Vsaka smrt je žalostna, predstavlja izgubo in slovo. Smrt otroka je še toliko bolj tragična.Pa vendar gledamo posamezne smrti različno, še posebno, ko gre za smrti otrok: ne enačimo jih med seboj, kot da ne gre v vseh primerih za isto zadevo, smrt.
V članku se ne bom osredotočila na spontane smrti in na tiste, ki so posledica bolezni ali nesreč, ampak na tiste smrti otrok, ki so posledica nezaželenosti. Ko govorimo o smrti nezaželenega otroka, ne uporabljamo termina smrt, ampak vse ostale besedne zveze (iztis vsebine maternice, vakuumska aspiracija s kontrolo kirete), ko govorimo o feticidu*, uporabljamo izraz kasni splav in skušamo zabrisati besedno povezavo med terminoma otrok in smrt. Kot da želimo že z besedoslovjem zabrisati stik z realno situacijo. Celo naslovi v medijih povsem neposredno izražajo ogorčenost, če se vzpostavi ta povezava (»Trditev, da gre za uboj, čustvena obremenitev za zdravnike in nosečnice«; Delo, 13.05.2022).
Ko sem pisala članek o nedotakljivosti človeškega življenja, sem se dotaknila trenutka, ki nam je vsem skupen, ne glede na to ali smo bili načrtovani, zaželeni ali ponesrečeni. Ko se življenje »prelije«, ni poti nazaj, življenje je steklo in lahko se ga ustavi in prekine samo s krvavim rezom.
Situacija pri porodu je tako črno-bela, kot le malo katera v našem življenju, ni sivih lis: ali se rodiš ali pa ne. Načini, poti, ko otrok prehaja iz materinega telesa in se poraja, so si med seboj različni, pa vendar zelo podobni, gre bolj za nianse. Po drugi strani, pa je vsako slovo edinstveno, vsak umre na svoj način. V tem članku pa se bom osredotočila na tiste, ki umrejo, predno dobijo status, da so sploh živeli. V naši kulturi govorimo o človeškem bitju s pripadajočimi pravicami šele po rojstvu, ki je tisti mejnik, ko otrok prejme človekove pravice, ko postane samostojni pravni subjekt in njegovo življenje oziroma preživetje ni več odvisno od tega, če si ga mati želi ali ne.
Ko se življenje »prelije«, ni poti nazaj, življenje je steklo in lahko se ga ustavi in prekine samo s krvavim rezom.
Kaj pa je s tistimi, ki kljub temu, da so nezaželeni, preživijo? Govorimo o otrocih, ki preživijo postopke splava. Aprila 2010 nas je pretresla novica, da je otrok po splavu živel še dva dni. »Plod, ki so ga zdravniki po opravljenem splavu v 22. tednu nosečnosti pustili zavitega v rjuhe, je preživel. Našli so ga zjutraj, vendar je kljub zdravniški oskrbi naslednjega dne umrl. 22 tednov star plod, ki je preživel splav, nato pa umrl na oddelku intenzivne nege,… Italijanka se je za splav odločila po nasvetu zdravnikov. Na ultrazvočnem pregledu so namreč ugotovili, da bi bil otrok po rojstvu invalid. Toda plod je prekinitev nosečnosti preživel. To je 20 ur po posegu odkril bolnišnični duhovnik Antonio Martello, ki je prišel, da bi molil ob trupelcu. Deček, ki je bil skupaj s popkovnico zavit v rjuho, se je namreč premikal. Duhovnik je nemudoma poklical zdravnike, ki so otročka premestili na intenzivni oddelek bolnišnice, a je kasneje kljub zdravniški oskrbi preminil.« (Plod po splavu živel še dva dni, 24ur.com, 29.04.2010)
Ali pa primer iz leta 2013, ko so v Veliki Britaniji zdravniki mamici Sarah Hagan svetovali splav v 24. tednu, ker se možgani njenega sina niso pravilno razvili in da ima samo eno oko in nobene možnosti preživetja. Fantek je preživel, rodil se je z obema očesoma in povsem zdrav, razen dejstva, da je bil izjemno nedonošen. Takih in podobnih zgodb o preživelih po splavu vsekakor ni zanemarljivo malo. Po podatkih centrov za nadzor in preprečevanje bolezni v ZDA (Centers for Disease Control and Prevention) se je po poskusu prisilne prekinitve od leta 2003 do 2014 rodilo skupno 143 dojenčkov. Po podatkih spletne strani abortionsurvivors.org naj bi v ZDA od leta 1973 splav preživelo 17 855 otrok.
V ZDA so se lansko poletje začela prizadevanja, da se zaščiti otroke, ki preživijo splav. V postopku sprejemanja je »Born-Alive Abortion Survivors Protection Act«, ki bo vsem preživelim po splavu nudil zaščito in izenačil njihove pravice z »zaželenimi« dojenčki. Razprave so na trenutke prav absurdne, ker je nekaj centimetrov na poti po porodnem kanalu tista ločnica, ki otroke deli na tiste, ki so deležni zakonske zaščite in na tiste, ki nimajo nobene pravne zaščite. In potem si zastavljajo vprašanja ali je otrok, katerega glava je že porojena, telo pa še ne, že deležen pravne zaščite ali ne. V ZDA po trenutni zakonodaji otroku, ki preživi splav, zdravstveno osebje ni dolžno nuditi zdravniške oskrbe, lahko ga pustijo umreti, kar običajno traja od ene do nekaj ur in za to niso deležni nobenih posledic oziroma so pravno zaščiteni, če otroka pustijo umreti. Otrokova pravica do življenja bi morala ostati nespremenjena, če se rodi v kliniki za splave (ZDA), med postopkom splava ali pa v porodni sobi. Otrok je otrok, ne glede na to, kje se rodi. V Sloveniji to ni zakonsko definirano. V praksi naj bi veljalo, da otroci, ki preživijo umetno prekinitev nosečnosti, uživajo enake pravice kot ostali pacienti.
Se nadaljuje.
Klavdija Macedoni
* Feticid je definiran kot destrukcija zarodka (embria) ali ploda (fetusa) v maternici neodvisno od gestacijske starosti in ni pogojen z izpraznjenjem maternice. Feticid se opravi z vbrizganjem kalijevega klorida v plodovo srce ali okluzijo popkovnice.
Viri: https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/zarodek-po-splavu-zivel-se-dva-dni.html
https://www.iskreni.net/prezivel-napacno-zdravnisko-diagnozo-in-poskus-splava/
https://abortionsurvivors.org/estimated-number-of-abortion-survivors/
https://abortionsurvivors.org/