Živimo v času hitrega tempa in instant rešitev, stremimo k udobju in bežimo od kakršnegakoli trpljenja. Izraz tega sta tudi evtanazija in splav.
KAJ JE EVTANAZIJA
Evtanazija je uradno pojmovana kot pospešitev ali dopustitev smrti iz usmiljenja. Beseda je izpeljana iz grščine in pomeni »dobra smrt«. Je postopek, pri katerem zdravnik prekine pacientovo življenje z uporabo določenih substanc. V zakonih držav, ki so že legalizirale evtanazijo, je poimenovana s pozitivnimi nazivi kot npr. rešitev iz nesmiselnega trpljenja, pomoč za neozdravljive bolnike, prekinitev neznosnih bolečin … Za doseganje »dobrih smrti« se v nekaterih državah izvaja tudi samomor z medicinsko pomočjo, ki se od evtanazije razlikuje le v tem, da smrtonosno dejanje izvede pacient sam.
PROBLEMATIKA EVTANAZIJE
Čeprav strokovnjaki zagotavljajo, da je pri izvajanju evtanazije oz. samomora z medicinsko pomočjo prisoten strog nadzor in da se ju uporablja le za ekstremne primere, se v resnici dogaja ravno nasprotno. V državah, ki so evtanazijo že legalizirale, se je le-ta močno razširila in postala splošna praksa tudi za primere pacientov, ki bi lahko ozdraveli. Z legalizacijo evtanazije oz. samomora z medicinsko pomočjo institucionaliziramo smrt kot zdravstveno terapijo in ju posledično težko odrečemo komurkoli, ki pravi, da trpi. Tako nastane t. i. pojav »slippery slope« oz. spolzek teren, saj zelo hitro pride do liberalizacije in vsestranske uporabe evtanazije. Ker so v sodobnem času v ospredju zdravje, lepota, moč in produktivnost, se starejše, onemogle in umirajoče poriva na rob družbe. Takšni posamezniki se pogosto počutijo odveč, nekoristni in se hitro znajdejo v skupini ljudi, ki »potrebujejo« evtanazijo.
Z legalizacijo evtanazije oz. samomora z medicinsko pomočjo institucionaliziramo smrt kot zdravstveno terapijo in ju posledično težko odrečemo komurkoli, ki pravi, da trpi.
Ljudje se v sodobnem svetu težko soočamo s smrtjo in bolečino ob izgubi bližnje osebe. V hitrem tempu življenja ni prostora za žalovanje, zato je najlažje, da umirajoče odrivamo in da s prehodom v onostranstvo opravimo na čim bolj enostaven in neboleč način. Pri tem je evtanazija zelo priročno sredstvo. Koliko lažje bi bilo svojcem odžalovati, če bi umirajočim omogočili naravno dostojno smrt v krogu sorodnikov in prijateljev (po možnosti doma).
IZKUŠNJE DRŽAV, KI SO ŽE LEGALIZIRALE EVTANAZIJO
Evropske države, ki so že legalizirale evtanazijo so Nizozemska (leta 2001), Belgija (leta 2002) in Luksemburg (leta 2009), samomor s pomočjo pa je legalno dovoljen v Švici, na Nizozemskem in v Luksemburgu. V mnogih drugih delih Evrope potekajo vroče debate in pogajanja, ki gredo v smer legalizaciji evtanazije in/ali samomora z medicinsko pomočjo.
V Belgiji, kjer so leta 2002 legalizirali evtanazijo, je po uradnih podatkih zaradi evtanazije umrlo več kot 27.000 ljudi. Na Nizozemskem je v letu 2022 evtanazija predstavljala vzrok za 5,1 % smrti (1 oseba na 20 ljudi), v Belgiji 2,5 % smrti (1 oseba na 40 ljudi), v Luksemburgu pa 0,7 % smrti (7 oseb na 1000 ljudi). Tako v Belgiji kot na Nizozemskem se je od začetka legalizacije do danes število opravljenih evtanazij na leto postopoma povečevalo.
EVTANAZIJA OTROK
Belgija je bila prva država, ki je leta 2014 ukinila starostno mejo za evtanazijo in uvedla evtanazijo za otroke do 18. leta. Otrok lahko zaprosi za evtanazijo, pri čemer je obvezno soglasje staršev. Na Nizozemskem se po zakonu lahko opravi evtanazija otrok, ki so mlajši od 1 leta in starejši od 12 let, pri čemer mora zdravnik upoštevati Groningenski protokol. Le-ta vključuje kriterije pod katerimi lahko zdravniki opravijo evtanazijo otroka, ne da bi jih kdo lahko legalno kazensko preganjal. Med 12. in 15. letom lahko otroci sami zaprosijo za evtanazijo, vendar je za to potrebno starševsko soglasje. Od 16. leta dalje soglasje staršev ni več potrebno, so pa pri najstnikih do 18. leta vključeni v protokol evtanazije. V letošnjem letu nizozemski parlament pripravlja spremembo zakona, ki bi razširil možnost evtanazije tudi na otroke med 1. in 12. letom starosti. V Luksemburgu evtanazija otrok ni dovoljena.
SPLAV IN EVTANAZIJA – DVOJČKA ZLA
Splav in evtanazija sta dvojčka, saj se tam, kjer se pojavi eden, slej ko prej pojavi tudi drugi. Oba napadata en in isti cilj – vrednost človeškega življenja. Po besedah Joannesa Bucherja, regionalnega predstavnika HLI (Human Life International) za Evropo, je »evtanazija smrtonosna posledica splava. Če ne zaščitimo življenja na samem začetku, se moramo pripraviti na žrtvovanje človeškega življenja tudi v primeru ostarelih in trajno bolnih v barbarskem prakticiranju evtanazije.« Oba postopka sta predstavljena kot nekakšna prekinitev »neželenega« stanja oz. hitra in neboleča rešitev brez posledic. Most, ki povezuje oba postopka, je infanticid, ki ga definiramo kot umor novorojenčka med porodom ali kmalu po porodu. V preteklosti je bil zelo razširjen med različnimi kulturami. V sodobnem svetu je (vsaj na papirju) definiran kot kaznivo dejanje, zločin. V resnici pa infanticid ni v vseh primerih zakonsko prepovedan, le nadeli so mu drugo ime. Infanticid so ponekod poimenovali kot evtanazija otrok; le-ta naj bi se uporabljala pri močno prizadetih dojenčkih v izjemnih primerih. Po drugi strani poznamo postopke splavov v pozni nosečnosti, pri katerih otroku vzamejo življenje med porodom (v preteklosti tudi po porodu). Zato bi infanticid lahko definirali tudi kot splav med ali takoj po rojstvu. Nekaterih zagovorniki splava so ga poimenovali kot »podaljšek splava«.
Strokovnjaki zagotavljajo, da se bo z legalizacijo evtanazije število nedovoljenih evtanazij zmanjšalo. Iz prakse in dosedanjih izkušenj lahko vidimo, da temu še zdaleč ni tako.
Podobnosti med splavom in evtanazijo je veliko. Tako eden kot drugi naj bi bila vedno le možna izbira, čeprav je mnogo žensk v splav posredno prisiljenih oz. se mnogo starejših zaradi občutka odvečnosti odloči za evtanazijo. Tako zagovorniki splava kot zagovorniki evtanazije trdijo, da ima vsak človek pravico, da sam odloča o svojem telesu. Z legalizacijo splava naj bi se število ilegalnih splavov zmanjševalo; prav tako strokovnjaki zagotavljajo, da se bo z legalizacijo evtanazije število nedovoljenih evtanazij zmanjšalo. Iz prakse in dosedanjih izkušenj lahko vidimo, da temu še zdaleč ni tako. Odprava ilegalnih postopkov je le lažni argument, ki poriva javnost v smer legalizacije.
Smrt je del življenja, ki čaka vse. Dosedanje izkušnje kažejo, da legalizacija evtanazije in/ali samomora s pomočjo pelje v degradacijo družbe in razvrednotenje človekovega življenja. Edina pot, ki vodi v svetlo prihodnost, je pustiti živeti vsem ljudem, vse od spočetja do naravne smrti.
Anja Maver
