Splav v primeru posilstva

Zanositi med posilstvom je gotovo ena najbolj čustveno nabitih situacij. V resnici si ne moremo predstavljati, kaj doživljajo žrtve posilstva, če sami nimamo takšne grozovite izkušnje. Pa vendar pogosto skušamo sočustvovati z njimi. Nosečnost ob posilstvu je dodaten šok najprej seveda za žrtev posilstva, potem pa tudi za njene najbližje, prijatelje in okolico.

Le posiljevalčev otrok

Ženska, ki ob posilstvu zanosi, je pogosto deležna dobronamernih nasvetov, naj otroka splavi, saj vendar noče imeti pred očmi »opomina« na njeno tragedijo. Velikokrat je tako otrok predstavljen kot »le« posiljevalčev otrok, kot otrok, ki ni bil spočet iz ljubezni, ki pomeni nesrečo v nesreči, kot produkt zločina. Moramo pa se vprašati, ali takšno sočustvovanje ne izvira zgolj iz nekega predpostavljanja, da je otrok, spočet s posiljevalčevo spolno celico, vreden manj zaradi okoliščin, v katerih se je njegovo življenje začelo. In ali je naše (so)čustvovanje enako čustvovanju noseče žrtve posilstva?

Posiljene ženske odločitve za otroka ne obžalujejo

Veliko žensk po posilstvu naredi splav zaradi tako razširjenega splošnega mnenja, izoblikovanega na lažnem sočustvovanju, ali zaradi pritiskov bližnjih in zdravstvenih delavcev, čeprav same čutijo drugače. V raziskavi, ki jo opravila organizacija Elliot Institute1, je na anketni vprašalnik odgovarjalo 192 žensk, ki so zanosile ob posilstvu. Več kot dve tretjini žensk (69 %) je otroka donosilo in bodisi obdržalo ali ga dalo v posvojitev, skoraj 30 % žensk je naredilo splav, majhen odstotek žensk pa je imelo spontani splav. Raziskava je pokazala naslednje:

V skoraj vseh primerih so starši posiljene deklice ali storilci kaznivih dejanj tisti, ki sprejmejo odločitev za splav, in ne žrtev sama.

  • skoraj 80 % žensk, ki je po zanositvi preko posilstva naredilo splav, je svojo odločitev pozneje označilo za napačno;
  • večina žensk, ki je naredila splav, je izjavila, da je splav samo še dodatno povečal travmatično izkušnjo, ki so jo doživljale;
  • v veliko primerih so se žrtve posilstva soočale z močnimi pritiski ali zahtevami, naj splavijo; v nekaterih primerih (zlasti pri najstniških nosečnostih), so bile v splav celoprisiljene;
  • nobena od žensk, ki je otroka, spočetega ob posilstvu, rodila, tega ni obžalovala ali si namesto tega želela, da bi naredila splav.

Sredstvo za prikrivanje zločina incesta in spolnih zlorab

Statistično gledano so posiljevalci najpogosteje (kar dve tretjini) blizu žrtvi posilstva, npr. možje, fantje, družinski člani in znanci2. V prej omenjeni raziskavi je sodelovalo tudi 28 žensk, ki so bile žrtve incesta. V teh primerih incesta in v primerih dlje časa trajajočih spolnih zlorab, so se storilci kaznivih dejanj pogosto zatekali k splavu, zato da bi incest ali zlorabo prikrili, ta pa se je po splavu lahko še nadaljevala. V skoraj vseh primerih so bili starši posiljene deklice ali storilci kaznivih dejanj tisti, ki so sprejeli odločitev za splav, in ne žrtev sama. V več primerih so splav naredili proti izrecni volji žrtve incesta, v nekaj primerih pa celo tako, da ni vedela, da gre za umetno prekinitev nosečnosti.

Smrtna kazen

Posilstvo je zločin. Ni le spolna zloraba, ampak je vedno tudi dejanje nasilja nad ženskim telesom. In vendar za posiljevalca ni predvidene smrtne kazni. Otrok, spočet iz posilstva, pa je pogosto dodatna žrtev še enega nasilnega dejanja. Tudi umetna prekinitev nosečnosti je dejanje nasilja – tako nad ženskim telesom, ki je biološko ustvarjeno, da otroka v maternici zaščiti, kot seveda nad otrokom samim.

Posiljene ženske, ki so naredile splav, pogosto težko odpustijo same sebi. Pri posilstvu namreč lažje predelajo občutke krivde, ki se sicer tudi lahko pojavijo, toda prej ali slej žrtve posilstva vedo, da je storilec nasilnega dejanja njihov posiljevalec. Pri umetnem splavu pa so v večji ali manjši meri tudi same soglašale s tem dejanjem nasilja, kar je njihovo predelovanje travmatičnega izkustva posilstva in dogodkov po tem le še otežilo.

lianna rebolledo
Lianna Rebolledo s hčerko.

»To je moj otrok«

Nasprotno pa je veliko tistih žensk, ki pravijo, da jim je otrok, spočet ob posilstvu, prinesel mir in ozdravil mnoge rane. Ena takšnih je tudi Lianna Rebolledo, ki sta jo komaj dvanajstletno posilila dva moška in je nato zanosila.

Zaradi tega travmatičnega dogodka je zapadla v hudo depresijo. Vendar ni nikoli razmišljala o biološkem očetu otroka. Njena hči je zanjo vedno bila njen otrok. Po več kot 23-ih letih pravi, da ne obžaluje odločitve, da je otroka obdržala, in celo da ji je hčerka pomala premagati samomorilne misli. »Bilo je zelo težko,« pravi in nadaljuje, »ko pa mi je hčerka pri komaj štirih letih dejala: ‘Mami, hvala, da si mi dala življenje’, sem spoznala, da je bila ona tista, ki je življenje vrnila meni.«

Njena zgodba je predstavljena tudi v spodnjem posnetku (v angleščini).

https://www.youtube.com/watch?v=bxQuFZ7PjL8

1 Reardon, Makimaa & Sobie. Victims and Victors: Speaking Out About Their Pregnancies, Abortions and Children Resulting from Sexual Assault (Springfield, IL: Acorn Books, 2000). 19-22.
rainn.org/get-information/statistics/sexual-assault-offenders

 

Članek je bil objavljen na Iskreni.net.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja