Božič, praznik družine. Praznik veselja in topline. In lučk. Praznik rojstva Jezusa – čeprav na ta del včasih kar pozabimo. Pa vendar so družine, ki v teh dneh trpijo bolj kot močno. Družine, ki so izgubile otroka.
Praznina, ki se je ne da zapolniti
Mame s praznim naročjem. Očetje, ki nemočno opazujejo. Situacija, ki se je ne da rešiti, spremeniti ali olajšati. Kaj lahko nekdo reče ali naredi, da bo staršem, ki so izgubili otroka, zares olajšal breme? Ni besed tolažbe. Otrok se ne bo vrnil, praznina ne bo zapolnjena.
Besede »tolažbe« pogosto le še bolj zabolijo. Morda je mamica še mlada, morda ni – a zakaj je to sploh pomembno? Saj bo še imela otroke? Ljudje se navadno ne zavedamo, da s tem nehote zmanjšamo vrednost otroku. Upamo, da bo staršem tako lažje. Pa jim bo res? Bo ta predstava olajšala trpljenje nam? Naš svet beži pred trpljenjem. Iz otroštva imam spomin na ženske v črnem. Starši so mi povedali, da so v času žalovanja. Da bodo tako oblečene eno celo leto. Vsi smo razumeli njihovo zunanje sporočilo in ga upoštevali. Do njih smo pristopali z večjim spoštovanjem in sočutjem.
Zdaj jim družba tega ne dovoljuje. Teden, dva še, potem morajo »naprej«. A kljub hitremu tempu in želji po večni mladosti, sreči, uživanju, smrt ostaja realnost našega vsakdana. In žalovanje tudi. Veliko bolj naravno je, da ljudem pustimo žalovati. Celo leto v črnem? Zakaj pa ne? Ljudje nismo le čustva ali duša, smo tudi telo. In potrebujemo zunanja znamenja. V proces žalovanja imamo pravico vključiti tudi naše telo. Kdor je izgubil bližnjega ve, da je žalovanje zares psiho-fizično. Da ne trpi le v notranjosti, ampak je ob tem naravnost izmučeno tudi telo.
A kljub hitremu tempu in želji po večni mladosti, sreči, uživanju, smrt ostaja realnost našega vsakdana. In žalovanje tudi.
Ko vidimo nekoga v črnem, ko spoznamo žalujočega, ne omalovažujmo tega dejanja, ne zamahnimo z roko češ, saj je res že čas, da gre »naprej«. Tudi če je šlo za izgubo v nosečnosti.
Izguba v nosečnosti je še posebej težka
Smrt otroka, ki ga nihče niti videl ni, pogosto vključno s starši, je še posebej težka. Navadno ni niti groba, ni pogreba, ni slovesa, kot smo ga vajeni pri rojenih ljudeh. A praznina v srcu staršev ostane. Otrok je bil realen. Ni bil le »dušica«, kot si včasih želimo predstavljati zato, da bi nam bilo lažje. Bil je resničen otrok, z resničnim telesom, čuti in dušo.
Dlje kot starši žalovanje potiskajo na stran, dlje bo žalovanje trajalo in vplivalo na vse, kar delajo, na izbire, ki jih izbirajo, na vse odnose. Ko tako močna in težka čustva tlačimo, nam »butajo« ven na drugih področjih. Ob tem se kopiči tudi jeza, zamere, globoka žalost in občutek osamljenosti.
Kaj pa lahko storimo?
A vseeno pa se nekaj le da storiti. Če vemo za družino, ki je izgubila otroka letos – ali pa v preteklem letu – se je lahko spomnimo v molitvi pa tudi v konkretnih dejanjih. Če živijo v bližini, jih lahko povabimo na obisk ali morda mi stopimo do njih. Včasih pa nismo prepričani, če je to prava gesta, da ne bi delovali vsiljivo. V tem primeru jim lahko pošljemo kratko sms sporočilo, v katerem jim zapišemo besede kot so:
»Mislim nate.«
»Ne vem, kako ti lahko pomagam, a če lahko karkoli storim, mi sporoči.«
»Molim zate.«
»V teh dneh ti želim še posebej stati ob strani – kako ti lahko pomagam?«
»Bi si želela/želel, da se v teh dneh kaj vidimo?«
Duhovni vidik
Ko stopamo v stik z žalujočimi, je pomembno, da se zavedamo, da je edino upanje v Jezusu in nebesih. Na tem svetu nihče ne more zapolniti praznine ob izgubi otroka – ne glede na to, ali je šlo za nerojenega ali rojenega otroka. Ta praznina bo s starši ostala za vedno. Napolni jo lahko edino resnično Upanje, edino resnično Veselje, katerega rojstva se bomo spominjali v teh dneh. Morda je oseba, ki žaluje, verna, morda ne. Morda je iskra vere ob smrti otroka skoraj ugasnila. Ker vemo, da je vera brez del prazna (Jak 2), je pomembno, da žalujočim pridemo konkretno naproti. Ljubimo jih in jim prinašamo Resnico, Upanje z našimi deli topline in sočutja. Ljubezen je iznajdljiva. Bodite ustvarjalni, gotovo boste našli način, da nekomu pokažete, da vam ni vseeno. Ali pa še koga vprašajte, kaj meni – več glav več ve – in boste skupaj našli način, da pridete žalujočim naproti.
Kakšen pa je nasvet tistim, ki so izgubili otroka?
Dovolite si žalovati, čutiti. Žalost, jeza, stiska in vse, kar čutite, je normalno. Če ne čutite nič, je to normalno. Če ne morete funkcionirati kot ponavadi, je to normalno. Če vam paše umik in tišina, je to normalno. Če morate »dati ven«, govoriti o tem, je to normalno. Poiščite osebo, ki vas bo pripravljena poslušati. Če takšne osebe nimate, pokličite terapevta – naj vam ne bo nerodno. Pokličete lahko tudi nas na Zavod Živim – mi vas bomo razumeli in vam stali ob strani. Potrebujete podporno skupino ljudi, kjer boste lahko to, kar ste. Kjer vam bo dovoljeno čutiti, jokati, govoriti.
Poskusite pa – in vem, da to ne bo lahko – vsak dan storiti eno drobno dejanje ljubezni do bližnjih. Meni je na moji poti žalovanja to zelo pomagalo. V trenutku, ko sem naredila nekaj dobrega za drugega, sem prejela malo ozdravljenje, bila sem za kakšen milimeter bližje svetlobi. Ta dejanja je potrebno v času velike stiske in bolečine delati povsem zavestno. Bolečina nas namreč obrača vase. In sčasoma vedno bolj goji egoizem. Zato je pomembno biti sočuten do sebe, pa hkrati narediti nekaj dobrega za druge, da se ne »utopimo« v lastni žalosti. Morda bo to en prijazen nasmešek (ja, tudi za to lahko porabimo precej energije, kadar smo na dnu) ali pa priprava obroka hrane, božičnega darilca ali voščilnice. Nekaj svojega denarja lahko darujete za uboge ali za dobrodelno organizacijo. Obiščete lahko cerkev, tudi če le za nekaj minut. Pogovarjajte se z Jezusom: povejte mu svoje zahvale – tudi v času žalovanja lahko najdemo stvari za katere smo hvaležni, prošnje, podelite z Njim svoje dvome, strahove, želje. Molite za bolne, osamljene, žalostne. Za druge starše, ki prav tako trpijo zaradi izgube otroka.
Staršem, možu/ženi, bratu/sestri ali komu drugemu pošljite kakšno lepo sporočilo, da mu/ji polepšate dan. Tudi ko smo čustveno »v temi«, lahko naredimo nekaj lepega. In tako drugim prinesemo upanje in veselje. Kot je zapisal Charles Dickens: »Nihče ni brez vrednosti v tem svetu, če pomaga olajšati bremena drugega.«
In ko drugim prinesemo žarek upanja, vžgemo lučko tudi v svojem srcu. Vsem želim, da bi v tem prazničnem času vžigali čim več lučk v svojih in drugih srcih. Potem bodo prazniki – kljub bolečini in praznemu naročju – lahko mirni, preživeti v hvaležnosti in ljubezni.
Katarina Nzobandora
