Skupaj lahko naredimo veliko spremembo!

Pred vas postavljam zahtevno in hipotetično situacijo. Predstavljajte si, da bi ubili svojega brata. Lahko bi bila nesreča, lahko bi to storili v trenutku nepremišljenosti, čustvene razgretosti ali bi podlegli lažnim informacijam, ki ste jih prejeli od ljudi, ki naj bi vedeli o njem več kot vi, ki bi vam prigovarjali, da vam brat škoduje. Zaradi vašega brata naj bi bila ogrožena vaša prihodnost, morate se ga znebiti.

Sodišče vas ne bi obsodilo, bili bi svobodni. Pa bi bili res? Morda bi se vam potem, čez čas, ko bi se prva čustva polegla, začel vračati spomin na smrt, na izgubo in občutki krivde bi se vračali kot kronična bolezen. Poskusili bi jih potlačiti, spregledati, a v tišini srca, zvečer, v mraku bi se misli vračale in vrtinčile. Dan za dnem bi vas izčrpavale. Pred drugimi bi se pretvarjali, da je vse v redu, znotraj pa bi propadali. Krivda bi v vas tekla kot potoki kisline, ki razjedajo vašo osebnost. Z leti se skoraj ne bi več prepoznali.

Ko bi nekdo omenil brata, ne nujno vašega, ampak katerega koli, ali bi morda le govoril o bratski ljubezni v neki skupini, skupnosti, bi vas beseda tako zabolela, da bi izbruhnili in na vsak način želeli to osebo utišati, morda celo oblatiti. Tako bi oseba, ki je nič hudega sluteč spregovorila o nečem lepem, o svojem bratu in lepem odnosu, ki ga ima s prijatelji, ki so ji blizu kot lasten brat, doživela pogrom, zaradi katerega o tej temi raje ne bi več spregovorila.

SPLAV ZAZNAMUJE

Nekako tako se pogosto počutijo osebe, ki so na neki točki v svojem življenju iz zelo različnih razlogov (večinoma stiske ali zavajanja) za svojega otroka izbrale smrt. Splav zaznamuje. Res je, da se kot družba – skupaj s starši, ki nosijo breme splava – pretvarjamo, da je vse v redu in da nas splav ni zaznamoval. V resnici pa nas je zaznamoval precej bolj, kot si to priznamo.

V petdesetih letih 20. stoletja je bil v Sloveniji zakonsko sprejet splav. Najprej seveda le v primeru ogroženosti življenja mame in prizadetosti otroka, potem pa je z leti postajal vse bolj sprejemljiv, vse do danes, ko imajo starši pravico do izbire splava na zahtevo vse do 10. tedna starosti. Zaradi drugih stisk ali »nepravilnosti« otroka pa je splav dovoljen vse v tretje tromesečje. Vse od uzakonjenja je bilo v Sloveniji več kot 700.000 splavov. Na dva milijona ljudi je to tretjina naroda. Najstarejši izmed teh splavljenih ljudi bi danes šteli okrog 70 let. Ti ljudje bi bili danes med nami. Tretjina naroda manjka – danes. Ne nekje v daljni preteklosti, ampak danes. Ali še verjamete, da splav ne zaznamuje prav vsakega od nas?

KAKO NAJ SE TE TEŽKE TEME »DOTAKNEMO«?

V zadnjih devetih letih sem se imela priložnost in čast srečati z mnogimi mladimi in odraslimi iz različnih stanov, s katerimi sem podelila izkušnje, tople in spodbudne besede in ki so z menoj podelili svoje izkušnje, boleče in polne upanja, ter svoje poglede. To me je zagotovo zelo obogatilo. Ko sem se odločila vstopiti v t. i. »gibanje za življenje«, si nisem predstavljala, kakšen vrtiljak vseh čustev bom doživela.

Ena izmed stvari, ki me pogosto spremlja, je vprašanje, kako splav in žalovanje po splavu nasloviti. Nekateri imajo lepe izkušnje s tematiko splava, ko jo odprejo med prijatelji ali sorodniki, drugi imajo povsem drugačno izkušnjo. Pogosto se spomnim, kako mi je nek duhovnik večkrat rekel, kako iz njegove cerkve veje hlad, kadar med pridigo poskuša spregovoriti o svetosti življenja in splavu. »Zato,« je dodal, »o tem raje ne govorim.« In povsem ga razumem.

Tematiko splava lahko obravnavamo s povsem »pro-life« stališča: znanstveno je dokazano, da se življenje začne s spočetjem, življenje je sveto in nedotakljivo. To je res. Res pa je tudi, da za odločitvijo za splav stoji toliko zgodb in razlogov, kolikor je ljudi vpletenih v to dejanje. Zato je zelo pomembno, da ljudi nikoli ne obsojamo. Ne v dejanjih, ne v besedah, ne v mislih. Kako se torej pripraviti na takšen pogovor, sploh če smo bili vzgajani strogo moralistično, brez sočutja do napačnih odločitev? Če nam starši niso dovolili delati napak in smo morali vsako napačno potezo v svojem življenju skrivati, da ne bi bili spet tarča napada, posmeha ali moraliziranja, je to morda vzorec, ki ga zdaj prenašamo na druge.

Zato vas iz srca toplo vabim, da vstopite v svet bolečine, ki nas vse zaznamuje, v svet žalovanja po splavu. Spoznajte, kaj je razlog, da ob pogovoru vejejo hlad, jeza, razburjenje, zakaj morda nekdo izgubi nadzor nad sabo, ko v družbi le omenite besedo splav. Poučite se o zgodbah, ki se nas vseh dotikajo na tak ali drugačen način in pridobite način pogovora, ki bo ljudem v stiski prinesel olajšanje in resnično pomoč. Če se pretvarjamo, da se ni nič zgodilo, da je splav stvar preteklosti in poskusimo »mirno« živeti naprej, s tem nikomur ne nudimo resnične pomoči. Pretvarjanje je nekoristno – za nas in za druge.

V dneh, ko smo izolirani in imamo tudi malo več časa, je primeren trenutek, da se lotimo branja knjig, ki obravnavajo to tematiko. Tukaj so knjige, kot je Prepovedano žalovanje, ki jo je izdala Založba Dravlje, Zakaj izbrati življenje, ki jo je izdal Sara Center, in Novo upanje po splavu, ki jo je izdal Zavod Živim, kmalu pa bodo na razpolago tudi različna spletna druženja in spletna izobraževanja.

SKUPAJ LAHKO NAREDIMO SPREMEMBO – NA BOLJE!

Tudi sama sem v preteklih letih doživela precej različne odzive ljudi. Na eni strani so podpora, mir in resnica, na drugi strani so odzivi besni in užaljeni. In razumem prav vsakega od njih. Po mojih izkušnjah se precej burno odzivajo ljudje, ki so osebno prizadeti zaradi splava in se, kot v prvem hipotetičnem primeru umora brata, na omembo odzovejo z veliko jezo, ki pa je posledica velike in dolgoletne bolečine.

Kljub občasnim razgretim in težkim pogovorom pa s sočutnim, neobsojajočim, ljubečim in iskrenim načinom pristopa lahko naredimo veliko dobrega in resnično spremembo na bolje. Ne le v življenju posameznika, ampak tudi v naši družbi.

Katarina Nzobandora