V Zavodu Živim si ves čas prizadevamo širiti sporočilo o neprecenljivosti in lepoti življenja. V ta namen smo v lanskem letu posneli več oddaj z naslovom Sled življenja v življenju, kjer smo v eni izmed oddaj gostili Nežo in Petra Knific. Neža in Peter sta mlad poročen par, ki je zelo aktiven na različnih področjih. Z nami sta delila svojo izkušnjo ob smrti njunega otroka.
Kmalu po poroki sta si mladoporočenca zaželela razširiti svojo družino. Po pol leta poskušanja je Neža uspešno zanosila. Sprva je vse potekalo normalno, v 20-tem mesecu nosečnosti pa so se stvari začele zapletati. Ginekologinja je par obvestila o odkriti nezadostni razvitosti in različnih deformacijah otroka. Kritično je bilo predvsem nabiranje vode v telesu. Potrt par je tolažbo poiskal v veri in pri svojih prijateljih. Še nerojenega otroka sta krstila in njegovo dušo priporočila Bogu. Čeprav so zdravniki otrokovo življenjsko dobo ocenili na največ nekaj dni, splav za mlad par nikoli ni bila opcija. Nosečnost in porod sta se odločila predati v božje roke. Stanje otroka se je začelo izboljševati in v telesu je imel vedno manj odvečne vode. V 30-tem tednu nosečnosti je Neža zbolela in po pregledu so zdravniki odkrili, da je otrok v kritičnem stanju. Predlagali so urgenten carski rez, vendar je bilo za otroka prepozno. 2 dni kasneje so sprožili porod in par se je poslovil od svojega pokojnega sina, ki sta ga poimenovala Noe. Neža in Peter sta poudarila, da so imeli zdravniki do njiju in do otroka ves čas zelo sočuten in spoštljiv odnos. Omogočili so jima, da sta se lahko v miru poslovila.
Po smrti sina sta si prizadevala biti drug drugemu v čim večjo oporo. Izkušnja jima je pustila pečat, ki ne more zbledeti, vendar pa nista izgubila vere in veselja do življenja. Vsak otrok, ne glede na to kako dolgo živi, je darilo, za katerega moramo biti hvaležni. Pomembno je, da sta moški in ženska v tem skupaj in predvsem, da ženska v tem ne ostane sama.
Neža in Peter sta omenila tudi stigmo, ki tiči nad smrtjo otroka, saj se o tem v družbi ne govori prav veliko. Pomembno je, da spodbujamo pogovor o tej tematiki, saj ljudje najdemo tolažbo v sočutju ljudi, ki so doživeli podobne stiske kot mi. Par ima tudi blog, ki služi kot nekakšna podporna mreža za ljudi, ki so se ali pa se trenutno soočajo s smrtjo ali boleznijo otroka. Podporo lahko ljudje najdejo tudi med družinskimi člani, prijatelji, duhovniki, seveda pa tudi v našem zavodu.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.
Pripravila Martina Križanič
Za podobne vsebine obiščite naš Youtube kanal.