Čas je, da splav pustim za seboj – koraki k ozdravitvi

Splav je travmatična izkušnja tako za mamo, ki je doživela umetni splav, kot za ostale družinske člane (travma v grščini pomeni rana, poškodba). Splava, kot tudi vseh ostalih travmatičnih življenjskih izkušenj, ne moremo razrešiti le s pogovorom, saj se dogodek ni zgodil in vplival le na čustva, ki jih lahko izrazimo z govorom. Travma se »zapiše« v vse dele človekove biti – v čustva, v duhovnost in v telo. Dogodek, ki ga doživljamo kot travmatičen, je intenziven in nas prevzame v celoti, zato ga ne zmoremo uspešno »predelati«. Tako se vključijo obrambni mehanizmi, ki nas želijo zavarovati – pogosto tako, da dogodek ostane zamrznjen skupaj z vsemi občutki, tako telesnimi, kot našimi čustvi in mislimi.

Tisto pravo ozdravljenje se dotakne vseh treh nivojev. Le tako lahko pride oseba do svobode, zdravja in miru.

Kako začeti pot?

Okrevanje po splavu zahteva najprej priznanje obstoja otroka (ali otrok) in nato žalovanje teh izgub, ki smo jih doživeli. Za ozdravljenje po splavu se je potrebno poglobiti v tiste dele svojega življenja, ki bi jih morda raje »pustili pri miru«.

Dotikanje bolečih spominov in izkoreninjenje te bolečine sta ključna dela v tem procesu in navadno pot okrevanja najprej postane težja preden postane lažja. Prvi del poti je bolj »puščoben«, zahteven, a tako kot čiščenje gnojne rane najprej boli, preden se pozdravi – brez čiščenja se sploh ne pozdravi – tako poglabljanje v boleče spomine na dolgi rok prinese zdravje in hvaležnost za prehojeno pot.

Kdor stopi na pot okrevanja in svobode, to stori zato, ker se tam, kjer trenutno je, ne počuti dobro in si ne želi ostati na tej točki še naprej. Zaveda se, da mora narediti korak naprej, saj mu bo prehojena pot prinesla veselje in olajšanje. In morda se čez nekaj mesecev skoraj ne prepozna več, saj so spremembe tako velike.

Ciljna usmerjenost je ključ

Ko oseba začuti, da teže, obžalovanja, obsojanja, krivde in sramu ne zmore več nositi in se želi tega osvoboditi, je zelo pomembno, da ima pred očmi cilj: zdravje, mir, hvaležnost, veselje. Življenje bo iz sivine dobilo barve. Če oseba zmore gledati cilj, bo tudi zmogla prehoditi pot. Tudi takrat, ko bo neprijetna, temna in težka – preden bo postala lažja in svetlejša.

Ta hoja je lažja v dvoje. Okrevanje je tudi bolj uspešno, če v svojo zgodbo povabimo še nekoga. To je lahko partner, sorodnik, prijatelj. Včasih se zgodi, da oseba nima nikogar, s katerim bi zmogla ali upala podeliti občutke, strahove, dvome in izkušnjo splava. Če ste med njimi tudi vi in si ozdravljenja želite, pokličite 069 621 009 ali pišite na katarina@zavod-zivim.si, saj tako ne boste sami. Po pogovoru bomo našli najboljši način okrevanja za vas in vam po želji tudi določili osebo, ki vas bo na vaši poti spremljala.

Podati se na potovanje k zdravju in notranjem miru zahteva ogromno količino poguma. Potrebna je velika odločenost, da oseba stopi iz tišine in se sooči s seboj ter svojo zgodbo, ranljivost, posledice splava preda v roke druge osebe. Zato z velikim spoštovanjem sprejmemo in nato spremljamo vsakega, ki stopi z nami v stik. Delo na sebi, podelitev z drugimi, vztrajanje … to je junaško delo, zato s sočutjem in občudovanjem pristopamo do posameznikov, ki nas kontaktirajo.

Dovolj pretvarjanja

Oseba, ki si želi ozdravljenja, si najprej prizna škodo, ki jo je utrpela zaradi splava: občutek krivde, čustveno otopelost, žalost, zaprtost vase, zlorabo alkohola, tablet ali drog, osamljenost, občutke panike, depresijo, napade joka, sanje/nočne more, sram, tesnobo/živčnost, motnje spanja, samomorilne misli, nemoč, brezup, jezo, motnje hranjenja, občutek manjvrednosti, kaznovanje samega sebe, pogoste misli na splav in drugo (rešite anonimni vprašalnik, ki vam lahko pove kaj več o posledicah splava, ki jih nosite: https://www.zavod-zivim.si/pas-test/).

Čeprav je začetek poti okrevanja težak in se cilj zdi skoraj nedosegljiv, čeprav začetek pogosto spremlja občutek, da je oseba »na dnu«, v globoki prazniki in ne ve, ali ima moči, da se dvigne, in čeprav bi se pogosto oseba z izkušnjo umetnega splava najraje še naprej pretvarjala da je »v redu« in da se nič zgodilo, kljub temu, da v sebi ve, da tako ne more naprej, je ključno, da si zaupate, da boste ob pomoči ljubečih ljudi okrog vas zmogli najti upanje in ozdravljenje.

Pomembno je, da prepoznate posledice, ki jih je na vas pustil splav, se z njimi soočite in doživite boleče vidike izgube, ki jih je izkušnja splava ali splavov prinesla v vaše življenje. Pomembno je, da razkrijete laži, ki ste si jih govorili in nezdrave taktike, obrambne mehanizme, ki so vam pomagali preživeti do sedaj, a vas zdaj na poti okrevanja zaustavljajo in vam ne pomagajo več.

Si res želim ozdravljenja?

Morda se sprašujete, če je pot okrevanja prava za vas, saj ste na nek svoj način do sedaj zmogli živeti in delovati v vsakdanjem življenju. Za vas smo pripravili kratek vprašalnik, da prepoznate željo po napredovanju in spremembah v življenju:

  • Želim si dovoliti žalovati za svojim otrokom/otroki.
  • Želim si ponovno verovati vase, si zaupati, se spoštovati.
  • Želim ponovno vzpostaviti zdrave in iskrene odnose z drugimi ljudmi (če ste bili v preteklosti verni morda tudi z Bogom).
  • Želim prepoznati in nadzirati sprožilce (sprožilec (ang. trigger) je kakršno koli vedenje ali občutek, na katerega se odzovemo s pretirano reakcijo. Ta odziv lahko sproži npr. vonj po razkužilu, obisk bolnišnice, srečanje z nosečnico ali veliko družino, pogovor o splavu, žalovanje drugih ljudi itd. Odgovor na sprožilec se navadno kaže na štiri načine: boj, beg, podreditev ali zamrznitev).
  • Želim si najti mir in nov smisel življenja.
  • Želim si, da me ob misli na splav ne bi več zabolelo ali zaskelelo.
  • Želim se spet sproščeno smejati.

Mnoge ženske in moški po splavu, ki so se na pot okrevanja podali pred vami, so po eni strani pogumno gledali naprej in so se želeli soočiti z izzivom, ki so ga na poti videli, po drugi strani pa bi najraje pobegnili in odnehali. Občutki, ki vas vlečejo včasih naprej, včasih nazaj, so povsem normalni. Poskusite biti močni, odločni na tej poti in hkrati nežni s seboj, kolikor zmorete in kot bi bili do svojega dragega prijatelja, če bi se znašel v težkem obdobju. 

To pot boste zmogli prehoditi. In cilj je preveč pomemben, da bi odnehali.

Pogum ne rjove. Včasih je pogum tihi glas, ki nam konec dneva pravi: »Jutri bom poskusil-a ponovno.«

M. Radmacher

Katarina Nzobandora