Sestra splavljenih otrok: “Usmiljenje do žensk, ki so naredile splav.”

Laura je prepričana, da je od nekdaj vedela, da je nekaj narobe v njeni družini, če sedaj gleda nazaj. Čutila je nekaj, kar je kasneje opisala kot »krivdo preživelih«. Ko je ugotovila, da je njena mati splavila dva od njenih sorojencev, je ugotovila, da je bila njena intuicija prava. V intervjuju odgovarja na vprašanja povezana s tem, kako je biti sestra splavljenih otrok.

Kakšni so bili tvoji občutki glede splava, preden si izvedela za izgubo svojih sorojencev?

Bila sem »za-življenje«. Nisem sodelovala v ničemer podobnem kot 40 dni za življenje, vendar sem bila prepričana, da se življenje začne s spočetjem, in da je splav umor.

Kako si izvedela za splav?

Po naključju. Naša mati je umrla pred nekaj leti zaradi neurodegenerativne bolezni. Želela je darovati svoje možgane za raziskave. Ena od njenih sester ji je pomagala izpolniti poročilo o popisu bolezni in ga dala meni, da ga nesem na pošto. Zavedala sem se, kako pomembno je, da so vsi podatki, podrobnosti in podpisi urejeni, in ker sem predvidevala, da vem vse o svoji mami in njeni zdravstveni zgodovini, sem prelistala dokumente. Prav tako sem želela videti svoje ime in imena mojih sestra na strani o nosečnosti, saj smo del njene zgodovine.

»Nosečnosti: 5«

»Rojstva: 3«

Bila sem zmedena, saj nisem vedela, da je imela kakšen spontan splav. Zato sem nekaj tednov kasneje obiskala svojo teto, ki ji je pomagala napisati poročilo, in sem jo vprašala. Vedela je, kaj jo bom vprašala, še preden sem končala vprašanje. »Dvakrat je naredila splav.«

Kako je dejstvo, da ste sestra splavljenih sorejencev, vplivalo na vas?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Spremenilo je moj pogled na mamo, na moje korenine … bil je občutek »zdaj pa razumem«. Na primer: naša mati je bila vedno zelo zaščitniška in nam je redko pustila pasti in se učiti na lastnih napakah. Nekje sem prebrala, da je to pogosto lastnost mater, ki so opravile splav. Spoznanje, da imam splavljena sorojenca, mi je pomagalo razumeti, zakaj sem celo življenje občutila krivdo preživelih. Splav se je zgodil preden je spoznala mojega očeta, zato ni bilo nobene možnosti, da bi bila splavljena tudi jaz. Ampak vedno je bil v meni prisoten občutek, da si ne zaslužim živeti.

Svoji materi nisem nikoli povedala, da vem. Bala sem se, da jo bo skrbelo, da jo obsojam, čeprav je nisem.

V prvem letu, pa tudi letos, se od časa do časa zalotim v misli: »Ne morem verjeti, da je to storila!« Takrat mi postane slabo. »Ubila je dva človeka!« Po drugi strani pa me je to tudi spodbudilo, da sem bila bolj usmiljena in razumevajoča do nje. Pomagalo mi je, da ona globoko obžaluje oba splava. Nisem prepričana, da bi ji lahko odpustila tako hitro kot sem ji, če ne bi bilo tega dejstva.

Ne vem, če moji sestri vesta. Rada bi jima povedala ali se vsaj dotaknila te teme z njima, ampak me je malo strah in nisem prepričana, da bom zmogla. Ena od njih podpira splav, za drugo pa ne vem.

Kaj vam je bilo v pomoč na poti notranjega zdravljenja?

Več stvari: čas, pogovori z mojo teto na začetku težav, Facebookova skupina. Najboljši pa so bili pogovori z mojim duhovnim spremljevalcem. To ni nekaj, o čemer sem govorila pogosto. Enkrat sem meditirala odstavek iz Izaija: »Ne se spominjati dogodkov iz preteklosti, preteklih stvari se ne spominjaj. Glej, delam nekaj novega! Zdaj klije, kaj ne vidiš?« (Iz 43,18-19)

Zaradi različnih razlogov sem imela občutek, da sem udarila v dno življenja. Ta odlomek iz Svetega pisma mi je dajal upanje, da ni vse izgubljeno. Ko sem ta odlomek meditirala drugič, sem se spomnila zgodbe, ki mi jo je pripovedovala moja mama, ko je ugotovila, da me pričakuje. Predstavila bom zgodbo, a če povzamem, mi je postalo jasno, da sem bila jaz tisto »nekaj novega« v njenem življenju:

Moji starši so se poročili avgusta 1982 in medtem, ko sta bila na medenih tednih, je umrl oče moje matere. Decembra je mati ugotovila, da je noseča z menoj; to je bilo presenečenje, saj moja starša nista načrtovala imeti otroke takoj. Mama mi je pripovedovala, da je nekaj dni preden je ugotovila, da je noseča, sanjala, da s svojimi brati in sestrami ter s svojo materjo sedi v dnevni sobi. Nato je njen oče je vkorakal v sobo in ji podal bel zvitek in ji rekel, naj dobro skrbi zanj. Bila je zelo srečna, da ga je videla, a ji je rekel, da ne more ostati. Potem je izvedela, da sem na poti. Vedno mi je pravila, da me je dedek podaril njej. Mislila sem si, da je morda pazil name, saj je bila moja mama pogosto čustveno nasilna.

Zdaj, ko vem za splave, pa se to zdijo kot sanje o odpuščanju in še eni priložnosti. Ko je nekoč govorila o svoji reakciji ob očetovi smrti, mi je mama dejala, da se zaveda, da bo oče vedel za slabe stvari, ki jih je naredila v življenju. Vprašala sem jo, kakšne slabe stvari, saj je vedno govorila, da ni zahajala v težave. O njenem odgovoru se spominjam le, da je bil izmikajoč. Predstavljam si, da so bile te sanje zanjo zdravilne.

Kot nekdo, ki ljubi člane družine, v kateri je bil opravljen splav, kaj praviš, kako naj gibanja za življenje pristopijo k ženskam, ki so opravile splav?

Z usmiljenjem. Ko sem prvič izvedela o materinih splavih, sem se spomnila sledečih dogodkov z mojo mamo, kar me je takrat pretreslo. Odgovor je dolg, ampak hočem ilustrirati, kako izkazano usmiljenje, milost in upanje lahko naredijo spremembo.

Bila sem del katoliške skupine za hujšanje in ženska, ki je skupino ustanovila, je izdelala serijo CD-jev z govori in pogovori na to tematiko za vzpodbudo. Z materjo sva se vozili k sorodniku izven države in mati je iz nekega neznanega razloga hotela poslušati prav ta CD. V tem času ni več sledila katoliški veri, zato sem bila zelo presenečena, ampak sem se ji pustila. Eden od posnetkov je govoril o nekaterih razlogih, zakaj ženske težko shujšajo. Eden od navedenih razlogov je bil spontani splav ali želja po več otrokih, in tako se je podzavestno ohranjala nosečniška teža. V nekem trenutku je govornica rekla nekaj takega kot: »Pojavlja se vprašanje tudi pri umetni prekinitvi nosečnosti. Rada bi povedala vsaki ženski, ki je opravila splav: noben greh ni večji od božje milosti!« Predlagala je molitven odnos z otrokom, dopustiti si čutiti otrokovo ljubezen in odpuščanje. Tako bo po smrti, ko bosta oba v nebesih, to res lepo srečanje.

Sama sem že poslušala omenjeni CD, zato nisem čutila potrebe, da poslušava ta posnetek naprej, kako naj bi se to tikalo naju. Ni prijetno razmišljati o splavu. Želela sem posnetek previti naprej, mama pa me je zaustavila in rekla, da hoče to slišati. Poslušali sva in bila je tiho skozi celoten posnetek. Pri ostalih posnetkih sva se pogosto zaustavili in debatirali o tematiki. Nekaj tednov kasneje sem se pritoževala nad neko majhno napako, ki sem jo storila in je nisem mogla pozabiti, mama pa je kar izstrelila, da če lahko Bog oprosti ženski, ki je opravila splav, lahko oprosti tudi meni.

Specifični programi in delavnice in karkoli takšnega imajo gibanja za življenje so gotovo v pomoč. Sem pa prepričana, da je bolj pomemben ponižen in spoštljiv pristop. Veliko ljudi predpostavlja, da je skupnost za-življenje polna predsodkov in ta misel lahko zavira ženske pri iskanju zdravljenja.

Vrtnar lahko ustvari prostore za rastline, kjer lahko rastejo, jih posadi, ampak na koncu, največ kar lahko naredi je to, da skrbi za rastline, da imajo dovolj dobre zemlje in dovolj vode ter sonca in jih pusti da rastejo po svojih zmožnostih. Bistveno je, da je odnos do teh oseb milosten, vzpodbuden in v pomoč. Kdo se hoče udeležiti delavnice, kjer te bodo obsojali in sramotili?

Ali lahko daš nasvet materam, ki hočejo povedati svojim otrokom, da so opravile splav?

Vsekakor jim povejte! Nimam nasveta na kakšen način, ampak bi močno podprla matere, da povedo, da so opravile splav. Veliko možnosti je, da otroci čutijo, da je nekaj narobe. Mnogi v internetni skupini so povedali, da so vedno čutili, da je nekdo manjkal. Spoznanje je bilo boleče, ampak sem hvaležna. Moje življenje ima sedaj več smisla.

prevod