Pri splavu je vloga nas moških ključna*

Letošnjega Pohoda za življenje, ki je pred nekaj več kot dvema tednoma potekal v Ljubljani, se je udeležilo več kot 5000 ljudi. Pohod, katerega glavno sporočilo je bilo, da se enakopravnost začne pred rojstvom, je pričakovano vzbudil veliko pozornosti in zelo odmeval tudi v bolj ali manj primernih razpravah na družbenih omrežjih.

Strinjam se, da gre za dogodek, ki lahko vzbudi mešane občutke. Od popolne podpore predstavljenim stališčem do vnaprejšnjega nasprotovanja in zanikanja pravice, da imajo udeleženci lahko svoje mnenje o vrednosti vsakega življenja od spočetja naprej, in posledično o problematiki predčasnih prekinitev nosečnosti oz. splavov.

»Dragi moški, vi ste tisti, ki lahko zaščitite ženske.«

Ena izmed najbolj odmevnih izjav, ki je ob tem dogodku zaposlovala akterje na družbenih omrežjih, je bila ta, s katero je Urška Cankar Soares del odgovornosti za zmanjšanje števila prekinitev nosečnosti naložila tudi na ramena mož in očetov. Ob tem smo lahko prebirali, da avtorica te izjave želi, da so moški tisti, ki naj odločajo o telesu ženske in da se moški ponovno vtikajo v področje, ki naj njih nič ne briga, da vseh žaljivih zapisov o tej izjavi sploh ne omenjam.

Na tej točki je prav, da povem, da ta zapis nastaja skozi oči moškega in očeta, ki sem pred leti ob ženi stopal po poti predčasne prekinitve nosečnosti. O vseh občutkih, dvomih, negotovosti in predvsem o globokem strahu bi lahko napisal še precej daljši zapis, a na tem mestu se želim dotakniti že zgoraj citirane izjave.

Žensko telo, skupna odločitev

Najprej: ta izjava je povsem na mestu. Odraža pomembno vlogo, ki jo imamo moški pri prekinitvi nosečnosti in ki je pogosto (namerno ali ne) spregledana. Trditev, da moški pri tem ne igramo nikakršne vloge, je preprosto  neresnična  (ob predpostavki, da do prekinitve nosečnosti pride v odnosu, kjer ženska pozna otrokovega očeta). Seveda drži trditev, da gre za žensko telo, v katerem je spočeto novo življenje. Ampak še pomembneje pa je, da gre sočasno tudi za odnos, ki ga imata moški in ženska oz. bodoča starša.

Gre za to, da moški v času nosečnosti ne more prevzeti vloge ženske, lahko pa prevzame velik del bremena. Že samo s tem, da daje svoji partnerki vedeti, da ji stoji ob strani, da jo bo spremljal, da se bo skupaj z njo podal skozi čeri, ki ju čakajo na tej poti, lahko naredi ključno razliko, ki lahko prevesi odločitev v prid ohranitve življenja spočetega otroka.

Seveda drži trditev, da gre za žensko telo, v katerem je spočeto novo življenje. Ampak še pomembneje pa je, da gre sočasno tudi za odnos, ki ga imata moški in ženska oz. bodoča starša.

Občutek krivde nosim s sabo

In ko se na podlagi lastne izkušnje sprašujem, kaj je tisto, kar najbolj obžalujem pri prekinitvi nosečnosti, je ravno to odgovor na zastavljeno vprašanje. V tistem obdobju, ko sem videl samo temo, nisem znal biti opora svoji ženi. Nisem zmogel trdno stati in ji dati vedeti, da bova zmogla. Nisem je znal in zmogel opogumiti, ko je to najbolj potrebovala. Predvsem pa nisem zmogel izvesti svojega očetovskega poslanstva in obraniti življenja spočetega otroka. In to me boli in me bo bolelo še dolgo.

Zaradi te bolečine je tudi meni težko prebirati stališča, da smo moški tisti, ki lahko zaščitimo ženske. Ker mi obenem ta izjava nalaga občutek krivde, ker jaz tega nisem zmogel.

A kljub temu, da se tudi zaradi tega občutka krivde ne zmorem udeležiti Pohoda za življenje, to ne pomeni, da se ne strinjam z izrečenimi besedami. Mene te besede zabolijo zaradi dejstva, ker so resnične in ne zato, ker bi nam moškim nalagale neupravičeno breme.

Zato se jim pridružujem in polagam vsem moškim na srce – v trenutku, ko bosta z ženo/punco/partnerko pred kakršno koli težko odločitvijo (mogoče tudi o splavu), bo v vas iskala odgovor na svoje dvome in skušnjave. In ravno vaša odločitev in vaš trdno izražen namen o brezpogojni podpori lahko odloči o življenju otroka, ki sta ga skupaj spočela.

 *avtor zapisa je mož in oče, ki ima izkušnjo predčasne prekinitve nosečnosti

Komentarji

  1. Še kako se strinjam, da bi morali biti moški v oporo ženi, da se lahko odloči za življenje.
    V bistvu me je zelo močno pretreslo, da to šele zdaj odkrivamo!
    Če pomislim, da sem jaz na mestu te ženske, ki spozna, da v sebi nosi otroka, pa jo muči strah, dvom, skrb za nešteto stvari, ki se bodo spremenile, ko otrok pride na svet… KAJ BI NAJBOLJ POTREBOVALA? Jaa, seveda uravnovešenega in odgovornega moškega, ki bi (seveda) tudi pokazal svojo strahove, dvome, bojazni…a bi prevzel tudi odgovornost in svoji ženi, punci, partnerki…, torej mami svojega otroka (!) nudil oporo, da se odloči kot je prav. Prav pa je: ŽIVLJENJE.
    Ker – novo življenje bo, seveda, v vsakem primeru prineslo nove skrbi, nov način življenja…
    A smrt bo, spet v vsakem primeru, prinesla globoko rano.
    Žal mi je, da o teh ranah tako radi molčijo tisti, ki se “zavzemajo za žensko pravico odločanja”.
    Seveda sem za ženske pravice, še kako zelo sem zanje! A ne bi jih rada imela le navidezno.
    Kot lep zob…z gnojno korenino… Nihče si ga ne bi želel, čeprav imamo pravico do njega.

Komentiranje je zaklenjeno.