Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič si je nadela boksarske rokavice in se podala v boj za izboljšanje položaja otrok z rakom in vseh tistih otrok, ki trpijo za težkimi ali celo neozdravljivimi boleznimi in diagnozami. No, če bi bilo napisano res, bi bilo pohvale vredno, toda kaj, ko se ob zadnji potezi gospe Klakočar Zupančič ne morem znebiti občutka, da je namen, ki je bil v osnovi verjetno zelo plemenit, izpadel precej podcenjevalno do vseh, ki se s tovrstnimi situacijami srečujemo vsakodnevno.
Film, ki deluje podcenjevalno do staršev
Verjetno ste zasledili filmček, ki ga je Urška Klakočar Zupančič vključno s strankarskimi kolegi posnela v Državnem zboru in je bil namenjen otrokom, ki bijejo bitko z rakom. V filmu se predsednica Državnega zbora in nekdanji odlični boksar Dejan Zavec pomerita v uprizorjenem boksarskem obračunu kar v glavni dvorani DZ, filmček pa je opremljen z besedami spodbude, kot so: “Ne bojte se” ali pa “Potrebno je najti moč, upanje…” “Bojuj se,” “Vi zmorete,” itd.
V trenutkih, ko se veselo pričakovanje prihodnosti poruši do tal, ti takšne pokroviteljske besede prisolijo zaušnico.
Spoštovana predsednica DZ, ne vem, če se zavedate, da so to lahko tudi besede, ki starše otrok s težkimi ali neozdravljivimi boleznimi zelo zabolijo. Veste, koliko takšnih besed smo že slišali, koliko ljudi nam je na takšen način izražalo pokroviteljsko spoštovanje do situacije, v kateri smo se znašli in koliko ljudi je te besede izbralo enostavno zato, ker drugih niso našli.
Včasih besede sočutja močno zabolijo
Ko sem se soočil z diagnozo neozdravljive bolezni oz. razvojnega primanjkljaja pri sinu sem te besede slišal neštetokrat. V trenutkih, ko se mi je podrl svet, so te besede bile le sol na odprto rano. Seveda se bomo borili, seveda ne bomo obupali in vsakodnevno iščemo moč, da se ne predamo. Ampak v resnici takšne besede povzročijo še globljo rano. V trenutkih, ko se veselo pričakovanje prihodnosti poruši do tal, ti takšne pokroviteljske besede prisolijo zaušnico.
Mogoče je to nekomu, ki ni bil v takšni situaciji, težko razumeti, toda zame osebno imajo takšne besede le en namen, in sicer da se tisti, ki jih izreče, počuti bolje. Da v tem, ko skuša potolažiti osebo, ki se znajde v stiski, najprej tolaži sebe, da je pa nekaj vendarle naredil za to osebo. Saj, kaj drugega pa sploh lahko narediš? O, pa lahko. Ne glede na to, v kakšni stiski se posamezniki znajdejo, lahko je to neozdravljiva bolezen, lahko je to izguba otroka med nosečnostjo, splav itd., vedno lahko naredimo veliko več, kot da izrečemo te besede. Če ne drugo, se vzdržimo komentiranja in moraliziranja. Ne vlivajmo lažnega upanja. Ne tolažimo z nesmisli, kot npr.: “Saj sta še mlada” in “Saj bo še čas.”
Ne besede, štejejo dejanja
In tudi Vi, gospa predsednica Državnega zbora, lahko svojo skrb izrazite na povsem drug način. Kot članica koalicije lahko poskrbite, da starši, ki spremljamo otroke na pediatričnih oddelkih, ne bomo primorani spati na več desetletij starih raztegljivih stolih. Lahko poskrbite, da bodo starši, ki skrbijo za svoje otroke, dobili nadomestilo, ki ni le v višini minimalne plače, kot je bilo sprejeto nazadnje. Lahko poskrbite, da se končno vzpostavi register redkih bolezni, ki je že več let v pripravi, saj te redke bolezni v 75% prizadenejo ravno otroke. Lahko vsaj začnete razmišljati o tem, da bi vzpostavili ustrezne (otroške) paliativne oddelke oz. ustanove, kjer bodo lahko družine skupaj preživele zadnje dni. O ja, veliko več kot le promocijski video lahko naredite.
Kot članica koalicije lahko poskrbite, da starši, ki spremljamo otroke na pediatričnih oddelkih, ne bomo primorani spati na več desetletij starih raztegljivih stolih.
In ko boste to naredili, bomo mi starši tisti, ki bomo Vam rekli: “Bravo, za nas ste junaki”, podobno kot vi nagovarjate bolne otroke v promocijskem videu. Vse do takrat pa je najmanj, kar lahko storite, to, da se ob tragičnih in žalostnih zgodbah vzdržite populističnega ustvarjanja lastne promocije in prikazovanja lažne solidarnosti.
Dušan Poslek