V soboto, 7. oktobra, je v središču Ljubljane potekal 5. Pohod za življenje, tokrat pod geslom “Življenje je zakon!” Še vedno odmevajo iskrena in srčna pričevanja nekaterih sodelujočih. Eno izmed teh, ki ga je pogumno predstavila Janja Kolenc, in je bilo obenem tudi odziv na vandalizem ob spremljajočem dogodku v tednu pred pohodom, objavljamo v pričujočem prispevku.
Pozdravljeni!
Tu sem, ker sem po dogodkih tega tedna začutila v sebi velik nemir in klic, da delim resnico, saj sem dolgo verjela lažem, ki se širijo v krogih zagovornikov splava.
Prva velika laž: zarodek je le skupek celic. Ni res. Znanstveno dejstvo je, da novo življenje nastane, ko se združita dve spolni celici in ustvarita čisto nov, unikaten DNK. Vse ostale meje, kdaj naj bi se življenje začelo, so povsem arbitrarne.
Druga velika laž: splav ni nič takega, splav bo rešil »problem«. Ni res. Najprej – otrok ni »problem«, problem so okoliščine in treba je reševati te.
Dalje, čeprav se to zanika in skriva, nas je ogromno, ki splav obžalujemo. Tudi jaz sem med njimi, a danes svoje zgodbe ne bom delila, ta je bila namreč večkrat objavljena v različnih medijih. Delila bom pa, kar sem doživela kot članica ekipe Rahelin vinograd (to so duhovne vaje za vse ki trpijo za posledicami umetnega splava). Spoznala sem na desetine žensk, mnogih različnih ozadij in z različnimi razlogi, zakaj so se odločile za splav. Vse pa so imele skupno točko: obžalovanje, da so naredile splav. Želja po potrditvi, da je njihov otrok obstajal in da lahko žalujejo za njim. Sprejetost. Želja po odpuščanju. In veliko olajšanje, da so to tudi prejele.
Zato dogodek na Kongresnem trgu (uničenje zastavic Pohoda za življenje, op. ur.) ni le skrunitev simboličnih grobov, ki jih ti otroci niso nikoli imeli, temveč tudi utišanje in zanikanje bolečin vseh teh žensk. Čeprav trdijo drugače, na strani zagovornikov splava ni prostora zanje. Sama sem trpela dolga leta, preden sem se opogumila in končno stopila v stik s »pro-liferji«. Nihče me ni obsojal. Nihče me ni zmerjal z morilko. Še ena laž torej.
Ker sem bila več kot 15 let »pro-choice«, dajmo rečt kar »pro-abortion«, dobro poznam vse argumente za splav. Menim, da večina tako neomajno ponavlja eno in isto ravno zato, ker se ne zmorejo ali ne želijo soočiti z resnico. Zatiskanje oči in potlačena bolečina se kaže na različne načine – med drugim tudi z agresijo. Vsaka, ki pa zares trdno verjame v korist splava, pa se lahko oglasi in javno deli, kako ji splav ni povzročil travm, jo je rešil težav ali je nanj celo ponosna.
In še preden pridejo novi lažni argumenti – pro-liferji v primeru ogroženosti življenja neke nosečnice zagovarjamo, da se reši njeno življenje. Tako da: spet laž, saj nihče ne pravi da npr. nosečnica z rakom ne bi smela zdraviti raka. Se pa kaka ženska tudi odloči, da bo dala prednost svojemu otroku in to je njena pravica. Vsa čast in slava takim mamam!
Našim nasprotnikom želim, da se soočijo s svojimi travmami in se odprejo resnici.
Navdihuje me, ko vidim koliko vas je prišlo. Sploh glede na pritiske nasprotnikov ste tako goreči zagovorniki življenja, da ste zbrali pogum in prišli. Tako, da… hvala!
Pripravil M.N.
Ni dobro, če bo sedaj 0 govora o teh rečeh. Mati Terezija je leta 1979 rekla, da nočemo govoriti o tem, medtem ko nedolžni nerojeni umirajo, so uničeni.