Alkoholizem, depresija in samomor ali kakšne so posledice splava za mamo in očeta?

Priscilla K. Coleman je septembra 2011 v britanskem psihiatričnem časopisu objavila izsledke raziskave, ki jo je opravljala v ZDA. To je bila največja raziskava iz področja povezave med splavom in njegovimi posledicami in je vključevala 877.181 žensk. Od tega jih je 163.831 imelo izkušnjo splava. Rezultati so pokazali, da so se pri 81 % žensk po splavu pojavile duševne motnje, da je bilo za 34 % povečanja anksioznosti, 37 % več žensk je bilo podvrženih depresiji, 110 % večja je bila nevarnost za alkoholizem, kar 220 % večja je bila nevarnost za zasvojenost z mamili in 155 % večja nevarnost za samomor.

Te in še mnoge druge posledice splava občutijo mame, ki so izkušnjo preživele. Posledice, ki jih splav pušča s strokovnim izrazom imenujemo postabortivni stres. Kljub mnogim raziskavam in, kar je še bolj pomembno, osebnim zgodbam mam po splavu, pa postabortivni stres, ki je oblika t.i. postravmatske stresne motnje, še vedno ni uveljavljen v znanosti. Postabortivni stres je sestavljen iz telesnih, psiholoških in duhovnih posledic splava, saj gre za nerešen proces žalovanja za umrlim otrokom.

pixabayStarši, s katerimi se v Zavodu ŽIV!M srečujemo, so največkrat omenjali depresijo, nizko samozavest, neodločnost, obup, živčnost, nemir, samomorilnost, prisluhe in privide, nočne more, fobije, pogosto povedo, da so se po tolažbo zatekli v alkohol, droge ali tablete, nekatere mame škodujejo same sebi (npr. se režejo) ali se kaznujejo (npr. da menijo, da si ne zaslužijo še kakšnega otroka, da si ne zaslužijo partnerja, da si ne zaslužijo biti srečne itd.), nekatere bežijo v odmik od težkih čustev tako, da na prvo mesto postavijo službo in gradijo kariero, nekatere “odrežejo” svoja čustva in se pretvarjajo, da so v redu, pogosto pa se po splavu razidejo s partnerjem ali imajo do partnerja hladen in celo sovražen odnos.

Kaj so nam zaupali slovenski starši po splavu?

 “Prve dni po splavu sem si oddahnila; rešili smo problem, nič ni treba skrbeti. Tak občutek sem imela ravno zaradi tega, ker tudi medicinsko osebje namiguje na to, da je na začetku samo nekaj celic in do določenega meseca še ni otrok. Ko sem kasneje gledala simptome postabortivnega stresa – posledic po splavu, sem ugotovila, da se mi je v resnici življenje po splavu spremenilo. Nekaj časa po tistem, ne takoj, se nisem z nikomer več družila, bila sem doma, »buljila« sem v računalnik in TV. Druženje s prijatelji mi ni več ugajalo, čeprav sem prej to zelo rada počela. Preden sem šla na splav, nisem bila nekdo, ki bi bil ves čas doma, takrat pa mi ni ustrezalo iti niti na kavo. Gledala sem nanizanko za nanizanko, lahko je dan minil, brez da bi karkoli počela ali razmišljala.«

– mama po splavu

 

 »Ko se je vse to dogajalo, sem čutil podobno kot partnerka; po eni strani sem bil trden, sem pa tudi jokal. O splavu se nisva veliko pogovarjala, ker nama je bilo obema hudo. Poskusila sva pozabiti, ampak se ne da. Sedaj imava sina, ampak to je stvar, ki še vedno ostaja v glavi in ne bo nikoli pozabljena.«

– oče po splavu

 

»Spremenila sem se, splav me je res spremenil. V šoli je šlo vedno slabše. Prej sem bila dobra učenka, tudi potem nisem bila čisto zanič, ampak uspeh mi je padal. Ko sem naredila splav sem bila stara 16, bila sem v prvem letniku srednje šole. Potem, ko sem pisala maturo, sem tri predmete naredila, dveh pa ne. Trikrat sem jo delala. Po splavu me je bilo tudi marsičesa strah. Prej sem bila pogumna, odprta, potem pa me je bilo res vsega zelo strah. Splav me je preoblikoval. Zdaj na življenje gledam kot na dar. To je nekaj, česar se mnogi sploh ne zavedajo.«

– mama po splavu

 

»Če ne bi naredila toliko splavov, bi bila veliko bolj mirna, ne bi se mi tresle roke. Ostala sem sama s svojimi spomini. Otroka me včasih najdeta vso žalostno … Žalujem za svojimi dragimi, za nerojenimi otroki. Sedaj kličem: moji dragi angelčki, kje ste? Zakaj sem vas zavrgla? Odgovora pa ni.«

– mama po splavu

  woman-1006100_640

»Splav sem naredila ravno šest dni pred mojim šestnajstim rojstnim dnevom in ko pride ta dan, se spomnim na splav. Je stvar, ki me spremlja. Na to se spomnim vsakič, ko gledam slike od sina, ki sem ga kasneje rodila, pa tudi ko vidim druge starše z otročkom. Te misli pridejo pogosto.«

– mama po splavu

 

 »Splava se ne spomnim, saj sem imela narkozo. Preden sem zaspala, pa se živo spominjam občutkov, mučnih občutkov, bilo mi je hudo na smrt. Splava nisem hotela narediti. Zelo sem jokala. Zdravnik me je vprašal zakaj jokam, saj sem se sama odločila za splav. Odgovorila sem mu, da ne pozna mojih občutkov. Po splavu sem se počutila prazno. Še kakšno dobro leto potem sploh nisem mogla biti v zvezi z nekom že zaradi samega intimnega odnosa. Nek odpor sem dobila, blokado do spolnosti. In do moških.«

– mama po splavu


»Kmalu po splavu sem zbolel za depresijo. Trajalo je nekaj let, preden sem si priznal, dokler potem enkrat nisem zmogel več. Čutenja, tako veselje kot žalost, vse se je porušilo. Trdno sem verjel v odločitev za življenje, a potem se je zgodilo ravno tisto, kar sem bil prepričan, da se ne bo. Nisem bil več gotov vase, nisem vedel več, kaj bo, kaj ne bo. Tudi kaj je prav, kaj je narobe. Nič.«

– oče po splavu


Novo upanje po splavuTako o raziskavah kot o osebnih zgodbah mam in očetov po splavu si lahko preberete v knjigi Novo upanje po splavu, kjer o tej tako težki in občutljivi temi spregovorijo različni strokovnjaki in slovenski starši z izkušnjo umetnega splava.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja