José je praktični katoličan in uspešen glasbenik, ki je s svojimi uspešnicami nastopal tudi v Vatikanu in se zasebno srečal s papežem Frančiškom. Pred pol stoletja, leta 1970, je napisal in začel izvajati svojo božično skladbo “Feliz Navidad” (v prevodu “Srečen Božič”). Gotovo jo poznate!
José Feliciano se je leta 1945 rodil slep v katoliški družini v Portoriku, četrti od enajstih otrok. Svoje otroštvo je preživel drugače kot bi si želel, zastavljal si je mnogo vprašanj obstoja in poslanstva, premleval stiske – zakaj je poslan na ta svet, zakaj je slep, kaj bo iz njega… Čutil je, da je težko tudi staršema. Mislila sta, da zanj ni prihodnosti. Oče se ni mogel soočiti z dejstvom, da ima slepega sina in je zato občutil globoko krivdo. Ljudje pa so očetu s spodbudo odpirali oči, naj ne skrbi preveč glede njegove slepote, saj ne ve, kaj mu Bog obeta v prihodnosti. In res, José je navkljub vsemu čutil, da mu Bog kaže luč že od rojstva. Bog ga je začel usmerjati na glasbeno pot. José je dejal, da mu je pri poslušanju Boga slepota pomagala, da je lažje slišal Božje namige in sporočila. Zanj je imel Bog poseben načrt za življenje. Preko strica, ki je igral portoriški cuarto, dvožični instrument, je glasba postajala vedno večji del njegovega sveta. Pri štirih letih mu je oče podaril harmoniko, iz katere je izvabljal prave melodije. Mama je bila ob njegovih napredkih ganjena in nekdo ji je namignil, da je to gotovo božje znamenje. Glasba je tako postala njegova izraznost in poslanstvo.
José je dejal, da mu je pri poslušanju Boga slepota pomagala, da je lažje slišal Božje namige in sporočila.
Kot mladostnik se je priselil v ZDA. Najbolj si je prizadeval, da bi izšel iz revščine, ki jo je doživljal kot strašno stvar. Sicer ga je le – ta naučila, da je postal močna oseba z veliko sočutja, a si je želel živeti v varnem domu, uspeti in narediti nekaj, kar je bilo zanj nepričakovano. Danes živi v Connecticutu in je poročen. José je dejal, da je največja tragedija ljudi, ki imajo določeno pomanjkljivost, ta, da jih drugi prepričajo, da zanje obstaja določena meja, do koder lahko sežejo. Da višje ne morejo. A ni tako. Vsak ima določeno pomanjkljivost – fizično, duševno, čustveno ali okolje, situacijo, v kateri je rojen in na katero nima vpliva. Paziti moramo, da ne poslušamo ljudi, ki nam govorijo, da tega ali onega ne zmoremo. José rad stvari naredi sam, zato mora včasih opomniti ženo, ki rada dela vse zanj, kar sicer zelo ceni, a ceni tudi lastno samostojnost.
Pred mnogimi leti je bil zagovornik splava, bil je “za izbiro”. A ko je dobil hčerko Melisso, je spremenil pogled. Ko je na monitorju zaslišal mali srčni utrip, se je zganil in si rekel: “Tudi če je le srčni utrip, to je življenje, to je življenje…” Od tedaj zagovarja življenje.
Pripravila Klara Križaj