Preizkušane nosečnosti (1. del)

Nosečnost in porod po predhodni travmatični porodni izkušnji

Nosečnosti so lahko zelo različne. Pri spremljanju parov skoznjo in še potem skozi porod in kratek čas po njem vidim in srečam vse mogoče preizkušnje. Te so lahko povsem fizične narave, a vsaka fizična preizkušnja pusti posledice tudi na čustvih. Potem pa so tukaj še preizkušnje povsem čustvene narave, ki so lahko zelo hude, čeprav je z nosečnostjo vse v redu.

Če se najprej dotaknem fizičnih preizkušenj, lahko rečem, da jih v danem trenutku nosečnice morda lažje obvladujejo, čeprav je začetni šok spopadanja z neko informacijo hud. Na primer da se otroček ne razvija dobro, da je otrok neozdravljivo bolan, da mamici grozi predčasen porod, da je posteljica predležeča in bo pravočasen carski rez nujen, pa še marsikaj bi lahko naštela. Sicer je nepredvidljivost situacije težko prenašati, a imamo večinoma v njej vendarle sogovornika na drugi strani in možnost nekih ukrepov, ki jih lahko naredimo ali pa ne, če se tako odločimo. Približno vemo, kakšna je situacija, ne glede na njeno težavnost, in se nanjo na nek način lahko pripravimo.

Pri čustvenih preizkušnjah pa je dosti težje. So neoprijemljive, pogosto jih ne znamo poimenovati drugače kot z besedo »strah«. A strah česa? Nepredvidljivosti? Lastne nemoči? Življenja in spremembe v njem? Izgube nadzora, za katerega mislimo, da ga imamo? Soočenja s preteklostjo?

Želim poudariti, da se vsaka fizična preizkušnja slej kot prej preseli na čustveno raven, kar je neizbežen proces, in ta del je mnogo težje obvladljiv.

Že v osnovi se ženska na porodu v določenem trenutku sooča s svojo dokončnostjo, ko se ji zdi, da ne more več, da proces presega njene zmožnosti. In takrat običajno rodi. A ta proces je povsem obvladljiv, če je pospremljen z obilico spoštovanja, nežnosti, spodbude in sočutja.

Simone Kinderman

Čustveni izzivi na poti skozi nosečnost so pogosti in večina nosečnic, ki poišče mojo pomoč, ima vsaj eno tovrstno blokado. Te nosečnice vedno pristopajo v strahu, kako bodo zmogle čeznjo, če sploh bodo. Kako se bodo lotile svoje travme, če bodo sploh lahko prenesle vse hudo, ki se bo odprlo. Kako preživeti in potem živeti, bi rekla, je vodilo. Ker želja po obstoju in kakovostnem življenju po tem, ko travmo pregriznejo, pa obstaja.

Pri svojem delu večinoma naletim na travmo pretekle porodne izkušnje, ki se  lahko manifestira kot travma po osnovnem preživetju, kar z drugimi besedami pomeni tudi strah pred smrtjo. Glede na raziskave in po mojem mnenju je to najgloblji strah od vseh.

Že v osnovi se ženska na porodu v določenem trenutku sooča s svojo dokončnostjo, ko se ji zdi, da ne more več, da proces presega njene zmožnosti. In takrat običajno rodi. A ta proces je povsem obvladljiv, če je pospremljen z obilico spoštovanja, nežnosti, spodbude in sočutja. Da nosečnica, ki je zdaj porodnica, lahko zaupa osebam poleg sebe in iz njih zase črpa moč, da porod dokonča. Če pa porodnica takih oseb ob sebi nima ali/in z njo počnejo reči, s katerimi se ne strinja, morda ni bila vprašana za soglasje glede določenih postopkov, ji ni bil pojasnjen namen teh postopkov ali se je nad njo celo izvajala čustvena/verbalna ali celo telesna agresija, potem pa gre za ob-porodno nasilje, ki je v pravni terminologiji celo poimenovano kot obstetric violence. In te žene mi tako doživljanje opisujejo z občutki, kot bi bile posiljene.

In tako se v praksi pogosto srečam z ženami, ki so preteklo porodno izkušnjo doživele kot posilstvo, kakor tudi z ženami, ki so v preteklosti imele izkušnjo spolne zlorabe. Različno izhodišče, podobno doživljanje, skupen jim je sram. Da niso vredne, da so razčlovečene, da so popolnoma razvrednotene. Da ne živijo, da so umrle, samo še od daleč opazujejo življenje. Brez drugih občutkov, le krivda in sram.

Danes bi nekaj besed namenila ženam, ki se soočajo z novo nosečnostjo in porodom po pretekli travmatični porodni izkušnji, ob drugi priliki pa še tistim z izkušnjo spolne zlorabe.

Kako pristopam k tem ženam/nosečnicam, ki pridejo k meni in si želijo narediti nekaj, da bo drugače kot zadnjič? Najprej moram poudariti, da je tem ženam skupna ljubezen do novega življenja, to je do otroka, za katerega so se zavestno odločile. Te ženske se po večini za novo življenje odločijo zavestno in ne prepustijo naključju ali Bogu, da bi rojstva uravnaval po svoji volji. Želijo imeti nadzor in potem tekom nosečnosti ravno v tej želji po nadzoru poiščejo pomoč, ki jim bo pomagala k vzpostavitvi le-tega tam, kjer se jim zdi, da jim je nazadnje ušel izpod rok, to je na porodu. Želijo si nadzora na način, da bodo slišane, da se bo z njimi postopalo na način, ki ga odobravajo in si ga želijo. Želijo si spoštovanja in ohranitve dostojanstva. Zavedajo se, da same tega ne bodo zmogle.

In tako sem vedno znova presunjena nad žensko močjo, ko gre sprva ranjena in pogosto razvrednotena skozi celo katarzo težkih čutenj in predelave preteklih izkušenj, potem pa si opomore in zmore ustvariti novo porodno zgodbo. Lepo in osvobajajočo, ki pozdravi tudi prejšnjo grdo izkušnjo.

Simone Kinderman

In v tem delu poiščejo pomoč. Ko se nekatere zatečejo k meni z željo, da jim pri tem pomagam, najprej počasi in z občutkom predelamo preteklo oz. pretekle, če jih je več, porodne izkušnje in skušamo dognati, kaj in zakaj je šlo narobe. To ovrednotenje poroda in raziskovanje vzrokov za izkušnjo, ki se je zgodila, lahko traja precej dolgo, včasih celotno pripravo na porod, včasih do poroda in včasih skozi njega in še po njem, dokler rana ni očiščena in ozdravljena. Nekatera ozdravljenja terjajo več časa, nekatera manj in s tem ni nič narobe.

Najbolj pomembno pri vsem procesu je sočutje do nje same, ki ga tej nosečnici vzbudim, da ji dovolim izraziti bolečino, da ji povem, da je bolečina upravičena, da sme boleti, da sme jokati. Da je v redu tako. Ženska, ki je noseča in doživlja kakršnokoli stisko, vedno potrebuje zgolj sočutje in sprejemanje. Tudi razumevanje, a najprej veliko poslušanja in sprejemanja. Biti slišana je njena največja potreba, saj ta pomeni varnost. In v takem okolju zmore nosečnica čistiti svojo rano, iskati vzroke zanjo, se razgaliti in na novo zgraditi svojo stabilnost. Taka lahko vstopi v novo porodno zgodbo. Pomoč ob pripravi nanjo jo izgradi, jo opolnomoči, ji vlije samo-zaupanja, da zmore. Ona sama, zaradi sebe in v sebi.

In tako sem vedno znova presunjena nad žensko močjo, ko gre sprva ranjena in pogosto razvrednotena skozi celo katarzo težkih čutenj in predelave preteklih izkušenj, potem pa si opomore in zmore ustvariti novo porodno zgodbo. Lepo in osvobajajočo, ki pozdravi tudi prejšnjo grdo izkušnjo.

Proces čiščenja in iskanja vzrokov pogosto odkrije in zaceli še druge rane, zato je taka pot, ki jo izberejo te nosečnice, pogosto duhovna pot očiščevanja. Avtogeni trening, če hočete. Marsikatera mamica mi je že rekla, da je bila priprava na porod na tak način najbolj intenzivno delo na sebi, kar si ga je kdaj zamislila. A v dobrem smislu, z izjemnimi rezultati zanjo, za njen partnerski odnos, družino in otroka, ki je na poti.

Travma, ki je posledica grde pretekle porodne izkušnje, je ozdravljiva. Z veliko dela na sebi, z ustreznim vodstvom, s sočutjem in razumevanjem vzroka in posledice, je ozdravljiva. Mnogokrat sem na lastne oči videla, da je ljubezen do otroka tista, ki nas ženske na koncu premakne, da naredimo odločilne korake, in pogum, ki ga iz te ljubezni črpamo, je tisti, ki nas žene, da poiščemo ustrezno pomoč in izpeljemo proces do konca.

Zapisala Simone Kindermann, CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning Babies; inštruktorica masaže dojenčkov po metodi IAIM

Več o Simone najdete na https://roditiznasmehom.com/.