Mama, ali me slišiš?

Draga mama. Ob spočetju sem prišel v varno zavetje tvojega telesa. Udobno sem se namestil in z veseljem čakal, da bom zaslišal tvoj glas, da bom začutil tvoje veselje ob spoznanju, da boš postala mama. Moja mama. Za vse življenje.

Potrpežljivo sem čakal kar nekaj časa, narahlo sem skušal opozoriti nase. Ker sem bil še zelo majhen, še nisem imel moči, da bi te z nogami nežno dregnil po tvojem trebuščku. Zato sem ti raje povzročil kar nekaj jutranje slabosti. A še kar nisi vedela, da sem tu. Tako si bila zaverovana v svoje vsakdanje obveznosti, da nisi želela začutiti, da je nekdo v tebi, ki te ima rad in komaj čaka, da te spozna.

Nekega popoldneva sem bil še posebej nemiren. Zelo sem si želel, da bi se s svojimi rokami dotaknila svojega trebuha, potreboval sem tvojo bližino, kajti začutil sem strah. Skril sem se čisto globoko vate, miroval sem in čakal. Prejšnji večer sem namreč prisluškoval pogovoru med teboj in mojim očetom. Govorila sta zelo glasno. Izrekla sta si stvari, ki si jih ljudje, ki se med seboj ljubijo, ne bi smeli izreči. Nisem vsega razumel. Razumel sem samo to, da ni pravi čas, da sem prišel. Da oče ni prepričan, da te ljubi. Da še ni pripravljen postati oče. Začutil sem njegov strah. Zelo sem si želel, da bi me lahko že videl. Zagotovo bi mu bil všeč.

Oče je bil pripravljen, samo zelo se je bal odgovornosti. Le-te se je v življenju večkrat izogibal.

Mama, preštel sem vse tvoje solze. Zelo veliko jih je bilo. Nisem vedel, kako te naj potolažim. Zato sem raje miroval in upal, da bo tvoja žalost minila.  Vem, da vso noč nisi zatisnila oči in si v strahu premišljevala, kaj bi storila.

Zjutraj si vsa objokana poklicala zdravnico. Slišal sem, da si omenila besedo splav. Da me ne moreš imeti. Da sama ne boš zmogla vzgajati otroka. Da si še premlada. Da ne upaš povedati svojim staršem. 

Nisem vedel, kaj pomeni beseda splav. Toda nenadoma me je postalo zelo zelo strah. Zvil sem se v mali klobčič, narahlo sem dihal, želel sem postati neopazen. Nisem razumel, zakaj sem mami in očetu že ob spočetju postal breme. Nisem jima mogel povedati, da bom s svojim rojstvom pozdravil mnoge rane in da se bo njuno življenje v trenutku uredilo. Postali bomo družina. In v družini je neizmerna moč. Luč, ki nikoli ne ugasne.

»Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete otroci luči.« To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi.

(Jn 12, 36)

Naslednji dan si odšla k zdravnici. Vso pot do tja si jokala. Bilo mi je zelo hudo. Zdravnica me je želela videti, toda zanalašč sem miroval. Nisem želel, da vidi moje solze in začuti moj strah.  Slišal sem, da bo čez sedem dni vse mimo. Kaj to pomeni? Premajhen sem še, da bi se rodil! Potrebujem še mamimo zavetje in njeno toplino. Nočem zapustiti mame, sedaj me najbolj potrebuje!

Mama, ali me slišiš?

Tukaj sem.

Ob tebi.

V tebi.

Malo dete, ki te že sedaj ljubi.

Tvoj otrok.

Mama, ne boj se.

Nisi sama.

Samo zaupaj in vse se bo uredilo.

Odšla sva domov.

Tisti dan sem prvič slišal babičin glas. Glas mame mojega očeta. Všeč mi je bil, saj je deloval zelo pomirjujoče in nežno. In kot bi mi iz daljave nekaj zašepetalo, da bo vse v redu.

Tedaj sem se zavedel, da je Bog ob meni. Že vse od spočetja. Da se mi ni treba ničesar bati. Da mi bo Bog poslal angele v podobi ljudi, ki mi bodo pomagali, da bom kmalu v varnem naročju svojih staršev.

Zaspal sem. Globoko sem zaspal. In videl sem, kako babica kleči pred Marijo na Ptujski gori in moli zame. Moli za mojo mamo in očeta. In nas vse izroča Bogu. Babica je bila popolnoma mirna. Kajti zaupala je, da bo Marija pri Bogu zame izprosila, da bom v maminem trebuhu zrastel v lepega fantka. V fantka, ki bo po devetih mesecih srečen privekal na svet.

Mama, vem da ti tega ne veš. Nikoli ti nisem povedal. Vem pa, da si se kmalu umirila in da se je tistih sedem dni potem “zavleklo” v 280 dni. In ves ta čas sem užival v tvoji toplini, v tvojih in očetovih dotikih na tvojem trebuščku. In komaj sem čakal, da vaju spoznam.

Danes sem vesel fant, poln ljubezni do vseh vas in do vsega, kar je. In moja prva beseda, ki sem jo izgovoril je bila … babica.

Zapisala Melita Bevc