Najprej vsem radosten, veder pozdrav!
Začel se je blagi adventni čas, ko se (upam vsaj) verne družine zbiramo od adventnem venčku; ob prvi prižgani svečki se ob moleku, ki tiho polzi skoz prste, zasliši molitev rožnega venca, ki ji sledijo zahvale za najboljše v dnevu in prošnje ali želje za prihodnost. Temu sledi zame najlepši del, petje adventnih pesmi. Ob branju odlomka iz adventnega koledarja se utrne mogoče še kakšna dodatna želja, ki jo sami skrivaj zaupamo Stvarniku in potem skupaj upihnemo svečko. Tako so videti adventni večeri pri nas. Upam, da je pri vas tudi prisotno tisto tiho, veselo hrepenenje, tista mila radost pesmi in tisti čudoviti občutek povezanosti v skupnosti in hvaležnosti za ljudi, s katerimi si delimo življenje.
Toda – zame lahko tudi ne bi bilo nič od tega.
O tem vam želim spregovoriti v naslednjih stavkih. Morda se boste strinjali z menoj, morda ne. Vseeno vas vabim k branju in razmisleku. Posebej v času, ko štejemo dneve do prihoda Otroka. Kajti – lahko se tudi ne bi zgodilo. Ne Božič, ne odrešenje. Če bi nekoč davno neka noseča najstnica in njen partner porajajočemu se Življenju rekla: »NE.«
»Pa se nič ne bojiš, da bi se prijelo?«
To vprašanje mi je zastavila nekdanja sodelavka, ko sem v nekem takem bolj zaupno ženskem pogovoru omenila, da z možem ne uporabljava nikakršne kontracepcije. Ker sva odprta za življenje. Oba. Zaradi svoje življenjske zgodbe srečno posvojene deklice posebej jaz sama življenje doživljam kot dar in otroka kot čudovito darilo. Ne glede na finančne in druge okoliščine v trenutku zanositve. Ko je svoj prihod najavila hčerka, prelepa princeska, je bil mož brez službe. Kar pa se je izkazalo kot blagoslov, saj mi je ravno zato, ker je bil doma, bil lahko v veliko pomoč v prvih tednih in mesecih po porodu. Ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da ne vem, kako bi zmogla brez njegove bližine, podpore in čisto konkretne pomoči. Hvala, dragi moj Peter.
Tu že trčimo ob enega najbolj perečih problemov žensk, ki se znajdejo v stiski nenačrtovane nosečnosti. „To je tvoj problem. Ti uredi. Jaz se strinjam.“ In si isti moški, ki ji je morda med telesnim užitkom zagotavljal vdanost, ali ki jo je jemal na primer za samoumevno, njemu na voljo, lepo po Pilatovsko umije roke in največkrat celo vest. Ker „to pa res ni moj problem.“ Ker ženska je pač sposobna samooploditve, ali kako? Žal odsotnost partnerja, ali odsotnost oziroma odklanjanje pomoči z njegove strani po mojem mnenju kaže le na splošen egoizem razvajene, kljub visoki razvitosti – na grd, pritlehen in latenten način – še vedno izjemno patriarhalne družbe, ki se slepi da je svobodna in napredna. Pa ni. Svetlobna leta daleč od tega, dragi moji.
Me je pa ob vprašanju sodelavke zmrazilo do kosti. Kajti bilo je le očiten pokazatelj družbeno sprejemljive miselnosti. In priznam, nisem ji znala podati pravega, vedrega, odločnega odgovora. Le plah, uporniški „Ne…“ se je skotrljal prek ustnic. Pospremil ga je pogled, uprt v tla, skrivajoč tako zadrego kot nejevoljo, ker se nisem znala bolj postaviti v bran in zagovor Življenju. Mogoče tudi zato, ker sem še nekaj let nazaj delila mnenje, ki ga na veliko promovirajo in producirajo mainstream mediji in družba, ki ji gre v glavnem za hipne užitke, kjer se išče pravice zase, odgovornosti pa prelaga na druge. Dokler nisem ugotovila, da pljujem v lastno skledo. Kajti prav lahko bi bila jaz tisti „skupek tkiva“, ki bi se ga roditeljica v svojem nezavidljivem položaju nenačrtovane nosečnosti želela znebiti. Lahko bi bila le ena od milijonov „rešitev“ tako imenovanega „ženskega vprašanja.“ Kako nizkotno poimenovanje. Splav je umor, ne rešitev. Zberimo vendar že enkrat pogum in povejmo po resnici. Razkosanje malega bitja v maternici je enako naklepnemu odvzemu življenja temu istemu “skupku celic“ čez nekaj let ali desetletij. Žalostno dejstvo: splave so v glavnem pripravljeni opravljati moški. In nikoli ne gre le za žensko vprašanje. Ker se nikoli ne more ženska sama oploditi. Zaenkrat narava pač še deluje po normalnih principih in je za oploditev potreben spolni odnos ženske IN MOŠKEGA. Biološkega, se razume.
Žal odsotnost partnerja, ali odsotnost oziroma odklanjanje pomoči z njegove strani po mojem mnenju kaže le na splošen egoizem razvajene, kljub visoki razvitosti – na grd, pritlehen in latenten način – še vedno izjemno patriarhalne družbe, ki se slepi da je svobodna in napredna. Pa ni. Svetlobna leta daleč od tega, dragi moji.
Otrok nas je v visoko razviti družbi strah.Namreč nenajavljenih, neželenih, nenačrtovanih. Nepopolnih. Pa tudi, če ga načrtujemo, je to le eden, mogoče dva. Kajti otrok, poleg tega, da je „strošek“ (ne veselje, ne radost, ne čudež. – Za božjo voljo, ne opletajte vendar s temi izrazi, vi ki ste pro life in imate, o groza, morda celo več kot dva otroka… Nam, „normalnim“ staršem gredo kar kocine pokonci, če pa v povezavi z milo deco (prosto po Čušinu) omenite cifro, višjo kot 3, pa tudi obrvi… Dajte no, dajte, a jih nimate že zadosti..??), ti baje tudi veliko vzame. Možnosti za srečno, udobno življenje, Napredovanje. Uspeh v karieri. Ki vas bo edini osrečil, ker si boste z goro prisluženega denarja lahko kupili čisto vse. Mar res? Če tako zelo veliko možnosti za srečo, napredovanje in udobno življenje eno tako bitjece odvzame… mi lahko prosim kdo razloži, zakaj sem se šele z rojstvom otrok počutila zares izpolnjeno, zakaj mi je vsak trenutek z njima neizmerno ljub in dragocen in komaj čakam, da se popoldne spet vidimo? Zakaj dobim najbolj osrečujoče objeme in poljube povsem zastonj, ne da bi morala biti uspešna vplivnica, poslovna ženska, lastnica podjetja, priznana znanstvenica, živeča v obilju in razkošju? Zakaj se mi zdi moje življenje čudovito pisano zadnjih 14 let? Zakaj me ovije toplina srca, ko se to bitje, ki je bilo spočeto „v blisku ljubezni“ (Menart, J., Stihi mojih dni, 1989, str. 164), sredi popoldneva kar tako privije k meni, z zaupanjem, tako globokim, čistim in vseobsegajočim, da mi zapre sapo ob misli na to? Ki mi ga v taki obliki nič in nihče drug na svetu ne zmore ponuditi?
Lahko bi bila le ena od milijonov „rešitev“ tako imenovanega „ženskega vprašanja.“ Kako nizkotno poimenovanje. Splav je umor, ne rešitev. Zberimo vendar že enkrat pogum in povejmo po resnici.
„Otrok je strošek!“
Beden izgovor. Res. Protiargument: tudi vsak od nas je strošek. Delavci delodajalcu. Bolniki zdravstvenemu sistemu. Ostareli mlajšim. Kaj domači ljubljenčki niso strošek? Pa jih je zadnje čase skoraj več kot otrok. Ponavljam: beden izgovor. Res pa pride prav vsem, ki so neodgovorni do lastnega, kaj šele do tujih teles. Žal predvsem fantkom v moških telesih, ki jih permisivna vzgoja radodarno in v obilju producira. – Gospodje, ki ste zreli moški, odgovorni, resni, spoštljivi partnerji, ste tu seveda izvzeti in se vam zahvaljujem za vaš doprinos k lepšemu, boljšemu sobivanju.
Pa saj je že Šifrer pomodroval: „Življenje je drag šport, a priljubljen pri vseh, kar se da…“ Da, vsako življenje je povezano z določenimi stroški, ta svet je pač tako ustrojen… pa ga vseeno radi igramo, tale drag šport, kajne? No, igramo ga tisti, katerim je bilo dovoljeno, da smo rojeni.
Ker le tisti, ki nismo splavljeni, imamo možnost odločati o rojstvu ali ne-rojstvu naslednjih generacij. Ne le enega otroka. Generacij!! In to, da svobodnjaško vpijemo, da je žensko telo njena pravica, je zavajajoča delna resnica. Kajti tudi jaz, nepomemben in neživ „skupek tkiva“, dragi »pro-choicerji«, pred 49 leti nisem hotela umreti. Če bi mene pred 48 leti in približno 9 meseci kdo vprašal, ali želim bit splavljena, bi zakričala: NE! In to trdim še danes.
NE, NOČEM da bi me „britvasti rob hladne ponikljane žice“ (Menart, ibidem) ali tabletka izruvali iz varnega objema maternice moje roditeljice. Ki mi ni zmogla biti mama, vendar pa je zmogla veliko dejanje podaritve življenja in dejanje odrekanja. Da bi moje življenje dejansko bilo življenja vredno. Za kar sem ji neskončno hvaležna, zaradi česar jo spoštujem. Glejte vendar, ljudje božji. Vse, kar prinesemo s sabo, je možnost prenosa sebe, oziroma svojih genov, svojega dednega zapisa v naslednje generacije. Samo zato, ker nisem bila splavljena, sem lahko postala nekomu žena. Nekomu, ki me je iskal in čakal. Hrepenel po ljubeči zvezi in družini. In me kot bodočo ženo in mater njegovega otroka začutil v trenutku, ko sva se spoznala. Samo zato, ker živim, sem lahko postala mama krasnemu fantu in čudoviti deklici. Ki me bosta nekoč, srčno upam, razveselila z vnuki. In ki sta vnuka moji roditeljici, čeprav tega ne ve. Omogočila je življenje vsaj dvema generacijama. Nevede je storila veliko več, kot ohranila življenje lastnemu otroku. Po mojem mnenju je lažje živela z vedenjem, da me ni ubila. Me je pa pred leti želela kontaktirati, a jaz nisem čutila potrebe po tem, pa tudi moje mami nisem želela vznemirjati. Danes bi jo mogoče želela spoznati. Samo zato, da ji stisnem roko in se ji zahvalim za dar življenja. Da ji zagotovim, da se je pred skoraj pol stoletja popolnoma prav odločila. Kaj bi vi želeli biti splavljeni, namesto srčno ljubljeni? Vidite, o tem sem želela spregovoriti, o tem bom govorila do zadnjega diha:
O končanju svojega življenja nikoli ne odločajo nerojeni
Pa ste se kdaj, vsaj za hip, postavili v njihov položaj? Ali veste, da je zarodek oblikovan že pri devetih tednih gestacije? O vsem se tako radi poučujemo, le o tem ne, da je človek od spočetja živo bitje. In kot tako ima pravice, ki pripadajo živečim. Na spletu poiščite pretresljivo pričevanje zdravnika, ki je v mrtvašnici slikal v formaldehidu ohranjena splavljena trupelca „skupkov tkiva“ z izoblikovanimi nogicami, prstki, rokicami, glavico, trupom. Pri devetih tednih nosečnosti. Poglejte si njegovo znamenito fotografijo dveh malih stopalc splavljenega otročka v objemu njegovega palca in kazalca. Naslov fotografije je „Precious feet“, torej „Dragocena stopala“: https://medium.com/lessons-from-history/a-photo-that-changed-history-3b4492d6838b
Razumeli boste več, kot želite vedeti.
„Saj nas je še preveč!“
„Pa kaj potem, če se kak nebodigatreba otrok ne rodi. Še boljše za nas!“
Mar res mislite, da ne bomo vsi skupaj mogli preživeti, ker se je na ta svet, v to od dobrega razvajeno, dekadentno zahodno družbo, najavil še en otrok? Pa ste pomislili, v silnem strahu za svoje udobje in za napredek, kako boste preživeli starost, če za vami, za nami, ne bo rojenih dovolj otrok, ki bodo odraščali recimo 18 do 25, delali in s tem plačevali v pokojninsko blagajno pa 40+ let? Zakaj si zaradi udobja lastnega fotelja še vedno tako radi zatiskamo oči?
Razvijamo visoko tehnologijo… Komu jo bomo zapustili čez deset, dvajset generacij? Ljubkim kužkom, ki jih po najnovejši modi ekonomsko dobro situirani mladi pari vozijo v vozičku in sebe imenujejo njihove mame in očete? A bodo ljubljenčki plačevali oskrbnino ali bivanje v bolnišnici? Da ne govorim, kako zelo s tem razvrednotijo materinstvo in očetovstvo človeške rase… Ali bo LGBT skupina producirala potomce v laboratorijih, glede na želje in genske sposobnosti, kot je bilo nakazano v filmu Gataca?
Dragi moji… Ljubiti življenje ne pomeni uživati v udobju. Pomeni sprejemati vse življenje, od spočetja naprej. Pomeni sprejemati in spoštovati vsako obliko življenja, tudi nepopolno. Tudi, ko je prenatalna diagnoza slaba. Sicer se nam lahko zelo zelo kmalu ponovi Auschwitz. Se res nismo nič naučili? Tudi ko so okoliščine za mamico res slabe. Oba potrebujeta našo pomoč in skrb. Ne obsojanja.
Pomeni pa tudi spoštovati življenje do njegovega naravnega izteka. Saj se ne bomo vsi ljudje vseh generacij in dob naenkrat gnetli na tej ljubi Zemljici, na tej naši prelepi učilnici. Ko bomo opravili poslanstvo, ko se bomo naučili najpomembnejše lekcije, (l)Ljubiti preko svojega ega, bomo naredili prostor drugim – po naravni poti.
Vedeti, da si tu za kratek čas in za to, da se učiš umetnosti Življenja, da se učiš Ljubezni, pa je posebne vrste modrost. Kot je posebne vrste Ljubezen tudi znati sprejeti, da se tvoj čas izteka in kljub spoznanju, bolečini, bolezni ali žalovanju nekega dne podati roko Frančiškovi sestri Smrti in oditi z nasmehom in upanjem.
Franja Jorga Arnšek