Spontani splav, umetna prekinitev nosečnosti in materinska knjižica

V našem zdravstvenem sistemu se spontani splav obravnava kot podpoglavje umetne prekinitve nosečnosti (https://www.bolnisnica-po.si/storitve/ginekologija/umetna-prekinitev-nosecnosti/). Kar pa lahko mnoge mamice v tistem trenutku močno prizadene, saj se notranje čutijo zelo daleč od tega, da bi same želele umetno prekiniti nosečnost. 

Spontani splav je lahko za mamico, ki z veseljem pričakuje svojega otroka, boleča izkušnja. Otrok umre, nosečnost se samodejno prekine. Pred njo pa so pogosto postopki, ki so potrebni, da telo otroka in posteljica prideta iz telesa. Ti postopki v zdravstvenem sistemu so na žalost za zdaj še zelo rutinski in ne predvidevajo potrebe mamice ali pa obeh staršev, da se od telesa malega bitjeca primerno poslovita in odžalujeta izgubo. 

Pred nami je izpoved mamice Alenke, ki je šla skozi to izkušnjo. Njena zgodba odpira vprašanja in družbo, predvsem pa zdravstveni sistem, postavlja pred izziv, kako postopke, povezane s spontanim splavom, narediti bolj človeške. Prizadelo jo je, ker ji postopek in pristop osebja nista omogočila dovolj prostora, da bi lahko izrazila željo, da bi se poslovila od telesca svojega otroka. Še huje pa jo je prizadelo, da so jo na postopkih obravnavali, kot da se odloča za umetni splav. In da je v materinski knjižici naslednjega otroka označeno, da ima za seboj umetni splav. 

Dilemi, ki ju postavlja njena izkušnja, sta predvsem: 

  • Zakaj je v materinski knjižici mamice, ki je doživela spontani splav, le-ta tretiran kot umetni splav?
  • Zakaj se ne ponudi več prostora mamicam, da bi same izrazile željo, če se želijo srečati s telescem svojega otroka in se od njega posloviti, saj jim celo zakon omogoča možnost pokopa? * 

Se tudi kakšna od bralk najde v teh občutkih? Svojo zgodbo nam lahko napišete na: info@zavod-zivim.si

Najraje bi izbrisala tisti del na knjižici!

Sedem mesecev po rojstvu prvega otroka sva izvedela, da sem zanosila. Ni bil načrtovan, je pa bil, po eni uri po pozitivnem testu, zelo zaželen. Prvi pregled je bil malo pred 10. tednom, kjer se je pokazalo, da srček ne bije. Po nasvetu zdravnice in Zavoda Živim smo počakali še kakšen teden, če bi se slučajno bitje srca pojavilo kasneje. Pa se ni. Morda je bil ta otrok poslan na svet zato, da boste slišali moje pričevanje in da v podobnih situacijah ne boste ponavljali odločitev, ki jih sama še vedno obžalujem. Morda tudi zato, da skupaj spremenimo protokole in navade v zdravstvenem sistemu. 

Morala sem iti na »čiščenje« (ki pomeni »sproženje poroda mrtvega otroka, velikega nekaj centimetrov«, ampak oni ta postopek imenujejo »čiščenje«, kot da bi bila moja maternica umazana), ker moje telo ni kazalo znakov, da bo samo izločilo telo otroka. Že to me je zmotilo, in če bi lahko, bi že ta pojem spremenila. 

Tam je bilo treba izpolniti obrazec, na katerem je bilo nerodno postavljeno vprašanje. Treba je bilo navesti razlog za umetno prekinitev nosečnosti in občutek sem imela, kot da rešujem vprašalnik pred umetnim splavom. To bi spremenila. 

Sledilo je vstavljanje tablete v nožnico za sproženje popadkov in ležanje. Po nekaj minutah sem šla na stranišče in tableta je padla v školjko. Povedala sem sestram, pa so rekle, da to ni problem. Takoj zatem pa, naj raje ne gledam v školjko, ko bom začela krvaveti. Naj me ne skrbi, saj bo potem zdravnik vse lepo pregledal z ultrazvokom. Medtem nisem smela ne piti ne jesti. Bolečine so se začele stopnjevati. Krči, prav taki porodni, čisto pravi popadki, so se začeli. Meni se je vrtelo, ker več ur nisem jedla in pila. Potem sem dobila kar nekaj tablet proti bolečinam, za katere mislim, da so me dodatno omamile. Bila sem kot kak zombi, ki je vsakih ne vem koliko minut hodil na stranišče po nov velikanski vložek, saj sem zelo krvavela. Vsakič sem pogledala, če vidim otroka. Vsakič, ko sem stopila na stranišče, je katera od sester prihitela iz druge sobe, da bi videla, če je z mano vse v redu. V spominu mi je ostala sestra, ki je hotela biti zelo prijazna in mi je svetovala, naj ne zapiram vrat. Sama je hodila noter in gledala, če je z mano vse OK, in dodajala: »Če čutite, da morate pritiskati, kar dajte … Pa nič gledati v školjko.« Nisem vedela, kaj misli s tem, ker sem se res tako zelo slabo počutila, da nisem razumela tega stavka. 

Po nekaj urah bolečin sem čutila pritisk in sem tekla na stranišče. Sestre še ni bilo tam, a sem vseeno z eno roko držala vrata, ker nisem želela, da pride notri. Želela sem mir. Ko sem čutila, da je večji kos šel iz mene, sem ga prijela v roke. Istočasno sem slišala, da prihaja sestra. Ustrašila sem se. Nisem je hotela imeti ob sebi, ker sem vedela, da je navodilo: »Vse ‘kose’ vrzi v školjko in hitro spustiti vodo.« Jaz pa tega nisem želela. Najraje bi ga vsaj nekaj minut gledala, občudovala nerojenega otroka, starega nekaj tednov. Čeprav je bil res majhen, bi morda celo videla spol in bi ga lahko vsaj ustrezno poimenovala. Ampak želela sem »ubogati«. Zato je bila prva stvar, ki mi je prišla na misel (omamljeni, lačni, utrujeni, kot sem bila), da je najbolje, da ta kos, o katerem ne vem, če je to otrok v vrečki ali posteljica, ne gre v školjko, ampak ga ovijem v WC papir in ga vržem v koš za smeti. »Vsaj tako bo pristal pod zemljo,« sem si mislila. Ne vem, če je res. Ne vem, kam gredo ti odpadki. A zdelo se mi je bolj romantično, kot pa da svojega mrtvega otroka vržem v školjko in nato sama potegnem vodo. In to je ta odločitev, za katero mi je še vedno žal. Da nisem zmogla sestram dopovedati, da jaz to želim doživeti na drugačen način. Da ne bom imela travm, če bom več časa gledala, kaj se mi dogaja. 

Po naravi sem čuječa, takrat pa nisem bila. Želela bi jim povedati, da zame to ni le biološki odpadek. Želim si ga pogledati, se posloviti in se zahvaliti za to izkušnjo. Če bi bila pri moči in pri sebi, bi to zmogla. Pa nisem. To jezo bi želela spremeniti v nekaj drugega: želim, da bi ti vedela; če se bo vam, bralkam, to zgodilo, povejte prej sestram, kako želite, da poteka to ‘čiščenje’. Naj vas ne bo sram. Prepričana sem, da so dobre osebe, ki delajo s srcem in vam želijo dobro. Ker svoje delo opravljajo avtomatsko, pa je morda dobro, da slišijo drugačne želje pacientov.

Dva meseca zatem je sledila abrazija, ker je nekaj koščkov ostalo v maternici in je s tem obstajala večja možnost okužbe. Kot da se moje telo še ni želelo posloviti od vsega doživetega. Tam se je bilo zopet treba podpisati in povedati razlog za UPN. Bila sem razočarana in v bolečini.

Želela bi jim povedati, da zame to ni le biološki odpadek. Želim si ga pogledati, se posloviti in se zahvaliti za to izkušnjo. Če bi bila pri moči in pri sebi, bi to zmogla. Pa nisem. To jezo bi želela spremeniti v nekaj drugega: želim, da bi ti vedela; če se bo vam, bralkam, to zgodilo, povejte prej sestram, kako želite, da poteka to ‘čiščenje’. Naj vas ne bo sram.

Po tistem sem takoj, po 28 dneh, dobila menstruacijo in čutila nek ‘restart’. Zdelo se mi je, da je bilo vse skupaj kot grozljivka, ki je trajala 5 mesecev. Skušala sem na to pozabiti. Tri mesece kasneje pa je prišel predvideni datum poroda tega otroka, ki ga ni bilo več v meni. Takrat se mi je vse porušilo. Kot da bi me povozil traktor. Vse je prišlo za mano, skoncentrirano v enem dnevu. Moja žalost je trajala 24 ur. Dala sem ven, kar sem pol leta tlačila v podzavest. Pomagal je obisk parka zvončkov (https://www.facebook.com/Park-Zvon%C4%8Dkov-122017274521106/). Vzela sem rolerje in šla do tja. Sedela sem na betonski klopci in videla kar nekaj mamic, samih, ki so jokale ob neki plošči z imenom. Jaz ploščice nisem imela. Tudi imena ne. Bil je prvi spomladanski dan in nad eno od teh mamic, oblečeno v belo obleko, v sončnih očalih in robčkom v roki, s katerim si je brisala solze, je letel bel metuljček, ne da bi se ona tega zavedala. Kar nekaj časa je krožil in odšel. Kot bivši fotografinji se mi je slika zdela tako lepo simbolna, da bi jo, če bi lahko, zagotovo fotografirala ali bi ponovno ustvarila to sceno za fotografiranje. Takoj zatem pa vidim od daleč še enega belega metuljčka, ki se je počasi približeval meni, dokler se ni usedel zraven mene, na betonsko klop, približno dvajset centimetrov stran, in tam ostal kar nekaj sekund. Malo za hec sem pomislila in mu na znotraj rekla: »Žal mi je, da te nisem bolje pogledala in se poslovila, ko bi lahko, in da sem te tako odvrgla kar v smeti. Da te nisem cenila od vsega začetka … A sva v redu? Mi oprostiš?« Metuljček je še nekaj časa stal pri meni in nato odšel, zelo počasi. Gledala sem kar nekaj minut, kakšno pot dela, in smejala sem se sama sebi, ker po naravi nisem romantična oseba in se mi je ta prizor zdel malo preveč ‘pocukran’. Vendar me je pomirilo. Od tistega trenutka naprej sem bila drugačna. V nekaj minutah sem predelala in se počutila svobodno. Od takrat naprej se, ko vidim belega metulja, spomnim na našega svetnika, ki nas čuva in prosi za nas. (Komaj čakam na pomlad, da bo veliko belih metuljčkov na vrtu, ker takrat čutim, da smo bolj povezani.)

Takoj za tem prizorom z metuljčkom sem drugič zanosila… pardon, tretjič. Kot pravijo: mavrični otrok (in res je mavrični!). Imela sem prvi pregled, kjer je bilo vse v redu. Sledilo je izpolnjevanje materinske knjižice. Zdravnica je zapisovala vse podatke, ko vidim, da izpolni: »število rojstev: 1, število umetnih splavov: 1«. Pa sem ji rekla, da to ni čisto tako. Ona pa, da »missed abortion«, kar sem jaz imela, spada pod UPN, ker ga telo ni samo splavilo. Takoj ko sem prišla domov, sem zraven zapisala, s svinčnikom, med oklepaji, »missed abortion«. Najraje bi izbrisala tisti del na knjižici ali celo z rdečim pisalom prečrtala vse in napisala, da ne, nisem umorila svojega otroka! Isto sem storila pri tretjem otroku. In če bo prišel še kakšen, bom s ponosom pripisala pojasnilo.

Alenka 

* Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej): http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6938

20. člen (mrtvi plod)

(1) Pokop ali upepelitev mrtvega ploda se ne glede na njegovo gestacijsko starost lahko opravi na podlagi izrecne želje staršev. Pokop ali upepelitev se opravi na podlagi zdravniškega poročila porodničarja-ginekologa o vzroku smrti in ob smiselni uporabi določb tega zakona.

(2) Ves biološki material človeškega izvora, ki je odstranjen po operativnih ali drugih posegih in dogodkih, se upepeljuje v upepeljevalnicah za pokojnike, če to omogočajo drugi predpisi.