Zdravnik je vprašal: »Ga pustimo oditi?«

Ko sem se rodil, je porodno sobo zajela grobna tišina. Nihče ni navijal in ni bilo slišati joka novorojenčka.

Rojstvo otroka naj bi bil nepozaben dan veselja in praznovanja. To je vrhunec devetih mesecev sanj, upanja in molitev. To je pričakovanje, ki se stopnjuje do tistega čudovitega trenutka v porodni sobi.

Prav takšen trenutek sta pričakovala moja starša na dan mojega rojstva. Vendar se to sploh ni zgodilo. Namesto tega se je v trenutku, ko sem se rodil, v porodni sobi razlegla nenadna tišina. Nihče v sobi se ni veselil in po sobi ni odmeval novorojenčkov jok. Nisem dihal ali se premikal. Ni bilo utripa.

Zdravnik se je takoj obrnil k mojemu očetu in me podržal, da je lahko videl, da nimam rok. Očetu je povedal, da se ne premikam in ne diham. Naslednji stavek, ki ga je zdravnik izrekel, je bilo vprašanje, ki je viselo nad sobo kot gost, zadušljiv oblak dima:

“Ali želite, da ga pustimo?”

Očetov odgovor hiter in jasen. Brez najmanjšega oklevanja je rekel: “Naredite vse, kar lahko, da ga oživite.” Zdravnik me je nato naglo odpeljal v sosednjo sobo in me takoj poskušal oživiti. Čez nekaj minut se je vrnil v porodno sobo s brcajočim, jokajočim in brezrokim dečkom. Moj oče je bil pripravljen žrtvovati svoje udobje, načrte in sanje, da bi videl razcvet mojega življenja. V letih, ki so sledila mojemu rojstvu, sta se oba moja starša iz ljubezni odrekla svojemu udobju, da bi mi zagotovila vse, kar sem potreboval. Uresničila sta Jezusove besede, zapisane v Janezovem evangeliju:

Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.

Janez 15, 13

V 38 letih od tistega pomembnega trenutka se je v mojem življenju zgodilo marsikaj. Naučil sem se jesti, pisati, se oblačiti in celo uporabljati računalnik – vse to z nogami. Pri 15 letih sem zaupal Jezusu kot svojemu Odrešeniku in Gospodu. Srednjo šolo sem končal z odliko. Diplomiral sem na fakulteti iz dveh področij. Poročil sem se in dobil dva čudovita otroka. Zdaj začenjam svoje dvaindvajseto leto delovanja v služenju. V vseh teh letih je bil Bog izredno dober do mene. Vse to se je začelo v trenutku, ko je moj oče izbral življenje zame. Ko je rekel »da« življenju, je prostovoljno sprejel tako dobre kot tudi težke trenutke pri vzgoji sina invalida.  Njegova odločitev v tistem trenutku je bila odraz božanske in požrtvovalne ljubezni.

Daniel s svojo družino

Ta neomajna ljubezen mi je omogočila uspeh v življenju, saj mi je dajala nenehno spodbudo in izziv, kjer sem ga potreboval. Ljubezen mojih staršev je imela name velik vpliv – in tudi vtis – saj sem spoznal, kakšen dar je to. To je blagoslov, ki ga želim deliti z drugimi. Tako sem se pri šestnajstih letih predal klicu v služenje. Te priložnosti za služenje so se raztezale čez naslednji dve desetletji. Služil sem v študentskem naselju, 13 let sem bil študentski pastor, zdaj pa delim Očetovo ljubezen kot pridigar in avtor.

Zelo si želim, da bi ljudje vedeli, kako zelo jih Bog ljubi. Zato se po svojih najboljših močeh trudim, da bi to delil z drugimi preko pridige ali vsakodnevnih pogovorov. Ta zapuščina ljubezni mojih staršev se ne ustavi pri oznanjevanju Očetove ljubezni, kot je zapisana v evangeliju, ampak se nadaljuje pri zagovarjanju Božje ljubezni do nerojenih otrok in svetosti vsega človeškega življenja.

Te priložnosti za zagovarjanje življenja so v letu 2019 skočile v ospredje mojega dela. Guverner Virginije Ralph Northam si je prizadeval odpraviti omejitve splava za nerojene otroke s posebnimi potrebami. V radijskem intervjuju, ki je bil načrtovan za uveljavitev te zakonodaje, Northam opisuje zakoniti scenarij, po katerem bi otroka, ki preživi splav, in/ali otroka z invalidnostjo “rodili, poskrbeli za udobje, nato pa bi sledila razprava med zdravnikom in materjo (ta razprava bi bila o tem, ali naj dojenček živi ali umre)”. Ko je ta intervju potekal, je scenarij guvernerja Northama zvenel presenetljivo podobno razpravi o mojem življenju na dan mojega rojstva. Takrat sem vedel, da se mu moram pridružiti in se zavzeti za zaščito ranljivih ter za to, da se v zvezi z življenjem invalidov govori o Božji ljubezni in namenu.

Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi, da bi odseval njegovo slavo in vladavino po vsej zemlji. Bog ne ustvarja naključnih nosilcev podobe. Načrtno si vzame čas, da nas “izjemno in čudovito” ustvari za svoj namen. Pripravlja nas, da bomo hodili v tem namenu, veliko prej, preden sploh stopimo na zemljo. Božja skrb pri ustvarjanju vsakega od nas kaže tako našo vrednost kot namen v tem življenju. Nobena invalidnost ali prirojena napaka tega ne more omajati. Bog ima jasen namen v življenju vseh, tudi invalidov.

Slika citata s črnim peskom in Danielom Richiejem, ki pravi biblijski verz citat o invalidih

Svet gleda na ljudi s posebnimi potrebami in vidi življenje, polno ovir. Vidi življenje, ki ni vredno življenja. Kaj pa vidi Jezus? Vidi Božjo moč in namen, ki sta na ogled. Jezus to pravi v Janezovem evangeliju. Pojasni, da se je človek rodil slep, “da bi se na njem razodela Božja dela” (Jn 9, 3). Svet lahko na invalidne osebe gleda kot na »najmanjše od teh«. Toda v resnici so živo, dihajoče pričevanje o Božji moči.

Ljudje po vsem planetu morajo slišati o smislu in ljubezni, ki ju ima Bog za njihovo življenje – ne glede na to, ali so invalidi ali ne. Kot Cerkev imamo zapuščino ljubezni, ki jo moramo deliti s svetom. To je dediščina, ki se je začela, ko nas je Bog ustvaril v materinem telesu. Dediščina, ki je razvidna iz odrešujoče milosti Božjega evangelija, in dediščina, ki se nadaljuje s poslanstvom Cerkve.

Dokler tega ne bo spoznal ves svet – bomo mi hodili in pripovedovali o Božji ljubezni, ker mora vsakdo vedeti za ljubezen, ki mu določa življenje in ki jo ima Bog do njega.

Prevedel in priredil M.N.

Vir: https://www.focusonthefamily.com/pro-life/the-story-of-daniel-richie/

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.