Moja sogovornika sta letos praznovala 14. obletnico poroke in po prvem vtisu bi težko zaslutila vse preizkušnje, ki sta jih doživela, ker jih nosita tako skoraj lahkotno. Kaj je njuna skrivnost?
Helena in Aleš Rozman iz Tržiča, on univ. dipl. ing. računalništva, ki rad sledi novostim in rad spremlja meje znanosti, ona profesorica slovenščine in sociologije, lektorica in sovoditeljica oddaje Reflektor (ki pa rada tudi pleše, teče, bere knjige in peče torte) pravita, da ju Bog vodi v njunem odnosu. Tako, kot pravita, se učita in rasteta.
Šest otrok, vzgajata pa jih pet
Njuno zgodbo smo lahko spremljali preko različnih medijev, kjer smo odkrivali neverjetno moč ob spopadanju z najrazličnejšimi preizkušnjami, ob katerih sta uspela ohraniti vedrino. Helena je preživela bolezen – raka, prav tako pa sta leta 2020 v spontanem splavu izgubila otroka.
»Ob dojenju četrtega otroka sem izvedela za diagnozo raka dojke. Hodila sem na preglede in terapije, nisem pa smela veliko v družbo, ker imajo rakavi bolniki zaradi kemoterapij oslabljen imunski sistem. Dobro sem se počutila (kljub shujšanosti in bledemu izgledu brez las) in zelo sem se zavedala, da imam vse, kar potrebujem.
Imela sem veliko časa z mojimi, bil je milosten čas molitve in naše družinske povezanosti.
Po preboleli bolezni sem še dvakrat zanosila. Kot peti otrok se nama je rodila Lucija, šestega otroka izgubila pa sva izgubila v 13. tednu nosečnosti. Zame osebno je bila to telesno najhujša izkušnja, ker sem se tresla in zelo bala, da bom umrla še sama. Rak me nikoli ni tako izčrpal, kakor spontani splav. Prav tako so bili vsi ostali porodi bili hitri in enostavni, nikoli nisem okrevala tako dolgo kot pri splavu, maternica se je zelo dolgo čistila, še pol leta po izgubi sem morala jemati dodatke, da je bila kri spet v mejah normale, pri hoji po stopnicah sem čutila vrtoglavice … Po drugi strani pa sem prejela milost od Boga, da sem zelo hitro osmislila celotno zgodbo in me je Bog umiril v zavedanju, da bova zadnjega otroka spoznala v večnosti.«
Težave so bile že v skoraj vseh nosečnostih prej. Helena je namreč krvavela v treh nosečnostih, imela je hematome in včasih se je del posteljice odtrgal od maternice. A do 15. tedna se je krvavitev vsakič popolnoma ustavila in je normalno donosila.
»Ko sva izvedela za 6. nosečnost, sva bila zelo vesela, da poteka brez krvavitev. Videla sva dojenčka na ultrazvoku, slišala utrip, za nuhalno svetlino pa se nikoli nisva odločala, tudi za spol nisva spraševala,« pravi Aleš, ki verjame, da je vrednost življenja neprecenljiva. »Človek je edino bitje, ki ima sposobnost živeti večno, tudi če ga ubijemo. Tega se mnogi ne zavedajo.«
Spoznanja so prinesle življenjske izkušnje – tako lepe kot težke
Preizkušnje nas lahko zelo spremenijo. Lahko nas zaprejo vase, lahko nas napolnijo s strahom, z veliko potrebo po nadzoru – lahko pa jih osmislimo in spremenimo v priložnost. Helena pravi, da predvsem živi bolj polno, da se zaveda, kako lepo je delati načrte, a da je še bolj osrečujoče slediti Božjemu načrtu.
»Hočem živeti v sedanjem trenutku in biti hvaležna za vsak korak posebej. Rada se spominjam preteklosti in praznujem, rada si postavim cilje za naprej in sledim temu, ampak najbolj koristno in izpolnjujoče pa je, da uživam v tistem, kar mi je trenutno dano. Ob izkušnji raka sem se naučila tudi, da ima čas večjo veljavo od zdravja. Tudi če sem bolna celo življenje, je pomembno, da imam dovolj časa tukaj, da uresničim vse tisto, za kar sem poklicana. Zato še bolj gledam, kam dajem in komu namenjam čas, ker je vse omejeno.
Bog je dober tudi v žalostnih okoliščinah, na katere nimam vpliva. Imam pa vpliv na to, kako se na vse skupaj odzovem. Odsev Pravega življenja nas le pripravlja na večnost. Na stvari, ki se ne vidijo (2 Kor 4,18).«
Aleš življenjske izkušnje doživlja kot potrditve o tem, kako je Bog dober in skrbi zanje. »Smo šibki in želiva biti ponižna, ker se zavedava, da ima On najboljši načrt za nas.«
Nosečnost kot preizkušnja in radost
Tako kot je vsak otrok drugačen od drugega, je tudi vsaka nosečnost povsem drugačna od prejšnje. Pogosto nosečnost spremljajo težave, lahko celo nevarnosti, a mame vedo, da je kljub vsem naporom in skrbem vsak otrok čudež, vreden občudovanja – skozi celo življenje, ne le v nosečnosti ali kmalu po porodu.
»Vsakega otroka sva se veselila,« pravi Helena. »Ponavadi sem plesala in lepo nama je bilo, da sva na začetku v tej skrivnostnosti uživala le midva.
V prvi nosečnosti sem zanosila takoj. Takrat sva se učila in spoznavala nove občutke materinstva in očetovstva, delala sva načrte, kaj bi želela za otroka, spoznavala sva se z različnimi metodami vzgoje. Izoblikovala sem želje, kako se želim prepustiti porodu in graditi na naši družinski trdnosti, ki temelji na Kristusu, ne na mnenju drugih.
V drugi nosečnosti sem se prvič srečala s krvavitvami, tako da sem na začetku gradila na zaupanju, odganjala strahove in ker sem imela krasno izkušnjo prvega poroda, sedaj pa se otrok ni obrnil v glavično vstavo, sem se takrat pripravljala tudi na to, da morda moj drugi porod ne bo po mojih željah. Sprejela bi, kar bo Bog dopustil, tudi carski rez. No, spet sem rodila naravno in hitro.
V tretji nosečnosti sva na morfologiji izvedela, da ima otrok v trebušni votlini kot želodec veliko cisto, povečan žolčnik in tanko črevo. Sumili so na cistično fibrozo. Kasneje so z vzorci najine krvi odkrili, da ne nosiva genov, zato sva ostala v negotovosti. Lahko bi sledile operacije otroka v prvem letu življenja, predlagali so mi prekinitev nosečnosti in takrat sem se prvič srečala z bolečino, kako nekdo umor zavije v lepe besede in kako svet rad sprejme zdrave in simpatične otroke, ostali pa so nekako odveč. Jaz sem celo nosečnost čutila, da bo ta otrok zdrav, sem se pa pripravljala tudi na to skrajnost, da če ne bi zmogla skrbeti zanj z vsemi posebnimi potrebami, da si bomo priskrbeli pomoč na domu.
Četrta nosečnost se je ponovno začela s krvavitvami. Zaradi pretekle izkušnje sem tokrat v polnosti zaupala, da bo vse v redu, saj so bili znaki hematoma podobni, krvavitev se je ustavila, posteljica se je prilepila na stene maternice … In potem sem plesala vse do poroda.
V vseh nosečnostih sem pisala tudi neke vrste dnevnik. Kupila sem majhen blok, kamor sva beležila zgodbo, občutke, tako da lahko vsak otrok prebere, kako je bil zaželen in ljubljen že v maternici, kako sva zapisovala molitve zanj, izbirala ime …
Ker sem po četrtem otroku morala sprejeti diagnozo raka dojke, sem se preko mnogih solz soočila z dejstvom, da najbrž ne bova mogla več imeti otrok. Vseeno sva po zdravljenju rekla, da naj Bog odloči in uživala lepo spolnost. In res se je v meni začel razvijat še en čudež.
Pete nosečnosti sem se najbrž razveselila najbolj od vseh. Ker sem čutila, kako je Bog velik, kako lahko le On vse premaga in je uslišal najino željo. A kmalu zatem sem spet krvavela in tokrat je bilo moje zaupanje šibko. Krvi je bilo veliko. Takrat sva se odločila, da v vsakem primeru vsem poveva za tega otroka (tudi če umre ali se rodi v ta širni svet). V 15. tednu je bila krvavitev le še kapljična in ginekologinja je potrdila, da nama je tole dete namenjeno in takrat sva povedala otrokom, ki so skakali od navdušenja.
V šesti nosečnosti sem bila navdušena, da bo to spet ena nosečnost brez krvavitev. Zahvaljevala sem se in tudi otroci so spet vriskali od veselja. Nekaj dni zatem se je kar naenkrat ulila kri. Tokrat se ni ustavila, kmalu so šli ven prvi kosi otroka, imela sem popadke in z nekontroliranim iztisom rojevala delčke, koagule in jih zbirala skupaj. Cel teden sem ostala v porodnišnici, dobila krvno transfuzijo, omedlevala in se potolkla pri padcu.
Morda se sliši, kot da so bili prihodi otrok komplicirani, ampak kdor me v resnici pozna, ve, da sem cvetela. Obdobja nosečnosti so bila zame ena najlepših in najbolj razigranih obdobij. Ni se mi povečala le teža, ampak tudi vsa energija in žar v meni. Rada sem se pogovarjala z nerojenim otrokom, bila ponosna asistentka v tej neprecenljivi vlogi.
Z Alešem sva pred vsakim porodom šla tudi na potovanje za naju.
Porodi so bili vsi izredno hitri in nekomplicirani, močna bolečina izredno smiselna in dobrodošla, oksitocin me je vsakič zaljubljeno nosil kar malo nad tlemi. Le po spontanem splavu sem bila vsa izčrpana. Tako lepo mi je bilo vedno prve dni, tedne in mesece po porodu. Povečal se je naš svet, ljubezen se je namnožila in dom je dišal po dojenčku. Teh občutij se želim vedno spominjati in vesela sem, da jih imam tudi zapisane in posnete.«
Materinstvo ena najpomembnejših vlog
Helena pravi, da večkrat začuti, kako je nekomu materinstvo le status ali nekaj, kar je potrebno izkusiti, uresničiti, da bi ustrezali družbenim normam. Njej pa je materinstvo smisel njene ženstvenosti, magična vloga ljubezni.
»To je vame zapisal že Stvarnik,« pravi. »Pomeni velik del vloženega časa, da pomagam vzgojiti ljudi, ki bodo večno živeli. Pomeni umiranje sebičnosti in gradnjo odnosov. Samo Beseda in ljudje ne minejo, vse ostalo bo minilo.«
Mnogi večkrat govorijo o tem, kako je ta vloga polna odrekanj, če to želiš opravljati v polnosti, Helena pa vidi veliko več pridobljenega. »S tem, da umiraš lastnemu egoizmu, napreduješ! Otroke ljubiva bolj kot kariero, hobije in denar, saj nama otroci že sedaj vračajo veliko ljubezni. Vse to je zame prelepa harmonija.«
Biti ženska, žena, mama
Usklajevanje zakonskega življenja, družine in kariere je za mnoge velik izziv. Helena pravi, da je zelo pomembno, da si postavi prioritetni seznam. Začne z odnosom z Bogom, z vero, kjer črpa mir in ideje. Kot drugo v svojem življenju postavlja zakon, moža. »Želiva, da ostane najin temelj trden, nato so otroci.« Verjame, da je njun odnos »na lestvici« pred otroci, saj čuti, da mora biti ona sama napolnjena z Ljubeznijo in mirom, da to lahko daje naprej.
To zveni lepo, ampak v vsakdanjem življenju je to zahtevno. Sama pravi, da tudi ob vsakodnevnih opravilih dela na podoben način. »V vsakdanu prepoznavam smiselno ter izločim manj potrebna opravila.«
»Morala sem se tudi naučiti, da ni treba biti povsod in da lahko določene stvari v življenju izpustim, da sem lahko tam, kjer je za Boga najbolj pomembno. Včasih me kdo vpraša, kako lahko imam toliko stvari, ki jih počnem. Saj ne delam vsega tega vsak dan, ampak si zadolžitve razporedim. Ne morem v enem dnevu organizirati rojstnodnevne zabave, sešiti kostumov za nastop in lektorirati knjige. Lahko pa imam vsak dan sestavljen iz jutranjega časa predanosti Bogu, časa za moje bližnje in časa za počivanje, razmišljanje, smeh …
Urniki in meje v moje življenje vnašajo svobodo, varnost in zadovoljstvo.«
Biti moški, mož, oče
Živiš lahko na dva načina. Lahko se pretvarjaš, kot da ni nič čudežno. Lahko pa imaš vse za čudež!
(Albert Einstein)
Očetovstvo je skrb za te čudeže. »Imam 3 sinove in 2 hčeri in zavestno sem se odločil, da bom z njimi preživljal čas, da bom uporabil njihovo radovedno naravo, da se vsak dan povezujem z njimi in jim pomagam odkrivati resnico.«
Tako kot Helena, tudi Aleš vidi pomembnost svojega odnosa z ženo za zdravo vzgojo otrok. »Zgled jim hočem biti tudi v odnosu do žene, da je ljubljena, cenjena in vredna pozornosti. Da vodim družino. In kot moškega me Bog vabi, da vidim vrednost dela, vztrajnosti in ustvarjanja spominov. Resnično veselje je v služenju drugim.«
Pogovarjala se je Katarina Nzobandora