Sara in Simon Brezovnik: Erazma sprejemava kot dar in si štejeva v čast, da je bil podarjen ravno nama.

Sara in Simon sta mlad simpatičen par, ki imata kljub svoji mladosti za seboj že kar precej skupne poti in izkušenj, s katerimi lahko pričujeta. Sara je stara 25 let in zaključuje študij psihologije, Simon pa ob pisanju doktorata iz matematike opravlja službo asistenta na fakulteti. Spoznala sta se kot najstnika pri skavtih. Po osmih letih skupne hoje sta se poročila, v štirih letih zakona pa sta se jima pridružila še Zala (skoraj tri leta) in Erazem (skoraj eno leto). V intervjuju sta z nami delila svoje izkušnje in preizkušnje, ki so ju v tem času doletele, ter njuno zaupanje v Boga, njegov načrt in brezpogojno ljubezen do otrok.

Kako je zorela vajina odločitev za poroko? Kaj vama pomeni zakon? Lahko izpostavita kakšen dogodek, ki je morda s tem povezan?

Simon: Zakrament sv. zakona nama predstavlja temelj, na katerem lahko gradiva najin odnos. Ponazarja najino dokončno odločitev drug za drugega in povabilo Bogu, da ga želiva imeti ob sebi. Skozi odraščanje sva tudi duhovno skupaj rasla in spoznavala lepoto zakramentov. S tem zavedanjem sva na poročni dan čutila, da Bog blagoslavlja najin odnos. Z življenjem v zakonu pa to Božjo ljubezen in milost sedaj doživljava osebno.

Sara: Priprave na zakon so nama odprle povsem nov pogled nase in enega na drugega. V letu pred poroko sva se pogovarjala o stvareh, za katere prej niti nisva vedela, da jih nosiva v sebi. Tudi priprave na poročni dan imava v čudovitem spominu. Ker sva bila oba študenta, sva imela veliko časa za načrtovanje, pa tudi komplicirala nisva kaj dosti. Obenem so nama prijatelji veliko pomagali pri organizaciji poroke. Poročni dan sva preživela res lepo. Obdana sva bila s super ljudmi, videla sva njihov trud in iskreno veselje, ki so ga delili z nama. Bilo je čudovito.

V svoj zakon sta že zelo zgodaj in še v času študija sprejela tudi otroke. Kako se spoprijemata z usklajevanjem študija in družine?

Sara: Jaz sem že v otroških letih čutila, da si želim družino in otroke. Skozi odraščanje se je ta notranji klic v meni krepil in čutila sem, da me Bog kliče v materinstvo. Tudi Simon obožuje otroke, rad se igra z njimi in pri tem je res čudovit.

dav

Simon: Z veseljem sem sprejel poslanstvo očeta. Oba otroka naju pri študiju bolj spodbujata kot ovirata. Res sva vesela, da sva prav študijski čas namenila ustvarjanju družine. Zdaj smo res imeli čas, da smo bili skupaj, učila sva se, ko sta otroka spala, ko smo šli na sprehod ali pa sva se izmenjevala pri varstvu.

Sara: Devet mesecev po poroki sva v naročje dobila hčerko Zalo, ki bo letos dopolnila že tri leta. Bila je zelo zdrav in krepak dojenček, hitro se je razvijala in ko je samostojno shodila, sva začutila, da je čas za drugega otroka.

In tako se je napovedal Erazem.

Sara: Z velikim veseljem sva pričakala drugo nosečnost. Zopet sva začutila Božjo milost, da nama je podaril novo življenje, za katerega bova lahko skrbela.

Simon: Druga nosečnost je bila težavnejša, saj so se zdravstvene težave kar vrstile. V petem mesecu sva izvedela, da ima otrok zaležana stopala, kar lahko s sabo prinese tudi druge motnje. Že misel na to je bila za zdravnike dovolj, da so nama kot eno od možnosti predlagali splav. Ker sva dodatne preiskave zavrnila in se odločila v vsakem primeru otroka obdržati, sva bila deležna neodobravanja v porodnišnici.

Sara: V tistem obdobju se je v meni še bolj okrepil materinski čut in vedela sem, da se moram za tega otroka boriti. Če se jaz ne bom, se ne bo nihče. Takrat sem se počutila kot mama medvedka, ko kdo ogroža njene mladiče – hecna misel, ampak res sem takrat v sebi začutila prav bojevniško moč. Tega otroka nama je Bog poslal in prav tega želiva sprejeti.

 

Kako sta vidva vsak posamezno in kot par doživljala to preizkušnjo? Kako sta se soočala s temi občutki?

Simon: Prvič nama je bilo res težko, ko sva izvedela za prvo stvar, ki je šla drugače, kot sva si jo midva zamislila. Kot sva že omenila, sva na morfološkem pregledu v 20. tednu nosečnosti izvedela, da mogoče stopala niso v pravilni legi. Res naju je presenetilo.

Sara: Ampak najtežje za naju je bila potem ugotovitev, da ga nekateri ne bi želeli sprejeti, da so ga zdravstveni delavci zavračali in se čudili dejstvu, da ga želiva sprejeti v našo družino. To je najbrž meni še danes najtežje dojeti. In tega nikakor ne morem sprejeti. Ob tej misli mi res postane težko in me stisne v prsih. Sploh, ko ga pogledam in si mislim, da ga kdo ne bi želel imeti ob sebi.

Simon: Nosečnost z Erazmom je bila za najin odnos velika preizkušnja. Nastopila je v času mojega prvega leta zaposlitve na fakulteti in prvega leta vpisanega doktorskega študija. Sara je bila v času nosečnosti večkrat za nekaj časa hospitalizirana, tako da sem s težavo, a z zaupanjem usklajeval službo in varstvo Zale, ki takrat še ni hodila v vrtec. Hvaležen sem najinim sorodnikom in vsem študentskim prijateljem, ki so mi takrat stali ob strani. Je bil pa zame to še en dokaz, da Bog vedno poskrbi in da nikoli ne nalaga težjega bremena, kot si ga sposoben nositi.

Kaj prihod Erazma in tudi soočanje z zdravstvenimi zapleti pri njem prinaša v vaše življenje?

Sara: Ko so se začeli popadki za porod, sem jih bila tako iskreno vesela, komaj sem čakala, da rodim in pogledam našega dojenčka. Cela družina se ga je veselila. In rodila sem fantka. Z možem sva ga poimenovala Erazem, kar pomeni »vreden ljubezni«. Res je bil čudovit novorojenček. Sicer smo sproti odkrivali še nekaj drugih zdravstvenih težav, ne le zaležanih nogic, temveč tudi zvite rokice in prstke, je zelo slaboviden in rahlo naglušen. Poleg tega nihče ne zna napovedati, kako točno se bo mentalno in fizično razvijal. Nima jasne diagnoze, kar je lahko po eni strani težko, saj ne vemo, kaj nas čaka, in po drugi strani dobro, saj ga vsi zelo spodbujajo pri razvoju.

Simon: Za vsakega izmed nas ima Bog nek načrt, neko pot, ki je polna preizkušenj in nas vodi do popolne Sreče in Ljubezni. Verjameva, da Bog prek te preizkušnje gradi ljubezen v nas vseh, in mu zaupava. Erazma sprejemava kot dar in si štejeva v čast, da je bil podarjen ravno nama. Vse, kar nam zagotovo ostane, je torej ljubezen do njega in zaupanje Bogu, da bomo skupaj zmogli v veselju sprejemati Njegove načrte. Kakorkoli, Erazem je vesel fant in res pravi Božji dar!

Kaj bi sporočila drugim parom, ki se v nosečnosti soočajo s podobno izkušnjo?

Sara: Nihče razen Boga ne ve zagotovo, kako se bo življenje odvijalo. Sama sva videla, da sva dobila moč za premagovanje vsakodnevnih stisk. Sicer se Erazem dobro razvija, veliko bolje, kot smo pričakovali, kar nama daje še dodatno moč in pozitiven pogled v prihodnost. A v resnici lahko največ storimo s tem, da sprejmemo otroka z vso ljubeznijo ter prosimo Boga za usmiljenje in moč, da bi mu zmogli slediti.

Simon: Sprva sva na vse skupaj gledala kot na križ, ki nama ga Bog nalaga, sedaj vse skupaj dojemava kot dar, Božjo milost, da nama je Bog zaupal Erazma v varstvo. Je najin blagoslov in v sebi nosi nekaj, česar nama ne bi poklonil noben drug zdrav otrok. V njegovih očeh je videti hvaležnost, zaupanje in ljubezen. Večkrat skozi njegove oči vidim Božjo bližino in Njegov dotik. Njegov nenehen nasmeh na obrazu (dejansko še nisem videl otroka, ki bi se smejal toliko kot Erazem) mi daje vedeti, da je vsak otrok srečen, da lahko živi, četudi mu je treba vsak dan »zvezati« noge in roke, ga skoraj vsak teden voziti na preglede in podobno. Vse to védenje mi še bolj krepi zaupanje Bogu, da ima čudovite načrte za vsakega izmed nas, če se mu le prepustimo.