Moj otrok bo resno bolan. A naj živi!

So trenutki v življenju, ki jih ne pozabiš nikoli. So trenutki, ki zarišejo tako velik nasmeh na obraz, da ga nikoli ne moreš sneti. In so trenutki, ki v srce vrežejo tako globoko bolečino, da je dolgo ne moreš preboleti. Mogoče celo nikoli. Ko zdravnik med nosečnostjo na rutinskem pregledu predolgo molči, ko vidiš, da se mu na obrazu rišeta negotovost in dvom, nekje globoko v sebi začutiš, da z otrokom ni vse v redu. Še dolgo potem, ko zdravnik ubesedi najhujši strah staršev in pove, da je z otrokom »nekaj narobe«, ne verjameš. Ne sprejmeš. Ne zmoreš sprejeti, ker je bolečina tega spoznanja premočna. Ker bolečine ne moreš obvladati in ker se na tvoja ramena vsujejo ruševine predstav in načrtov, ki si jih imel za prihodnost. In takrat je padec pod to težo zelo pogost.

Kaj pa zdaj? Kako dalje? 

Vaš otrok je bolan. Resno bolan. Na tisoče vprašanj. Le malo odgovorov. Na tisoče različnih strahov. Le malo upanja. Na tisoče trenutkov, prežetih z obupom. Le malo vere, da bo na koncu vse dobro.

Potrebno je sprejeti odločitev o tem, kako dalje. Pred sabo imaš vse možnosti. Vse naštudiraš. Vse variante preigraš. Pogledaš pozitivne in negativne stvari. Upoštevaš srce. Umakneš čustva, poslušaš glavo. Vse narediš. Sprašuješ, analiziraš, preučuješ. Zbiraš informacije. In potem? Ponovno ostaneš sam? Nihče ne bo sprejel odločitve namesto tebe. Tega trenutka se izogibaš, a te dohiti. Nastopi tisti moment, ko rečeš: »To bom naredil!«.

Pred sabo imaš vse možnosti. Vse naštudiraš. Vse variante preigraš. Pogledaš pozitivne in negativne stvari. Upoštevaš srce. Umakneš čustva, poslušaš glavo. Vse narediš. Sprašuješ, analiziraš, preučuješ. Zbiraš informacije. In potem?

Splav ali vztrajati dalje?

Ne glede na to, kakšno odločitev sprejmeš v tem trenutku, jo boš nosil s sabo do konca življenja. In vedno bo prisoten pomislek, kaj če bi se odločil drugače. Kaj če …? Toda v danem trenutku sprejmeš odločitev, ki se ti zdi prava. Tukaj ne govorim o pravilnih in napačnih odločitvah. Govorim o odločitvi, v katero v tem trenutku zaupaš.

Pa to ne pišem le iz načelnih prepričanj. Ko sva se odločila, da (ne glede na slabe obete) vztrajava v nosečnosti, so zdravniki vprašali: »Kako to?« Takrat sem dala najbolj iskren odgovor: »Ker sva druge poti že dala skozi! Sedaj bova pa še to!«. Kako?

Prvič nisva videla poti iz brezna bolečine in obupa!

Ta diagnoza se je pojavila drugič. Nepričakovano sva dobila priložnost, da se ponovno odločiva, po kateri poti želiva iti. Prvič sva padla, pokosila naju je neizmerna teža nevednosti, strahu in nezaupanja. Nisva bila sposobna videti ničesar drugega kot le veliko bolečino ter skrb o tem, kaj sploh lahko nudiva bolnemu otroku. Zato je prvi padec pripeljal do splava. Tudi takrat sva imela občutek, da ravnava prav. Po prvem padcu si nisva predstavljala, da bova pred isto odločitev postavljena še enkrat! A ravno to se je zgodilo nekaj let zatem.

Verjamem in vem, da tisti, ki se v takšni situaciji odloči za splav, to naredi iz neizmerne bolečine. Takšne, ki si je večina ne more predstavljati. Te bolečine, tega strahu, tega preganjanja občutka krivde ni mogoče opisati. In tukaj, v tej zmedi občutkov in v tej poplavi negativnih misli, se rodijo odločitve za splav. A tu ni prostora za obsojanje! Ne. Sočutje, podpora in razumevanje so edino, kar lahko tej osebi pomaga na poti preizkušenj, ki jo za sabo potegne odločitev za prekinitev življenja. In to podporo potrebuje mogoče še bolj kot tisti, ki se v takšni situaciji ne odloči za splav.

Bila sva na obeh straneh takšne situacije. Dve nosečnosti, dve praktično identični situaciji, dva različna pristopa, dve različni odločitvi. Prvič sva se odločila za splav, drugič sva strahove darovala v zaupanju, da lahko z Ljubeznijo sprejmeva vse, kar nama ta nosečnost prinese s sabo.

Norost? Modrost?

Sprejeti dejstvo, da bo otrok bolan, je verjetno najtežja stvar, s katero sem se v življenju morala soočiti. Dejstvo, da bova z možem (ob ponovljeni diagnozi) v nosečnosti vztrajala in življenje najinega otroka povsem prepustila Božjemu načrtu, pa je pri marsikom dvignilo obrvi. Mislita na družino. Na starejše otroke. Na službe, na vajin zakon, na …

In ne, to ni bila »prava« odločitev. To je bila najina odločitev, za katero sva verjela, da bo rodila veliko milosti za naju, za najinega otroka in najino družino.

Saj sva mislila na vse to. In še na ogromno drugih stvari, na katere ob normalnem poteku nosečnosti sploh ne bi pomislila. Zato je mogoče bolje kakšen nasvet zadržati zase, ker verjemite – starši, ki smo soočeni s takšnimi diagnozami, pomislimo na vse. Večkrat in vedno znova.

In ne reči, da bo vse v redu. Ker ne bo. Ampak to sva bila pripravljena sprejeti. Se prilagoditi in se podati na to pot zaupanja in predajanja.

In ne, to ni bila »prava« odločitev. To je bila najina odločitev, za katero sva verjela, da bo rodila veliko milosti za naju, za najinega otroka in najino družino.

Sva zato izbrala trpljenje najinega otroka? Sva zato neobčutljiva starša? Nepremišljena? Prepričana sem, da ne.  Kaj si drugi mislijo? Ni pomembno!

Milostljiv

Nisva se motila. Kljub temu, da sva vedela, da bo otrok zelo resno bolan, sva se skušala veseliti vsakega novega dne, ki nam ga je nosečnost prinesla. Ob zavedanju, da nikoli ne veš, kako dolgo bo nosečnost trajala in kako se bo končala, so takšni trenutki še veliko bolj dragoceni. Ko je življenje otroka vsak dan znova na tehtnici, postaneš globoko hvaležen.

In tudi po rojstvu, ko so se potrdile vse pesimistične napovedi specialistov, sva ostala v trdnem zaupanju, da sva ravnala prav.

Bolan otrok s sabo prinese neverjetne izzive. Iz celotne družine iztisne več, kot si misliš, da lahko damo. Včasih je izjemno naporno. Za vse. Za naju z možem in za ostale otroke. Toda, ko vidiš, koliko blagoslova, milosti, ljubezni, radosti, zaupanja je s sabo prineslo to nedolžno bitje, je vse poplačano. Vsak dan znova.

NE obsojanju!

Zato vam polagam na srce, da nobenih odločitev ne obsojate. Tudi odločitev za splav je plod neizmerne bolečine, ki jo prinese s sabo diagnoza bolnega otroka.  

In odločitev za ohranitev življenja ni odločitev za trpljenje. Je pa odločitev za to, da boš temu otroku nudil vse, kar bo potreboval. Toda v resnici je potrebno le eno – neizmerna ljubezen. Vse ostalo se potem počasi postavi na svoje (pravo) mesto.