Izjava za javnost december 2019

Danes mineva eno leto od odstranitve našega oglasa z avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa (v nadaljevanju: LPP). Kaj se je dogajalo v tem času? V januarju nas je zaradi tega dogodka finančno podprl g. Aleš Štrancar, direktor podjetja Bia Separations iz Ajdovščine, in Slovenijo so preplavili naši plakati in avtobusi. Pravzaprav lahko še vedno ugledate kakšen avtobus s kopijo odstranjenega oglasa. Naše delo, ki je pomoč družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti in staršem po izgubi otroka, je nemoteno potekalo naprej, prepoznavnost zavoda se je v slovenskem prostoru povečala. Glas o veselju do življenja je tako dosegel še več domov in še več src ljudi.

Pa si  malo osvežimo spomin na dogajanje v lanskem decembru.

Kmalu po objavi oglasa na avtobusu LPP-ja se je na Twitterju oglasil Domen Savič, uporabnik pod psevdonimom Državljan D: »Občina @visitljubljana, a mi lahko pojasnite, zakaj na avtobusih LPP dopuščate oglase zavoda, ki nasprotuje splavu?« Dva dni kasneje se je njegovo sporočilo glasilo: »Božični haiku Avtobus pelje na njem je polno reklam a ne od zadaj.« In dan za tem: »Ker s terena dobivamo informacije, da je haiku prezahteven – LPP je umaknil sporni oglas s svojega avtobusa. Cenimo in pozdravljamo.«

Povsem presenečeni in zgroženi nad dejanjem LPP smo se spraševali, kako je to mogoče, kako lahko ima v demokratični državi en sam človek tolikšno moč.  Odgovorni nam niso poslali nobenega konkretnega odgovora. Prepričani, da so nam bile kršene ustavne pravice, smo na predlog pravnikov zoper JAVNO PODJETJE LJUBLJANSKI POTNIŠKI PROMET, d.o.o., podjetje MEDIA PLUS, d.o.o. ter SMS MARKETING, d.o.o. vložili pritožbo na Oglaševalsko razsodišče, prijavo Tržnemu inšpektorju, naznanilo kaznivega dejanja na policijo in Vrhovno državno tožilstvo ter predlog za obravnavo pri Zagovorniku načela enakosti. Odgovore smo do danes prejeli od vseh naslovnikov in so dostopni na naši spletni strani.

Oglaševalska zbornica ter Tržni inšpektorat sta nas obvestila, da za reševanje tega spora nista pristojna, policija je na podlagi zapisnika o dogodku menila, da so bile Zavodu ŽIV!M kršene ustavne pravice, prav tako pa storjeno kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti in so zoper storilca kaznivega dejanja podali kazensko ovadbo. Okrajno državno tožilstvo, ki je to ovadbo obravnavalo, pa je sprejelo sklep, da se le-ta zavrne, ker ni podan utemeljen sum. Sklep okrajnega sodišča spoštujemo, je pa naše mnenje drugačno. Še vedno verjamemo, da je LPP ravnal naklepno tako pri poseganju v človekove pravice kot tudi pri poseganju v temeljne svoboščine do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.  Kot se je izrazil naš pravni svetovalec: »Jasno je, da se je osumljeni s tem ukvarjal, saj je oglas odstranil na podlagi objav na Twitterju oziroma s tem povezane nestrpnosti.« Še bolj pristransko se nam zdi mnenje tožilstva, ki pravi, da je naš zavod oddal oglas »za uresničevanje ekonomskih interesov oz. v prvi vrsti za pridobivanje kupcev proizvodov«, kar pa je povsem jasno, da ne drži. »Če bi se tožilstvo ustrezno informiralo kaj dejansko počne Zavod ŽIV!M, takšnih navedb, vsaj po našem mnenju, ne bi smelo navajati. Je pa res, da so zgolj navajali zakon«, zaključuje svoje mnenje naš pravni svetovalec.

Je pa naš primer veliko temeljiteje preučil Zagovornik načela enakosti, ki je kar na 20 straneh izdal odločbo, ki nas je povsem presenetila.

V tej odločbi Zagovornik namreč ugotavlja, »da je Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, d.o.o. kršilo prepoved diskriminacije po ZVarD (Zakon o varstvu pred diskriminacijo) s tem, ko je podjetju MEDIA BUS, d.o.o. podal zahtevo za predčasno odstranitev oglasnega sporočila z avtobusa LPP, s čimer je izpolnil znake navodil za diskriminacijo po 9. členu ZVarD, katerih posledica je bila dejanska in predčasna odstranitev oglasnega sporočila z avtobusa LPP.«

Zagovornik se je poleg preučitve primera natančno poglobil tudi v samo delovanje našega zavoda. Razveselilo nas je spoznanje, kako izjemno korektno in objektivno je ravnal v postopku. Naše delo prepoznava kot to, kar v resnici je, t. j. pomoč družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti in staršem po izgubi otroka. Naše poslanstvo vidi kot koristno za družbo. Rada bi povzela nekaj izsekov te odločbe, v celoti pa si jo lahko, kot je že bilo zapisano, preberete na naši spletni strani.

Pred dokončno odločbo, in sicer v prvem odgovoru na naš predlog obravnave, je Zagovornik ocenil, da SMS marketing ni domnevni kršitelj, ker podjetje ni odstranilo oglasa in ni bilo vpleteno v sam postopek odstranitve oglasa kot tudi ni imelo možnosti vpliva na odločitev LPP. Obema domnevnima kršiteljema, LPP in MEDIA BUS, pa je predlagal poravnavo na način, da na avtobus LPP ponovno namestita odstranjene oglase pod enakimi pogoji, kot je to določala pogodba s podjetjem SMS MARKETING. Podjetje Media bus se je s predlagano poravnavo strinjalo, LPP pa je predlog o sporazumni rešitvi zadeve zavrnil kot nesprejemljiv, saj se mu njegovo ravnanje ni zdelo sporno. Ker realizacija poravnave v obliki vrnitve oglasa ni bila mogoča brez soglasja LPP-ja, smo se podjetjem Media bus dogovorili za objavo našega oglasa v drugih medijih: Nika, priloga časnika Dnevnik in Radio Aktual. Zagovornik je po tem dogovoru zaključil obravnavo do podjetja Media bus, v razmerju do LPP pa je nadaljeval s postopkom, skladno z določbami Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju: ZVarD).

Konec meseca julija smo tako prejeli njegovo ugotovitveno odločbo.

Zagovornik je na začetku na podlagi vloženega Predloga za obravnavo ugotavljal temelj za prikrajšanje oz. neenako obravnavo. Po pregledu naše spletne strani je ugotovil, da naše poslanstvo izhaja iz katoliške vere in bi to lahko bil ta temelj. »Kadar je pri pravnih osebah izkazana osebna okoliščina vere ali prepričanja, te skladno s 1. členom ZVarD izrecno uživajo pravno varstvo pred diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja.« Zagovornik je tako ugotavljal obstoj neposredne diskriminacije in navodil za diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja zaradi ravnanja LPP.

LPP se je z navedbo, da nikoli ni bil, niti ni v nikakršnem pogodbenem oziroma poslovnem odnosu z našim zavodom, želel izogniti odgovornosti, a je Zagovornik poudaril, da za ugotovitev obstoja diskriminacije pravno to dejstvo ni pomembno, saj je njegovo ravnanje oz. navodilo nedvomno imelo dejanske posledice, ki so posegle v položaj Zavoda ŽIV!M.

»Zagovornik sklepno ugotavlja, da je LPP s svojim navodilom za predčasno odstranitev oglasnega sporočila posegel v pravni interes zavoda na področju dostopa do oglaševalskih storitev, saj že dogovorjena storitev zaradi njegovih navodil ni bila izvedena v celoti oz. je bila izvedena le v manjši meri. Prav tako je LPP posegel tudi v svobodo izražanja, ki je vsakemu, tudi pravnim osebam zagotovljena v skladu z 39. členom Ustave RS. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pojem »izražanje« ne zajema le besed, temveč se nanaša tudi na slike, simbolno izražanje in na vsa ravnanja katerih namen je izraziti idejo, mnenje, informacijo, itd., svoboda izražanja pa je zagotovljena tako posameznikom kot pravnim osebam.«

V nenehnem zatrjevanju, da ni izpolnil znakov navodil za diskriminacijo, je LPP navajal, da bi ravnal enako, tudi, če bi bil namesto oglasnega sporočila Zavoda ŽIV!M na avtobusu objavljen oglas zagovornika povsem nasprotnih stališč, kot so stališča našega zavoda. O tem, da ima uveljavljeno tovrstno prakso, ni predočil nobenega dokazila. Prav tako je LPP izjavil, da do sedaj še ni bilo primera, da bi posamezno oglasno sporočilo sprožilo nestrpnost v javnosti.  LPP je tudi zatrjeval, da ker gre za javni prevoz, ki je za uporabnike bistvenega pomena, želi uporabnikom zagotavljati popolnoma nevtralno okolje – t.j. okolje, v katerem uporabniki niso izpostavljeni stališčem, ki utegnejo biti v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji. Zagovornik pravi, da »v državi, v kateri imamo vsi zagotovljeno pravico do svobode izražanja, ki vključuje ne le pravico širiti, ampak tudi sprejemati informacije, ni jasno, zakaj bi nekdo sploh skušal zagotavljati popolnoma nevtralno okolje, sploh nekdo, ki ponuja oglasne površine, ki pravzaprav nagovarjajo najrazličnejše ciljne skupine k določenim aktivnostim (potrošnji, združevanju, itd.) in je njihov primarni namen zbuditi pozornost in nagovoriti potencialnega potrošnika, posameznika, podjetje, itd. Da LPP v svoji praksi doslej ni ravnal tako, kažejo javno dostopni podatki na svetovnem spletu, kjer je mogoče zaslediti, da so bila na avtobusih LPP npr. nameščena tako oglasna sporočila Slovenskega veganskega društva, in sicer povezava do njihove spletne strani, ki promovira veganstvo in pravice živali (in torej aktivno nasprotuje vsejedcem in mesojedcem), kot tudi npr. oglasna sporočila Perutnine Ptuj d.d., ki oglašuje Poli salamo (kakopak le vsejedcem in mesojedcem). Gotovo je izkustveno mogoče pričakovati, da oglasno sporočilo za Poli salamo pri veganih, katerih filozofija je zavračanje uporabe kakršnih koli izdelkov živalskega izvora, zbudi stališča in občutja, ki nasprotujejo njihovemu prepričanju. Medtem ko je prav tako izkustveno možno, da oglasno sporočilo za veganstvo pri nekaterih posameznikih, ki ne delijo prehranskih navad, ki izhajajo predvsem iz svetovnonazorskega prepričanja veganov, vzbudi občutja, da jih nekdo nagovarja k početju, ki je nasprotno njihovemu prepričanju in življenjskemu slogu, ki vključuje tudi prehranjevanje z izdelki živalskega izvora. Uporabniki javnega prevoza LPP so bili torej že doslej izpostavljeni informacijam, ki z vidika izražanja prepričanj niso nevtralne in so utegnile biti v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji, pa LPP oglaševanja ni zavrnil.«

Zagovornik je iz javno dostopnih podatkov ter podatkov, ki jih je posredoval LPP, ugotovil, da je Zavod ŽIV!M od vseh naročnikov oglaševanja na avtobusih LPP prvi naročnik, ki ga je LPP s svojim navodilom za predčasno odstranitev oglasnega sporočila prikrajšal pri dostopu do storitev oglaševanja v smislu osme alineje prvega odstavka 2. člena ZVarD.

Zagovornik tudi ne sledi argumentu LPP, da razlog za odstranitev oglasa ni v naročniku oglasa niti v njegovi vsebini, temveč v tem, ker je oglas v javnosti vzbudil nestrpnost. Zagovornik meni, »da takega stališča ni mogoče sprejeti oz. da je samo s sabo v nasprotju. Domnevno nestrpnost sta lahko vzbudila zgolj in samo vsebina samega oglasa ter kontekst naročnika oglasa. Oboje pa je javna manifestacija v zvezi s poslanstvom Zavoda ŽIV!M, ki skuša nasloviti vprašanja, povezana z odločitvami o rojstvih otrok, kar je povezano z izražanjem njegove osebne okoliščine vere ali prepričanja.«

Zagovornik je podrobno preučil vsebino našega oglasa in podal naslednje mnenje:

»Zagovornik ugotavlja, da v oglasnem sporočilu ni nobenega vsebinskega elementa, ki bi lahko vzbujal nestrpnost, niti sporočila niso bila podana na nestrpen način. Niti iz samega oglasa ne izhaja, da bi naročnik v njem kakorkoli neposredno izražal svoja (verska) prepričanja (npr. nasprotoval splavu). Iz same vsebine oglasa (še) ni jasno razvidno niti prepričanje, ki ga Zavod ŽIV!M zastopa. Naročnik oglasa posredno nagovarja ljudi, naj obiščejo njihovo spletno stran oz. z njimi stopijo v kontakt v zvezi z vprašanji odločanja o rojstvu svojih otrok. V besednih sporočilih in simbolni govorici (kontekst, součinkovanje vseh treh slik in besedil) gre za promocijo življenja, torej spodbujanje žensk, da se odločajo za rojstvo svojega otroka. Taka vsebina sama zase zagotovo ne izraža nobene nestrpnosti in prinaša pozitivno sporočilo. Močno poudarjena je svetovalna vloga zavoda za ženske. Mdr. za tiste, ki žalujejo za svojim otrokom (pri čemer ni v ničemer omenjen razlog za izgubo otroka) oz. pomoč za ženske, ki so izvedele za nosečnost, pa se morda še odločajo ali se bodo odločile za otroka. Tovrstna dejavnost lahko po oceni Zagovornika za nekatere ženske, sploh tiste, ki so se morda znašle v stiski ali le nimajo v družini ali okolju nikogar, na katerega bi se lahko obrnile za posvet, koristna. Prek oglaševanih storitev lahko najdejo informacije, podporo, nasvet, morda tudi tolažbo in pomoč pri omenjenem zavodu. Šele s spletnega mesta Zavoda ŽIV!M je razvidno, da gre za zavod, katerega temeljno poslanstvo je promovirati t.i. »pro-life« gibanje ter da gre za tesno prepletenost z naukom katoliške vere, saj v zavodu verjamejo, da ima vsak človek pravico do življenja od spočetja do naravne smrti. Njihovo poslanstvo je med drugim pomagati ženskam in njihovim družinam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava, v ta namen pa organizirajo in izvajajo tudi različna izobraževanja s tega področja. Za dostop do teh vsebin je potrebna dodatna aktivnost naslovnika oglasa, na njem mdr. ni niti QR kode, ki bi omogočala dostop do teh vsebin. Morda je tako le ob razumevanju najširšega konteksta – poznavanju vsebine delovanja naročnika – s strani bolje obveščenih možno sklepati, da ti vedo za odklonilna stališča zavoda glede ene od prvin pravice do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. O tem vprašanju – o možnosti negativne izbire – se z oglasom zavod v ničemer ne izreka, zato v tem delu ne gre in ne more iti za kakršnokoli nestrpnost do tistih, ki bi se morda odločali za negativni vidik pravice do izbire glede rojstva svojega otroka.

Poslanstvo Zavoda ŽIV!M je usmerjeno v prizadevanje, da bi se ženske odločale za rojstvo svojega otroka. To je ena od možnih, pravno zagotovljenih odločitev, ki jih posameznikom zagotavlja Ustava RS, zato to tudi pojmovno ne more nasprotovati pravicam kogarkoli. V obravnavanem primeru je po oceni Zagovornika ključno tudi to, da oglas Zavoda ŽIV!M do žensk, ki so se iz kakršnih koli razlogov odločile za umetno prekinitev nosečnosti ali se še odločajo, ne zavzema nikakršnih vrednostnih sodb, jih ne zaničuje, blati ali ponižuje, prav tako nikogar ne hujska oz. napeljuje, naj ima do njih slabšalni odnos oz. naj jih zaradi te odločitve slabše obravnava, kot bi jih sicer. To nenazadnje ne izhaja niti iz vsebin, ki so dostopne na spletnih straneh zavoda.«

Zagovornik ugotavlja, da vsako ravnanje, ki spodbudi nestrinjanje z oglaševalskim produktom ali prepričanjem, kot je bilo v konkretnem primeru, še ne pomeni vzbujanja nestrpnosti. Ker obravnavani oglas, kar je v sami odločbi tudi podrobneje pojasnjeno, po oceni Zagovornika ni vseboval nobenih elementov, ki bi lahko zbujali nestrpnost, tudi takšna ali drugačna debata na Twitterju, ki je bila po pojasnilu LPP razlog za podajo navodila za odstranitev oglasa, ne more biti razlog za poseg v položaj pravnega subjekta, ki promovira odločitev za rojstvo svojega otroka. S svojim navodilom za odstranitev oglasa je LPP posegel v pravico do enakega obravnavanja pravnega subjekta na področju storitev, ki so ponujene javnosti in to zaradi prepričanja ali vere tega pravnega subjekta, kar pa je v nasprotju z ZVarD, za presojo katerega je pristojen Zagovornik.

LPP zgolj pavšalno navaja, da je zasledoval legitimen cilj, to je spodbujanje enakega obravnavanja vseh uporabnikov javnega prevoza, pri čemer ne obrazloži niti se ne opredeli do tega, zakaj naj bi bilo sredstvo, ki ga je izbral (odstranitev oglasnega sporočila z avtobusa LPP) ustrezno, potrebno in sorazmerno. Zagovornik ugotavlja, »da spodbujanje enakega obravnavanja vseh uporabnikov javnega prevoza ni le legitimen cilj LPP, pač pa tudi njegova zakonska obveza, saj LPP na trgu nastopa kot izvajalec javne službe in je v skladu s potrošniškim pravom vsem potrošnikom dolžan nuditi storitve pod enakimi pogoji.« Dodaja, da »LPP v skladu s svojim dokaznim bremenom ni uspel izkazati, da bi bilo neenako obravnavanje naročnikov v omenjenem primeru dopustno v skladu z ZVarD, s čimer tudi ni uspel upravičiti izjeme od prepovedi neposredne diskriminacije.«

Ker je torej Zagovornik v obravnavanem primeru ugotovil diskriminacijo po ZVarD, ni pa ugotovil izjeme od prepovedi neposredne diskriminacije po 13. členu ZVarD, sklepno ugotavlja, da je LPP s tem, ko je podjetju Media bus podal zahtevo za odstranitev oglasa z avtobusa LPP, izpolnil znake navodil za neposredno diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja po 9. členu ZVarD v zvezi s prvim odstavkom 6. člena in prvim odstavkom 1. člena ZVarD.

Zagovornik je v samem postopku sprejel za nas in za javnost še en pomemben sklep.

»Zagovornik sklepno ugotavlja… Prav tako je LPP posegel tudi v svobodo izražanja, ki je vsakemu, tudi pravnim osebam, zagotovljena v skladu z 39. členom Ustave RS. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pojem »izražanje« ne zajema le besed, temveč se nanaša tudi na slike, simbolno izražanje in na vsa ravnanja, katerih namen je izraziti idejo, mnenje, informacijo, itd., svoboda izražanja pa je zagotovljena tako posameznikom kot pravnim osebam.«

Čeprav je odločba Zagovornika le mnenje in nikogar pravno ne zavezuje, pa je za nas, Zavod ŽIV!M, izjemnega pomena, saj gre za mnenje državnega organa. To pa bi v naši demokratični državi moralo imeti določeno težo.

So se možnega vpliva Zagovornikove odločbe zavedeli tudi na LPP? Pred dnevi smo namreč od Zagovornika prejeli pošto z naslednjo vsebino:

»Želeli bi vas obvestiti, da je LPP pred Upravnim sodiščem RS dne 22. 7. 2019 vložil tožbo, s katero izpodbija navedeno odločbo Zagovornika. Zagovornik je na tožbo odgovoril dne 16. 10 2019 in bo v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem tudi nadalje sodeloval na način, da bo branil svojo odločitev. O izidu sodnega postopka vas bomo obveščali.«

Na zavodu verjamemo, da bo odločba Zagovornika obveljala, saj njegovo mnenje ni pristransko, ampak se je pri svojem delu skliceval na sodno prakso in odločbe ustavnega sodišča v posameznih primerih.

Naše delo pa bo medtem normalno potekalo naprej. Najbolj pomembno pri vsem skupaj nam je uresničevanje poslanstva, ki je sočutna pomoč družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti in staršem po izgubi otroka.

Skupaj ZA življenje!

Darja Pečnik,  direktorica

Navedene dokumente lahko preberete tukaj.