Moja velika želja za pro-life gibanje je usmiljenje in strpnost do nasprotne strani. Seveda ne za vsako ceno (zato se je nujno potrebno postaviti proti vsakemu nasilju).
Toda, kot sama dobro vem, vsa njihova jeza, trma, cinizem… izhaja iz ran, zanikanja resnice, in mišljenja (upanja?), da resnično delajo dobro, se borijo za pravice žensk.
Zato že vnaprej povem: za vse, ki jih bom omenila v nadaljevanju, še posebej pa za dr. Bojano Pinter, je potrebno moliti. Prosim vas, kljub jezi, ki jo dejanja in besede teh globoko zavedenih ljudi zbudijo,… molite zanje.
Ta teden sem v odzivih na Pohod za življenje prebrala marsikatero nebulozo, ki sem ji tudi sama včasih trdno verjela. A najhuje je, kadar take stvari ponavljajo ljudje, ki imajo avtoriteto. Na primer zdravniki. In točno to se je zgodilo. Gospa Bojana Pinter, ki je tudi meni opravila splav, je dala intervju za portal n1info.
Iz njenih besed je čutiti močno prepričanje v svoje besede in mržnjo do nasprotne strani – nas pro-liferjev. Ker ona želi ženskam dobro, ker jih – po njenem – rešuje. Omenila je, da zelo malo žensk obžaluje splav. Vira ni navedla, toda kratko brskanje po spletu me je pripeljalo do ene same študije, ki jo kot vir navajajo vsi zagovorniki splava. No, za to študijo se je kmalu izkazalo, da ni bila primerno izvedena (slab vzorec, huda pristranskost). A še leta in leta po tem jo vseeno navajajo kot vir. Do gospe Pinter, ki je na zelo visokem položaju, pa ne pride nobena informacija o ženskah, katerim je ona opravila splav, pa so to kasneje obžalovale. Ni razloga za to. Zato lahko “mirno spi” v svoji veri, da dela dobro.
Toda, tu sem jaz. Gotovo ne edina njena pacientka, ki je splav obžalovala. A, zaenkrat, edina, ki sem to javno povedala. Dejstva na drugi strani pričujejo točno nasprotno temu, kar trdi Pinterjeva. Obžalovanja po splavu so pogosta. Večina žensk se je v splav čutila prisiljena. Večini niso bile niti omenjene, kaj šele ponujene, druge opcije. Posledice so hude: od dolgoletnih depresij, posttravmatskega sindroma, do samomorilnosti. Tudi fizične posledice, neplodnost.
Večina žensk se je v splav čutila prisiljena. Večini niso bile niti omenjene, kaj šele ponujene, druge opcije.
Sramotno je, da se ima medicina za tako nepristransko znanost, vendar niti v navodilih pred/po splavu ne zna in ne upa povedati, da ne gre za “zaostale delce nosečnosti” temveč za ostanke otroka (vsaj plod ali fetus bi lahko zapisali, ko vedno tako zagovarjajo ti besedi). Posledica tega okolišenja je seveda to, da še ginekologinja, ki TOČNO ve, kaj dela, sama sebe prepriča, da je to le “kup celic”. Kognitivna disonanca do konca. Gospa bi, če bi si končno priznala, kaj dela, veliko izgubila. Svojo identiteto, svoj ugled v krogih, kjer ga zdaj uživa, in tudi svoj ponos. Soočiti bi se morala s sramom in grozo desetletij opravljanja splavov – ubijanja ljudi. To je zelo težko. A se vseeno najde več takih spreobrnjenih ginekologov v svetu. Upanje je.
Je pa dr. Pinterjeva v svojem intervjuju izpostavila eno pomembno, dostikrat resnično stvar. Trdi, da se marsikdo na zunaj “dela lepega” in uveljavlja ugovor vesti – a če bi splav “potreboval” nekdo od njegovih/njenih bližnjih, bi se hitro ukrepalo. In ja, na žalost je to res. Tudi kak katolik in zagovornik življenja zna zavreči svoja načela, kadar gre za ugled. Morda je tu ciljala tudi na po njenem “nujne” primere, toda dejstvo, ki ga tudi sama izpostavi, je, da se velika večina splavov opravi na zahtevo, v prvem trimestru. Preprosto zato, ker nekdo otroka ne želi.
Gospa tudi pove nekaj, kar sem opazila, da ni splošno znano – splav je na območju Slovenije legalen od leta 1952 in “na zahtevo” (do 10. tedna) od leta 1974 . Zato smo na duhovnih vajah za ozdravljenje po splavu Rahelin vinograd imeli tudi udeleženke pri 80-ih letih starosti. Predstavljajte si: več kot polovico svojega življenja so živele s to težo.
Ena sama oseba mi je manjkala v tej verigi ljudi, … ki bi mi ponudila vsaj lepo besedo, kaj šele pomoč… in premislila bi si.
Ko se ženska odloča za splav, je v to vpleteno kar nekaj ljudi. V mojem primeru najprej moj takratni fant. Nato njegovi starši. Nato ginekologinja, njegova sorodnica. Ta ginekologinja me je po potrditvi nosečnosti napotila v Leonišče. Dogajanje tam imam v malo medlem spominu, toda vmes so na ultrazvočnem pregledu mojega otroka (brez mojega privoljenja!) kazali študentom. “Poglejte, tole je 8. teden… se lepo vidi”. Ena izmed študentk se je nekako poveselila, a je kmalu zdravnica (tule mislim, da še ni bila dr. Pinterjeva) povedala, da “ne bom obdržala”. Naslednji korak: pogovor z medicinsko sestro. Izrazito nesramno in osorno. Se ne čudim, verjetno je imela malo več zavedanja, kaj dela, od ostalih na kliniki. A znašala se je nad nami, namesto da bi se zazrla vase in zamenjala delovno mesto. Znašala se je nad nami, namesto da bi nam ponudila kako alternativo, pomoč, kako besedo upanja in spodbude v smeri stran od splava. Pri njej sem dobila prvo tabletko. Čez dva ali tri dni pa nazaj na kliniko po drugo tabletko. Splav je dokončala dr. Pinterjeva. Je rekla, da “tega ne rabim gledat”. Hm, se vendarle zaveda, kaj dela? Sledila so leta depresije, paničnih napadov, uničevanja sebe. Ena sama oseba mi je manjkala v tej verigi ljudi, ki sem jih naštela (pa še več jih je bilo), ki bi mi ponudila vsaj lepo besedo, kaj šele pomoč… in premislila bi si.
No, ja, dr. Pinterjeva trdi, da po splavu čutimo olajšanje in ga ne obžalujemo. Bo že držalo, a ne, saj je zdravnica.
Da ne zaključim tako cinično, resnično, prosim, molimo za zavedene, molimo za zaslepljene. Molimo, da osebje bolnišnic in klinik, kjer se opravlja splave, sprevidi, kaj dela. Molimo, da ženske poiščejo pomoč pred splavom. Molimo za tiste, ki so ga opravile – da najdejo odrešenje. Predvsem pa, prosim vas, “practice, what you preach”, ponudimo ženskam v stiski oporo, prijaznost, ali vsaj usmeritev, kam se lahko obrnejo po pomoč. Vsako življenje ima neskončno vrednost, saj smo vsi Božji otroci.
Janja Kolenc
