Trditve, ki jih pogosto navaja medicinska stroka, da je neomejen dostop do splava v nekaterih primerih nujen, da se z njim rešuje življenja nosečnic, niso le zavajajoče, temveč tudi nevarne.
Po besedah dolgoletne ginekologinje in porodničarke dr. Susan M. Bane, ki je v svoji karieri spremljala in obravnavala že več kot tisoč žensk, splav v življenjsko ogrožajočih primerih za mater ni niti nujen niti potreben. Splav ni poseg, ki bi reševal življenja, in je zato tudi neutemeljen. Susan Bane to pojasnjuje v prispevku, ki ga je objavila za ugledno revijo. Trdi, da v svoji dolgoletni karieri ni obravnavala primera, ko bi bil splav potreben zaradi neposredne ogroženosti življenja nosečnice.
Dejstvo je, da izbira umetne prekinitve nosečnosti ni medicinski ukrep, ki rešuje življenja.
V primerih, kadar je življenje matere zaradi nosečnosti neposredno ogroženo, bi bila večinoma veliko bolj primerna izbira prekinitev nosečnosti na način, ki spoštuje življenje matere in otroka. Gre za popolnoma drugačen pristop, kot v primeru umetnega splava, ki namerno konča človeško življenje.
Za večino žensk je nosečnost čas veselega pričakovanja, pozitivnega vznemirjenja in drugih vznesenih občutij. Na žalost pa se v redkih primerih lahko zgodi tudi, da pri nosečnici nastopijo resne zdravstvene težave, ki zahtevajo takojšnje zdravljenje. Izredne situacije včasih zahtevajo predčasen porod, ko otrok v maternici še ni pripravljen na življenje zunaj nje. Dr. Susan Bane zagovarja stališče, da splav v teh primerih ni potreben in priporoča, da se k zdravljenju v takšnih situacijah pristopa individualno. Navaja tri možne scenarije glede na gestacijsko zrelost otroka:
1. Plod, sposoben življenja (22 tednov nosečnosti ali več):
Ko se pri materi pojavi zdravstveno stanje, ki ogroža njeno življenje in je nujno potrebno takojšnje zdravljenje, naj zdravnik materi pojasni možnosti zdravljenja in ji namesto umetne prekinitve nosečnosti ponudi induciran porod ali carski rez. Umetni splav ni potreben. Po porodu je dojenček deležen zdravstvene oskrbe vključno z zdravljenjem na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov.
2. Plod z zmanjšanimi možnostmi za življenje (okoli 22 tednov)
Podobno kot v primeru malo starejšega ploda, ki ima več možnosti za preživetje, umetni splav ni potreben. Razlika je le v tem, da bo zdravstveno osebje po porodu ocenilo, ali je otroka mogoče ohraniti pri življenju. Če je tako, bo dojenček prejel vso potrebno oskrbo. Če je otrok premalo razvit za preživetje, bi otroku zagotovili paliativno oskrbo, ki bi materi in drugim družinskim članom omogočila, da spoznajo otroka, ga objamejo, ljubijo in se od njega dostojno poslovijo. Po želji bi lahko imeli tudi pogreb.
3. Plod, katerega gestacijska zrelost ni blizu 22 tednov:
V tem primeru plod nima možnosti za preživetje zunaj maternice. Materi se tudi v tem primeru lahko ponudi indukcijo poroda. Umetni splav tudi v tem primeru ni potreben. Otrok najverjetneje ne bo preživel indukcije, vendar bo rojen nedotaknjen, v nasprotju z umetnim splavom, pri katerem je plod iznakažen. Mama in drugi bližnji imajo tako priložnost otroka videti, objeti in se od njega posloviti. Po želji bi lahko imeli tudi pogreb.
V vseh treh situacijah je lahko posledica reševanja materinega življenja prezgodnja smrt njenega otroka. To je težka, tragična izguba za mater. Namen opisanih pristopov je rešiti življenje matere. Gre za bistveno razliko v primerjavi z umetnim splavom, pri katerem je namen končati življenje razvijajočega se človeka.
Ana Angela Kumer
Vir: https://www.liveaction.org/news/longtime-obgyn-never-deliberately-kill-preborn-child/