Kaj bo z nama, ko pride otrok?

Z možem imava izjemno srečen, uspešen in plodovit zakon. Po desetih letih sva bolj zaljubljena kot kadarkoli prej. Ko se poljubiva, začutiva metuljčke v trebuhu. Zares se dobro razumeva, podpirava, poslušava in nadgrajujeva. Skupaj počneva stvari, ki so obema všeč. Ni pa bilo vedno čisto tako.

Najina zgodba

Spoznala sva se jeseni 2010. Takoj sva začutila, da sva ustvarjena drug za drugega in da želiva imeti veliko družino. Leto dni pozneje sva se poročila in maja 2012 dobila prvo hčerko. Ker sva se na sam porod zelo malo in slabo pripravila, je po 15 težkih urah hčerka prišla na svet z urgentnim carskim rezom. Mene je izkušnja porinila čez rob, v poporodno depresijo. Nikakor se nisem mogla sprijazniti, kaj se mi je zgodilo. Nisem je naravno rodila, tako, kot sem si vedno predstavljala. Mož mi je stal ob strani, vendar premalo za moje potrebe. Večino časa se je ukvarjal s svojim novim delom in nego hčerke, za katero jaz 2 meseca zaradi težke operacije nisem mogla skrbeti. Na vso srečo nama je dojenje steklo in sva se dojili polnih 15 mesecev. Ta povezava mi je pomagala pri ohranjanju odnosa mama–hči, ki ga zaradi carskega reza nisem mogla izživeti v vsej polnosti. Poleg vsega tega so se pojavile še finančne težave, saj sva bila oba kar naenkrat brezposelna. Po 6 mesecih smo se preselili v Španijo in tam nekako na novo zaživeli.

Nisva si znala vzeti časa zase, za naju

Najin odnos še vedno ni bil tak, kot bi moral biti. Ker sva bila vedno sama za vse, nisva imela prav nič časa za naju! Nobene babice, dedka, tete, sestre, ki bi lahko popazila na najinega otroka. Tudi trudila se nisva prav veliko zato, da bi koga povprašala za pomoč, ker se nama je zdelo, da sama zmoreva in morava vse. Da bova slaba starša, če bova šla enkrat na teden ven za 2 uri. Samo na sprehod. Živela sva eden mimo drugega. Seveda sva se spoštovala, bila najboljša starša najini hčerki, vendar brez kakšne močne vezi med nama.

Kar naenkrat so rožnata očala padla dol. Spraševala sva se: kdo sva midva? Spolnosti je bilo malo, spala sva vsak v svoji sobi, vsaj kakšne pol leta.

V skupnosti in pogovoru sva našla pot

Spoznala sva prijatelja, ki nama je povedal za zakonsko skupnost, kjer sva preko zakonskih srečanj zopet začutila bistvo zakona. Od takrat naprej – Maria Isabel je imela že skoraj 2 leti – sva ponovno oživela. Drug pri drugem sva videla  prevladujoče napake in sva jih želela čimprej odpraviti. Meni se je ponudila možnost dela v Sloveniji, zato sva se aprila 2014 odpravila nazaj. Trdo sva garala za odnos: se pogovarjala, brala, hodila na zakonsko skupino, predvsem pa molila. Veliko sva se podarjala drug drugemu in se tako odločila za še enega otroka. Finančno stanje se nama je izboljšalo. Moža sem začela bolj ceniti tudi zato, ker je s financami skrbel za varnost naše družine. Tudi njemu je to zelo veliko pomenilo, da ni bil odvisen od mojih prihodkov.

Porod druge hčerke je bil povsem drugačen

Avgusta 2015 se nama je rodila druga hčerka. Na ta porod sva se zelo, zelo dobro pripravila. Imela sva podporo doule, ki naju je pospremila v porodnišnico, kjer sem prvič rodila povsem naravno, vaginalno. Ta porod je bil za naju odrešitev. Jaz sem se počutila izpolnjena ženska, mama in hkrati dobra žena. Vse to mi je pri prvemu porodu enostavno manjkalo. Sedaj sem bila zmagovalka in zelo sem bila ponosna nase. Lahko bi šla isti teden na Triglav. Nisem mogla verjeti, kako se je možev odnos do mene spremenil. Cenil me je, skrbel zame, vse, kar sem ga prosila, je storil in se ni pritoževal tako kot prvič. Poporodno obdobje je bilo zares lepo. Uživala sem z obema hčerkama in bila ponosna na najin zakon. Znala sem prositi za pomoč moje domače ali varuško, da sva si večkrat vzela čas zase, za zmenek, za najine trenutke. Oba sva vsaj enkrat tedensko šla s prijatelji na športne aktivnosti, ki so nama pomagale pri ohranjanju zdravega duha v zdravem telesu.

Leta 2018 se nama je rodila tretja hčerka, ki naju je še bolj zbližala. Preselili smo se v težko pričakovano hišico in res zaživeli v polnosti. Sedaj pa pričakujemo četrtega dojenčka.

SKRB ZASE

Po porodu je ključnega pomena, da mamica poskrbi zase. Ne potrebuje prav veliko: počitek, spanje, hrana, pijača, toplota. To se sliši zelo enostavno, a vsak, ki je bil vsaj enkrat starš, ve, kako težko je vse to uskladiti.

Izjemnega pomena je, da se na poporodno obdobje tudi ustrezno pripravimo. Ne samo na porod, ampak tudi na to obdobje, ko postanemo novorojena mama. Novo bitje.

Ker sem kasneje sama začela delati kot doula (obporodna in poporodna spremljevalka), vse pare opozorim na to obdobje, ki je lahko zelo razburkano. Slaba porodna izkušnja ga lahko še poslabša. Če imamo lepo porodno izkušnjo, je tudi poporodno obdobje lažje. Zato je res pomembno, kako in kje rodimo. Da imata oba starša ustrezno podporo. Da si upata prositi za pomoč. Da rečeta odkrito: ne zmorem, to je težko. Da ne iščeta popolnosti. Da se enostavno predata toku življenja in se ne obsojata. Saj sta zato skupaj, ker se imata rada. Ne pozabita biti ponižna drug do drugega. Priporočam knjigo Ljubezen in spoštovanje. Ženska bo vedno prej izbrala ljubezen, moški pa spoštovanje.

Če imamo lepo porodno izkušnjo, je tudi poporodno obdobje lažje. Zato je res pomembno, kako in kje rodimo. Da imata oba starša ustrezno podporo. Da si upata prositi za pomoč. Da rečeta odkrito: ne zmorem, to je težko. Da ne iščeta popolnosti. Da se enostavno predata toku življenja in se ne obsojata. Saj sta zato skupaj, ker se imata rada.

SKRB ZA MOŽA in PARTNERSKI ODNOS

Največja napaka, ki jo naredimo po porodu, je ta, da se mamice čisto zlijemo z otrokom in partnerja sploh ne opazimo več. Tako se očka počuti odmaknjenega in je zelo velika nevarnost, da si ljubezen poišče drugje. Zato je ključnega pomena, da poskušamo še naprej z majhnimi pozornostmi ohranjati partnerski odnos živ.

Nekaj majhnih, a uporabnih nasvetov:

  • Zahvalite se partnerju za vse, kar naredi (skuha, pospravi, poskrbi za otroka, ko se vi tuširate ali greste na sprehod, vam pripravi zajtrk v postelji, …).
  • Napišite mu lepo sporočilce ali pa v kopalnici na orošeno ogledalo: LJUBIM TE.
  • Bodite prijazne do njega – tudi on je na nek način rodil, tudi on je v drugi vlogi.
  • Ko boste fizično zmogle, se mu podarite, vzemita si čas tudi za spolnost, lepo počasi, korak za korakom. Če ste imele epiziotomijo, verjamem, da bo tudi on razumel, da je to za vas težko.
  • Ko gre v trgovino, mu poleg rednega seznama naročite še “koš poljubčkov”.
  • Pogovarjajta se! Vedno se pogovarjajta z lepim tonom, brez očitkov. Ne, kaj je vse on narobe naredil, ampak, kako se vi počutite, ko se on tako in tako obnaša. Izražajte le sebe.

SKRB ZA NOVOROJENČKA

Seveda je tukaj pomemben tudi otrok, a ne pozabite, da on ne sme biti na prvem mestu. Najprej mamica, potem odnos z možem in potem bo tudi otrok v redu. Otrok potrebuje zelo malo. Ne nakupujte nepotrebnih predmetov, raje investirajte denar za doulo ali izbrano babico poroda na domu ali za svetovalko za dojenje ali pa poporodno oskrbo kosil in malic, ki jih nudijo osnovne šole in vrtci. Pustite se razvajati.

Kar otrok zares potrebuje, je: naspano, zadovoljno mamo in očka, dobro nahranjeno mamo, da ga bo lahko dojila ali hranila po steklenički. Toploto in varnost. Čim več gnezdite. Prvih 40 dni ali 6 tednov preležite v postelji z njim, koža na kožo. Ne pospravljati stanovanja, ko on spi. Takrat tudi vi počivajte. Vse vas bo počakalo. Verjemite 🙂

MOŽEVA SKRB ZA MAMICO

Kaj pa lahko vi kot možje naredite?

  • Po porodu mamica potrebuje veliko ljubezni, objemov, nežnosti, masaže, romantike.
  • Povejte ji, da je lepa, četudi si las že en teden ni umila.
  • Povejte ji, da ste ponosni nanjo, ker je tako pogumna, da je vama rodila otroka.
  • Bodite nežni z njo. Doživela je največjo spremembo v življenju. Pred nosečnostjo je lahko bila suha in fit, privlačna na pogled. Sedaj pa je pridobila 20 kg in se sama sebi zdi neprivlačna.
  • Povejte ji, da je lepa, da jo imate še vedno radi, četudi ima nekaj kilogramov več in da se bo postava uredilo v 2 letih po porodu. Dojenje pomaga, fizična aktivnost pa tudi. Ne govorim o neki športni aktivnosti. Sama nisem nikoli telovadila prej kot po 1 letu, pač pa je dovolj že sama skrb za otroka in domača opravila.
  • Po daljšem poporodnem obdobju (nekje 6 mesecev) jo peljite v kino, na zmenek, lahko tudi samo na sprehod okoli vasi, mesta.
  • Pokličite varuško  za 1 uro, vidva pa se lepo uredita in pojdita ven.
  • Presenetite jo. Ženske imamo rade presenečenja. Če imate težave z varstvom, ji pripravite romantično večerjo ali prigrizek, medtem ko ona uspava otroka. Lahko je samo kruh in marmelada ali pa sir. Kozarček vina ali piva tudi ne bo škodil, da se bo malo sprostila.
  • Čas, ki si ga podarita, je ključnega pomena. Ko se spreta, se spomnita, zakaj sta se zaljubila, zakaj sta skupaj.

Če na kratko povzamem: odkrit pogovor, prisluhnita si in se tudi slišita, če vama je težko povedati, napišita pismo; podarjajta si male pozornosti, kot je zajtrk v postelji, kozarec vode, medtem ko doji, čas za vaju; fokus ne sme biti na otroku, pač pa na vama in na vajinem odnosu!

KAKO POSKRBETI, DA ISKRICE V OČEH SVETIJO ŠE NAPREJ?

Mojca, žena in mamica, pravi, da je partnerski odnos zibelka, v katero pride otrok:“Da sva v partnerskem odnosu ljubeče povezana, je prvi predpogoj, da sva oba najprej izpolnjena vsak sam s sabo. Pri tem je potrebna iskrenost najprej do sebe. Da si priznam, kaj meni v življenju daje iskrico in s pomočjo partnerja (on takrat čuva otroka in mu to ni težko) najdem način, da si to dam. Meni je bilo (in mi je še) v poporodnem obdobju pomembno, da sem hodila v naravo in se z njo povezovala ter da sem hodila na meditacije. Ker imam odlično podporo partnerja, ki mi ni nikoli težil, če sem šla od doma, sem si lahko to izpolnila. Druga enako pomembna zadeva mi je, da čutim partnerjevo ljubezen, naklonjenost in podporo. Tretja enako pomembna je, da oba enakovredno sodelujeva v gospodinjstvu ter pri negi in vzgoji otrok. To so predpogoji za iskrice. Potem pa sledi, kako si znava organizirati čas za naju. Kaj takrat počneva? Kako to počneva? Ali iščeva kvalitete? Rasteva skupaj. Se ne obsojava. Predvsem pa krepiva zavedanje o lepoti življenja, kar pa ima sigurno za posledico sijaj v očeh.

Tadeja Lapajne Hoyos je profesorica glasbe in dula (doula).

V kolikor potrebujete njeno podporo v času nosečnosti, pri pripravah na porod ali pri samem porodu in po njem, jo najdete na e-naslovu: tadeja.lapajne@gmail.com ali prek telefona 040 879 400.

Za še več zanimivih nasvetov in videov pokukajte na njeno Facebook stran Rasteva skupaj – od spočetja do rojstva in naprej.