Kaj imajo skupnega Veliki petek in Velika noč ter pro-life delovanje?

»Še nikoli nisem slišala za to. To je nekaj novega zame.« Mlada ženska, ki je sedela nasproti mene, je bila videti presunjena, a pripravljena verjeti. Pravkar sem ji povedala za vstajenje Jezusa Kristusa. Ni več samoumevno, da v naši post-krščanski kulturi povprečni Američan ne pozna osnovnih dejstev o naši veri.

Zrasla sem v cerkvenem okolju in sem pogosto poslušala zgodbe ljudi, ki so se na misijonskih potovanjih borili s pajki in kačami, čudno hrano in jezikovnimi ovirami. Misijonarji so oltarje oblačili v pisano blago in jih prekrili z izdelki, značilnimi za deželo, v kateri so delovali. Spomnim se dramatičnih zgodb o spreobrnjenju, ki so se odvijale v tujih deželah. Zgodbe ljudi, ki še nikoli prej niso slišali za Jezusa. Dandanes pa so ljudje v moji državi, v moji lastni skupnosti, tisti, ki še nikoli niso slišali za vstalega Odrešenika.

Mlada ženska, s katero sem govorila v naši kliniki, ni bila poročena, a ni bila pretirano zaskrbljena zaradi svoje nosečnosti. Najin pogovor je bil bolj usmerjen na duhovne tematike, za katere je pokazala veliko zanimanja. Bila je zrela za evangelij. Zdelo se je, da je najin pogovor razjasnil stvari in okrepil njeno rastoče prepričanje, da Bog, ki jo je pripeljal k nam, resnično deluje v njenem življenju. Še vedno imam pred očmi izraz začudenja na njenem obrazu, ko je resnica postopoma prodirala vanjo. Delo v centru za pomoč nosečnicam ima določene značilnosti »misijonarjenja v domovini«. Preučevati moramo svojo lastno kulturo na enak način, kot misijonarji preučujejo tujo kulturo, preden se lotijo oznanjati veselo novico o Jezusu.

Zakaj? Ker je naše osnovno poslanstvo dvojno.

Obstajamo zato, da bi reševali življenja dragocenih, nerojenih bitij, ki nosijo božjo podobo. Pa tudi zato, da bi prinašali uteho evangelija v sredo obupa in zaskrbljenosti.

Na svoje delo gledamo kot na »potrjevanje življenja«. In to tudi je, na več nivojih. Človeško življenje je za nas sveto. Prav tako prejemamo in delimo obilno, večno življenje, ki ga najdemo samo v Kristusu. Tekom Velikega tedna smo kristjani potopljeni v neizrekljivo trpljenje Velikega petka in potem poživljeni z absolutnim zmagoslavjem Velike noči.

Ko mislimo na tiste, ki jim služimo, kot tudi na lastna življenja, nas pomirja zavest o tem, da Jezus razume trpljenje kot nihče drug.

Izkusili smo bolečino zavrnitve in izdaje – Jezus je bil predan jezni drhali s strani enega svojih lastnih učencev, drugi pa so ga zapustili.

Soočeni smo bili z nemogoče zahtevnimi odločitvami – Jezus je potil krvavi pot, ko se je boril s svojo izbiro v vrtu Getsemani.

Zaznamovani smo bili s sramoto zlorabe – Jezus je krvaveč visel vsem na očeh, brez koščka obleke, ki bi mu omogočala vsaj malo dostojanstva.

Prebodle so nas žaljive besede, ki so nam jih zabrusili – Jezus je bil podvržen zasramovanju in pljuvanju s strani prav tistih ljudi, ki jih je prišel odrešit.

Ranil nas je občutek zapuščenosti – Jezus je doživel občutek odrezanosti od sladke združenosti s svojim lastnim Očetom v najtežjem trenutku svojega življenja.

Trpeli smo, a On je trpel še mnogo bolj – vse za nas, ker je bil sam popolnoma nedolžen. Jezus je izpolnil Očetovo voljo in privolil v najtežjo stvari, ki jo je kdaj storil.

Konec je.

Njegova poslušnost ga ni naredila le za največjega mučenca, sprožila je načrt, ki ga je imel Bog že od začetka za naše odrešenje v Njem. Nihče ni trpel tako kot Jezus in nihče ni bil tako zmagoslaven kot on.

Vstal je od mrtvih!

Delo, ki ga opravljamo v pro-life ustanovah, navdihuje naše razumevanje o tem, kdo Jezus je. Samo na njegovo življenje moramo pogledati in lahko vidimo, kako pomembno je naše delo.

Jezus je prišel na ta svet v človeškem telesu, najprej kot skupek dveh celic, potem zarodek, potem plod. Devet mesecev je preživel v maternici, tako kot vsi mi. Kako bi lahko Bog bolj zgovorno pokazal na svetost življenja v maternici?

Jezus je skrbel za zatirane in zapostavljene povsod, kamor je šel. Poiskal je tiste, ki so jih drugi zavrnili. Videl je tiste, ki jih nihče drug ni opazil ali se želel z njimi ukvarjati. Jezus je še posebej cenil otroke.

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja… Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih… Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« Mt, 18, 8-14

Ali bi lahko Bog še glasneje razglasil svojo gorečo ljubezen do svojih ljubljenih malih? Prav tistih, ki jih naša družba zavrača kot brez vrednosti: nerojeni, preživeli splav, otroci s posebnimi potrebami. To so tisti, ki jih mi ščitimo. To delamo zato, da izpolnjujemo zapoved in zgled našega Gospoda.

Jezus je trpel in umrl na križu in tri dni kasneje vstal iz groba ter tako iztrgal ključe pekla in smrti iz rok sovražnika naših duš. Je potem čudno, da praznujemo? Gospodar življenja je premagal naš največji strah! Jezus, katerega Oče je ustvaril človeško življenje kot sveto, narejeno po božji podobi (Kol, 1, 16) …

Jezus, ki se je učlovečil in nam pokazal vrednost najmanjših…

Jezus, ki je plačal izjemno ceno, zato da lahko uživamo v obilnem in večnem življenju z Njim…

… to je Jezus, ki je vreden naše popolne predanosti.

Naj na Veliki petek vaše premišljevanje Jezusovega trpljenja potolaži vaše srce in naj na Veliko noč vaše srce in vaša usta prekipevata od hvaležnosti Gospodarju življenja.

Susanne Maynes

Izvirni članek: https://pregnancyhelpnews.com/what-good-friday-and-resurrection-sunday-have-to-do-with-pro-life-work

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja