Bolečina, ki te pahne v najglobljo temo

Včasih je kakšne besede zares težko preliti na papir. Kako napisati nekaj, ne da bi dajal vtis (lažnega) moraliziranja? V Slovenijo je v mesecu maju pljusknila novica o hrvaški mamici, ki se je odločila, da zaradi hudih zdravstvenih težav pri otroku opravi splav. Zaradi hrvaškega zdravstvenega sistema, ki ji je to možnost vztrajno zavračal, je rešitev našla v Sloveniji, nato pa so se mediji praktično vsakodnevno ukvarjali z različnimi vidiki slovenskega in hrvaškega zdravstvenega sistema, predvsem, kako o(ne)mogočata prekinitev nosečnosti.

Kljub temu da je bilo ob tej zgodbi in težki preizkušnji te mamice prelitega veliko črnila, pa se še vedno ne morem znebiti občutka, da je bila ob tej zgodbi pozornost ponovno obrnjena v povsem napačno stran. Debata v medijih in na socialnih omrežjih se je vrtela le okoli vprašanja pro&contra splavu. Ampak v tej zgodbi to NI najbolj pomembno.

Ko je konec veselega pričakovanja, upanja, veselja …

Ko sva z ženo pri sinu med nosečnostjo izvedela za težko razvojno nepravilnost, se nama je svet sesul. V delčku sekunde so se podrla vsa pričakovanja, želje, hrepenenja. V trenutku je bilo konec veselega pričakovanja, zagrnila naju je tema. In v trenutku te teme je strah pred prihodnostjo tako močan, obup se tako globoko zažre v dno srca, da le stežka vidiš pot ven iz tega. V tem trenutku želiš le rešitev. Kakšno rešitev? Predvsem takšno, ki bo prinesla mir.

Debata v medijih in na socialnih omrežjih se je vrtela le okoli vprašanja pro&contra splavu. Ampak v tej zgodbi to NI najbolj pomembno.

Vsi ti, ki sedaj moralizirajo o tem, kaj je najbolje storiti v tem trenutku, se v veliki večini ne zavedajo, kako močna je ta bolečina, kako boli razpetost med zavedanjem, da bo tvoj otrok resno in neozdravljivo bolan, in tem, da je to še vedno tvoj otrok, bitje, ki ga mamica nosi pod srcem, in da nobena rešitev ni »prava«.

Kdo sem jaz, da presojam, kaj je prav in kaj ne

Če mislite, da v takšni situaciji starši razmišljajo le o eni in s tem »pravi« rešitvi, se globoko motite. Ne glede na odločitev, ali z nosečnostjo nadaljevati ali ne, bo ta, ki to odločitev sprejme, moral s tem živeti. Posledice svojih odločitev nosimo sami. In ne samo v trenutku, ko se odločimo, po kateri poti želimo stopati, ampak tudi mesece in leta kasneje, ko se luči medijev obrnejo stran, debata na socialnih omrežjih zamre, odločitev, ki jo je bilo treba sprejeti, pa ostane. Za vedno.

Midva sva se iz te teme prebila le zaradi tega, ker sva se odločila, da bova zaupala in to nosečnost pripeljala do konca. Za naju je bila to prava odločitev. Toda, poudarjam ZA NAJU. Ali sem sedaj jaz tisti, ki imam pravico, da na glas sodim o odločitvi nekoga, ki ga sploh ne poznam? Nekoga, ki ga (podobno kot mene) razžirata negotovost in obup pred tem, kaj prinaša prihodnost? Niti približno.

Posledice svojih odločitev nosimo sami. In ne samo v trenutku, ko se odločimo, po kateri poti želimo stopati, ampak tudi mesece in leta kasneje, ko se luči medijev obrnejo stran, debata na socialnih omrežjih zamre, odločitev, ki jo je bilo treba sprejeti, pa ostane. Za vedno.

Včasih nasveti bolijo bolj kot tišina

Noben nasvet, da naj ne obupava, da saj bo bolje, da vsa še mlada ipd., ne pomaga. Nikakor ne. Kvečjemu naredi odločitev še težjo. In nasvet, da bo na koncu vse v redu – kako bolijo takšni nasveti. Ne bo vse v redu. Ker moj otrok je bolan. In s tem se moram soočiti. S tem moram živeti. Mogoče bo vse v redu zate, ki daješ te nasvete, ki se boš čez nekaj minut obrnil stran. Mogoče zate, ki nama boš izkazoval priznanje, ker sva pogumna, ker vztrajava, toda že jutri ne boš več razmišljal o tem, kakšno preizkušnjo to prinaša v življenje naše družine. Ja, zate bo vse v redu.

Bolečina, ki starše trga na milijone drobnih delčkov

Kako lahkotno ljudje debatiramo o stvareh, ki jih premalo poznamo. Se vam zdi tole pretirano? Preberite le debate in odzive na dogajanje na Vrhovnem sodišču ZDA okoli razvpite odločitve in razveljavitve sodbe Roe vs. Wade. Nobenega spoštovanja, uvidevnosti, nobenega razumevanja in sprejemanja dejstva s strani protestnikov, da za odločitvijo za ali proti splavu stojijo tudi starši, ki jih bolečina v danem trenutku velikokrat trga na milijone drobnih delčkov. Velja le načelo, če nisi z nami, si proti nam.

In če si lahko ob koncu privoščim en nasvet vsem, ki se čutijo poklicane obsojati takšno ali drugačno odločitev konkretne mamice iz uvoda tega zapisa. Bodimo tiho in ne sodimo. Spoštujmo bolečino in trpljenje, v kateri se je znašla ta oseba, in je ne obsojajmo. Ona bo nosila breme svoje odločitve in ne ti ali jaz. Obenem pa se je nujno treba zavedati, da tudi sedaj, po več mesecih od senzacionalnih naslovov v medijih, ko so se kamere ugasnile, ko te novice ne najdete več na prvih straneh spletnih portalov, ta mama bolečino nosi s sabo. Ta bolečina ne ugasne, kot so ugasnili reflektorji medijske pozornosti. Bolečina ostane. Zakaj se o tej bolečini ne pogovarjamo?

Dušan Poslek

Op. ur.: V Zavodu ŽIV!M podpiramo odločitev za življenje in želimo vsem staršem, ki se soočajo s stisko v nosečnosti, stati ob strani pri njihovi odločitvi. Na voljo smo za pogovor in konkretno pomoč. Pokličite nas na tel. 040 342 123 ali nam pišite na info@zavod-zivim.si.

Pomoč staršem, ki so se v preteklosti odločili za prekinitev nosečnosti in doživljajo kakršnokoli stisko, pa je na voljo na tel.: 069 621 009, lahko pa nam pišete tudi na katarina@zavod-zivim.si.