Moram povedati, da sem ob pisanju tega članka, ki sem si ga sama zamislila, jokala kot dež. Sama sem mamica štirih otrok, dveh živih in dveh spontano splavljenih.
Ne obsojam mamic, ki se odločijo umetno prekiniti nosečnost. Razlogi so različni. Zdi se mi, da kot družba pogosto pozabljamo, da ni problem otrok, temveč okoliščine, ki so lahko velikokrat zelo zahtevne.
V življenju je skoraj vse rešljivo.
Otrok stanja ne poslabša, temveč ti da nov zagon, da postaneš boljši človek, prav zaradi njega. In tukaj je še pomoč sočloveka, če ne zmoreš sama – Zavod Živim je vedno tukaj za tebe.
Tudi sama sem se bala odgovornosti imeti otroka. Ko pa otrok pride, pa vidiš, da si bil nanj pripravljen, še preden si vedel, da si.
Seveda ni vse rožnato. Ampak najpomembnejša lekcija, ki jo z otrokom pridobimo, je védenje, kaj je brezpogojna ljubezen.
Pomislimo. Tudi nas ne bi bilo, če se naše mamice ne bi odločile ZA ŽIVLJENJE.
Vsak otrok je dar in je tukaj z namenom.
Neža Pančur