Med 30. oktobrom in 1. novembrom je v Londonu potekal forum Zavezništva za odgovorno državljanstvo (ARC – Alliance for Responsible Citizenship, angl. an arc – barka), ki ga je soustanovil dr. Jordan Peterson. Foruma se je udeležilo več kot 1500 voditeljev iz 73 držav, sodelovali so predstavniki iz sveta politike, gospodarstva, kulture, umetnosti, medijev in drugih področij. Udeleženci so želeli odgovoriti na ključna vprašanja, pred katera je postavljena zahodna civilizacija (predvsem področje družbe, energije in podnebja).
Na konferenco smo bili povabljeni tudi predstavniki Zavoda Živim. Že pred samo udeležbo smo se spraševali o smiselnosti naše prisotnosti na tej konferenci – zelo širok program (od podnebja do družine) ni predvideval, da bi bila ena izmed tematik tudi odnos družbe do splava, tudi sam Jordan Peterson redko izpostavlja problematiko splava. Kljub temu se je konference udeležilo na stotine predstavnikov pro-life organizacij, od Avstralije, ZDA in Velike Britanije do Španije, Belgije in Poljske. Tudi izmed osmih slovenskih udeležencev jih je bilo vsaj šest neposredno povezanih vsaj z eno izmed slovenskih pro-life organizacij.
Zakaj toliko pro-life udeležencev na forumu, ki ni neposredno povezan s pro-life tematikami?
Izhodišče konference je bilo, da se nahajamo v ključnem civilizacijskem trenutku, ko smo tako napredovali, da smo kot civilizacija izgubili stik s svojim virom navdiha, ki nas je naredil velike. V želji, da ohranimo našo civilizacijo, moramo obuditi navdih in vrednote. Vendar, kaj sploh je osnovna vrednota in navdih zahodne civilizacije, ki je v praksi zakoreninjena v judovsko-krščanskem vrednostnem okviru?
“Vsi smo ustvarjeni po Božji podobi,” je na to vprašanje odgovoril judovski akademik Moshe Friedman iz Velike Britanije in okarakteriziral največji dar Jeruzalema svetu. To, da smo ustvarjeni po Božji podobi, posledično pomeni, da je vsak izmed nas nosilec dostojanstva, ki izhaja iz Boga.
Človekovo dostojanstvo je nujni predpogoj, da lahko govorimo o konceptu človekovih pravic. Ta koncept je prinesel revolucijo antičnega sveta, zamajal je “zakon močnejšega” rimske države, bil je nujen predpogoj za ukinitev suženjstva v 18. stoletju, narodnega prebujanja Slovencev v 19. stoletju in emancipacijo žensk v začetku 20. stoletja. Oddaljevanje Zahoda od teh konceptov in zdrs v materialistične ideologije je pripeljalo do grozot 20. stoletja.
Človekovo dostojanstvo je nujni predpogoj, da lahko govorimo o konceptu človekovih pravic.
Ni boja za nerojene brez priznavanja človekovega dostojanstva
Neodtujljiva vrednost človekovega dostojanstva pa je tudi osnovna teza vseh tistih, ki se borimo za pravico nerojenih do življenja. To, da ima vsaka oseba pravico do življenja, je zgodovinski dosežek naše civilizacije, a človek lažje zazna krivico, če je vidna in se lahko z njo čustveno poistovetimo – npr. ko gre za žrtve vojn, terorističnih dejanj ali nasilnega kriminala.
Priznavanje dostojanstva nerojenim pa gre še korak dlje, saj priznava človekovo dostojanstvo tudi najranljivejšim predstavnikom: tistim, katerih krik ni slišan, ko so v imenu svobode pokončani s strani osebja v rokavicah, ki naj bi življenje varovale in ščitile. Če je bila našim prednikom zaščita nerojenega človeka nekaj samoumevnega, v današnji družbi branjenje človekovega dostojanstva od spočetja do naravne smrti zahteva veliko mero pokončnosti, plemenitosti in dobršen del poguma.
Dostojanstvo v novem kontekstu sodobne družbe
Očitno je, da je izvor in pomen človekovega dostojanstva v današnji družbi popolnoma razvodenel. Beseda »dostojanstvo« se dandanes uporablja kot način, da čustvom dodamo neko duhovno razsežnost, pa čeprav velikokrat v kontekstu, ki je izvoru dostojanstva tuj ali mu celo nasproten.
O sprejemanju »človekovega dostojanstva« se govori, ko predpisujemo mladostnikom zaviralce pubertete in pohabljamo njihova telesa na poti v »avtentično« življenje alternativne spolne identitete. Starši vzgojo najstnikov prepuščajo državnim institucijam in socialnim omrežjem, ki jih v imenu »dostojanstva« in »odraslosti« spodbujajo k eksperimentiranju v spolnosti. Ker pa je odsoten moralni okvir, pa ta večinoma vodi v prepad zasvojenosti s kompulzivno seksualnostjo in pornografijo. Podnebni aktivisti vpijejo o enakovrednosti dostojanstva živali in genocidu, ki ga izvajajo vsejedci, uboj starejših pa je postal »dostojanstvena smrt«.
Mlade generacije so vedno najbolj goreče, ko gre za taka vprašanja, a miru in izpolnitve v tem ne najdejo. Stranpoti se kažejo v rekordno visokih stopnjah depresije, čustveno-socialni odtujenosti in v uničenih telesih kot posledicah radikalnih ideologij. Mladi iščejo alternativo, ki bo odgovarjala na njihova temeljna vprašanja in bo prinašala globlje in trajno zadoščenje.
Podnebni aktivisti vpijejo o enakovrednosti dostojanstva živali in genocidu, ki ga izvajajo vsejedci, uboj starejših pa je postal »dostojanstvena smrt«.
Mnogi govorci na forumu ARC so prepoznali, da moramo za učinkovito predajanje vrednot mladim najprej obnoviti osnovni temelj civilizacije – družino. Le tako bomo novim generacijam zmogli predati brezčasno alternativo, ki je svet ne ponuja več. Pristna vzgoja z ljubeznivimi družinskimi odnosi je najboljši upor moralnemu relativizmu in materializmu današnjega sveta, ki tako brezsramno tepta človekovo dostojanstvo na nivojih, za katere smo si domišljali, da so zlu nedosegljivi.
Vprašati se moramo namreč, ali bomo kot družba sploh lahko prepoznali najranljivejše žrtve nerojenih, če ne prepoznavamo otroških žrtev teorije spola in uničenih življenj, ki se nam dogajajo pred nosom? Ali bomo sploh lahko izrazili skrb nad grozotami splava, če se ne bomo najprej uprli omejevanju svobode govora s strani najvidnejših predstavnikov demokratičnih institucij v imenu branjenja “reproduktivnih” pravic? Ali je prostor za nerojene tudi v religiji podnebnega aktivizma, kjer je skrb za okolje samo sebi namen, preživetje rastlinskih in živalskih vrst pa postavljeno pred dobrobit človeštva?
So pro-life organizacije glavno orožje v boju za ohranitev civilizacije?
Organizacije za življenje si velikokrat kot ultimativni cilj postavljajo družbo, v kateri bo splav nepredstavljiv, ne zgolj prepovedan. Vendar je za tako družbo nujno, da priznava koncept človekovega dostojanstva na vseh ostalih področjih, kjer so posledice opustitve morda očem bolj vidne. Zato je zelo smiselno, da se udeležujemo pobud, ki želijo obrniti smer, v katero naša družba drsi, tudi ko vprašanje splava ni neposredno izpostavljeno (kot v primeru ARC).
Menim, da ni smiselno, da se pro-life organizacije spuščajo v čisto vsako kulturno bitko, ki se bije, včasih je to celo škodljivo, ker na tak način zapremo prostor tistim, ki prepoznajo vrednost človekovega dostojanstva pred rojstvom, a se ne strinjajo z drugimi stališči večine pripadnikov neke organizacije in so v košarici podobnih vrednot (primer: v ZDA na Pohodu za življenje tudi organizacija LGBT for life, čeprav se večina udeležencev Pohoda ne bo strinjala z zahtevami LGBT gibanja). Vzporednih bitk, ki se bijejo, je nešteto, a prepoznati moramo, da povsod lahko najdemo zaveznike, ki ne delijo vseh vrednot ali političnih prioritet.
Kljub iskanju širokih “projektnih” koalicij si ne smemo delati utvar, da je družba, ki zaničuje izvor človekovega dostojanstva družba, v kateri je ultimativni cilj “splav je nepredstavljiv” sploh mogoč. Prav tako pa bi bil po drugi strani vsak poskus ponovne vzpostavitve vrednot naše civilizacije (kot to skuša Petersonov ARC), brez da bi hrepeneli po spoštovanju dostojanstva od spočetja, jalov in brez smisla. Zato imamo tudi mi na tej barki pomembno mesto.
Nejc Povirk
Več o pestrih vsebinah konference lahko preberete v člankih v Družini (https://www.druzina.si/clanek/voditelji-iz-72-drzav-iscejo-pot-k-boljsi-prihodnosti-med-njimi-tudi-tone-rode) in Domovini(https://www.domovina.je/ali-se-je-na-petersonovo-pobudo-rodila-alternativa-svetovnemu-gospodarskemu-forumu).