Tina Whittington, ki je bila vzgojena v duhu, ki je podpiral izbiro, t.i. “pro-choice”, je v srednji šoli začela verovati v Jezusa Kristusa. Pri 16-ih letih je postala zagovornica življenja, potem ko je videla predavanje o splavu, ki ga je imel mladinski pastor. Vedela je, da se bo nekega dne lahko zanesla na “pro-life” prepričanja, če se bo soočala z nepričakovano krizo med nosečnostjo.
Tina je za Live Action News povedala: “Ko sem poslušala pastorjevo predavanje o splavu, sem dojela, da je Bog podaril čudež človeškega življenja in ga moramo spoštovati ne glede na okoliščine rojstva.”
Glede na to, da je Tinina primarna družina zagovornica pravice do splava, ni presenetljivo, da so o tej temi doma potekale burne razprave.
Ko so v lokalnih novicah prikazali najstnika, ki je stal pred srednjimi šolami in držal napise z nazornimi portreti splavljenih otrok, je to povzročilo razburjenje v hiši Whittingtonovih.
Prvi romantični izlet je par preživel v molitvi pred ustanovo za splave.
“Moji starši očitno niso odobravali tega, kar je počel,” je dejala Tina. “Največja ironija pa je bila, da sva se ravno s tem fantom zmenila za zmenek in da se bo kmalu pojavil pred našimi vrati.”
Prvi romantični izlet je par preživel v molitvi pred ustanovo za splave.
Tina je rekla: “Zanimivo je, da sva se na koncu poročila in moj oče je sčasoma postal tudi ‘pro life’ podpornik.”
Ni podlegla pritiskom, naj prekine nosečnost
Leta kasneje je Tina pričakovala svojega četrtega otroke, prvo hčerko. Imela je istega porodničarja kot v prejšnjih treh nosečnostih. Njena nosečnost je potekala normalno – vsaj tako je mislila. Potem je šla na ultrazvočni pregled v 20. tednu nosečnosti.
“Zdravstvena tehničarka za ultrazvok, ki sem jo poznala, je bila za življenje. Nosila je majhno značko z otroškimi stopinjami. Med ultrazvokom je utihnila, kar je bilo nenavadno. Povedala mi je le, da bo prišel zdravnik in se pogovoril z mano. Vedela sem, da je nekaj narobe.”
Zdravnik je Tini povedal, da se na otrokovem ultrazvoku vidijo “mehki” markerji, ki jih iščejo za identifikacijo Downovega sindroma.
Tina je rekla: “Punčka je imela pego na srcu in eno na glavi. Zdravnik je želel, da naročim amniocentezo za potrditev diagnoze Downov sindrom. Amniocentezo sem zavrnila. Svoji hčerki sem nameravala dati življenje ne glede na stanje.”
Poleg tega je bila Tina zaskrbljena zaradi zapletov, kot je spontani splav ali okužba, do katere bi lahko prišlo zaradi invazivnega postopka.
Ko je zavrnila amniocentezo, jo je zdravnik ločil od moža in ji rekel, da mora podpisati dokumente, s katerimi zavrača amniocentezo.
“Razumem, da se zdravstveni delavci želijo zaščititi pred tožbami in da so želeli zagotoviti, da moj mož ne bi vplival na mojo odločitev, vendar sem čutila, da je to očiten poskus, da me spravijo v ranljivo situacijo.”
V sobi sta ji njen zdravnik in babica povedala, da želita le imeti “iskren pogovor” in z njo predebatirati vse opcije.
“Rekli so mi, da imam po zakonih zvezne države Virginija samo še dva tedna časa, da naredim splav. Bila sem presenečena. Tudi ob moji zavrnitvi potrditve diagnoze Downovega sindroma so name pritiskali, naj prekinem nosečnost.”
Ko je vztrajala pri svojem, ji je zdravnik rekel, da ne more zagotoviti, da bo imela zdravega otroka. Tina je odgovorila: “Vi niste Bog, zato ne morete ničesar zagotoviti.”
Ženske potrebujejo podporo, ko se odločijo za življenje.
Ko je svojo izkušnjo delila na družbenih omrežjih, je bila Tina osupla nad tem, koliko žensk se je oglasilo in pripovedovalo o svojih srečanjih z zdravstvenimi delavci, ki so jih očitno želeli prepričati, naj prekinejo nosečnost, v primeru suma ali potrjenega Downovega sindroma.
“Resnično čutim, da bi me, če bi bila samska ženska, zlahka prepričali v splav mojega otroka,” je dejala.
Najbolj pa jo je užalostilo to, da ji niso ponudili nobene pomoči ali sredstev za pomoč materam, ki so izbrale življenje za svoje otroke z Downovim sindromom.
“Nimajo stalne prakse, da bi nudili pomoč in nas poučili, kaj lahko pričakujemo, če ima otrok Downov sindrom in kako bi lahko učinkovito skrbeli za takega otroka.”
Naslednjih 18 tednov se je Tina pripravljala na porod svoje hčerke. Sama je brskala po internetu in iskala informacije o Downovem sindromu. “Molila sem za zdravje svojega otroka, vendar sem želela biti pripravljena za vsak slučaj,” je dejala. “Bilo je, kot da združujem vero z resničnostjo.”
Danes je njena hči Esther brez kakršnih koli zdravstvenih težav. Rodila se je zdrava in ljubka deklica.
Ženske je treba podpirati, ko se odločijo za življenje, ne glede na diagnozo.
“Ko zdravstveno osebje predlaga splav, ima to vedno nekaj teže. V 20. tednu ste vidno noseči in lahko čutite gibanje svojega otroka. Lahko bi splavila popolnoma zdravega otroka. Za večino žensk, ki naredi splav je to življenska travma, ki razpara dušo.”
»Na tej točki si že predstavljate življenje s svojim dojenčkom. Tako škodljivo je trditi, da je splav edina možnost za ženske, ki so prepričane, da jih bo zdravstveno osebje usmerilo v pravo smer,« je dejala Tina.
»Naj vam ne bo žal, da ste za svojega otroka izbrali življenje. Spomnim se citata na vratih pisarne znanega pro-life bojevnika Jima Sedlaka, ustanovitelja STOPP-a: ‘Ko potrebujemo čudež, Bog pošlje otroka,’ in pomislim, kakšen zaklad je življenje.«
Pripravila Neža Pančur
Vir: https://www.liveaction.org/news/refused-amniocentesis-doctor-midwife-pressured-abort/