovi prijateljici, sledeč atiju, ki je to potovanje opravil pet tednov prej. V času njegovega odhajanja sta obhajala pol stoletja zakonske zvestobe in sreče …

V moji glavi se je zarisalo spoznanje, ki ga je srce sprejelo in so ga usta še ne triletne deklice zgostila v temeljno spoznanje: „Ti si moja VELIKA mamica, ona druga je pa mala!“

In če sklenem:
Obstajajo take in drugačne družine. Take in drugačne družinske skupnosti in vezi med njimi. Mogoče je posvojitev, pri kateri po moji izkušnji sploh ne gre za neko plemenito dejanje, pač pa za izjemno močno, res srčno željo izživeti srečo in radost materinstva oziroma očetovstva, postati nezlomljiv trikotnik, ki nudi varno in ljubeče okolje za razvoj človeškega bitja, vendarle mnogo boljša možnost in izbira kot odprava skupkov celic, za katerega premnogi trmasto vztrajajo, da ni človek.

Franja Jorga Arnšek