“Samo, da je za mano,” reče marsikatera mama, ko zapusti bolnišnico, potem ko je naredila splav. Stiska nepričakovane, nezaželene nosečnosti je bila do tega trenutka tako velika, da o čem drugem, kot o tem, kako to stisko rešiti, sploh ni zmogla razmišljati. In oddahne si, ko je to za njo.
Olajšanje velikokrat ni vse
To, da je postopek splava mimo, v ženski velikokrat vzbudi močan občutek olajšanja. Vsaj odločitev, ki jo je morda pred tem dolgo mučila, je sprejeta in s tem ženska pusti za sabo pogovore in razmišljanja, polne pritiskov, noči brez spanja, tesnobne občutke. Ne more vendar obdržati otroka, ko pa jo je partner zapustil, za njeno družino bi bilo to sramota, prijateljice ne bi razumele, sama pa ne bi zmogla skrbeti za otroka in še zase … Razlogov je veliko in so zelo različni. Za vsako žensko edinstveni in takšni, ki jih je potrebno v luči tega tudi sprejeti in s sočutjem razumeti.
Vse si je lahko razložila, pojasnila, vsaj do določene mere pomirila vest in sprejela odločitev. Čez nekaj časa pa se lahko zgodi, da se začne zavedati, kaj se je zares zgodilo. Naredila je splav. Svojega otroka ne bo nikoli videla. Svojega otroka ne bo nikoli objela, se z njim igrala, ga pospremila prvič v šolo, ga vzgojila za življenje. Zgodi se, da o tem, kakšno bo življenje v njeni prihodnosti, pred odločitvijo ni razmišljala, niti si ni predstavljala, da je mogoče, da bo to prišlo za njo.
Kaj z vsemi občutki, ki se prebudijo?
Te podobe in misli, o katerih začne ženska razmišljati, prebujajo v njej različne občutke. Besede nekaterih, da je bil otrok le skupek celic ali pa da saj bo imela še kakšnega, ne pomagajo. Še bolj boleča pa je lahko tišina in osamljenost ženske, ki ob sebi ni imela nikogar, ki bi mu lahko kadarkoli zaupala svojo stisko. Kar naenkrat ni več tam samo olajšanja, ampak se lahko pojavijo tudi drugi občutki, s katerimi je dobro, da se ženska sooči in jih sprejme. Nekatere ženske imajo občutek, da se borijo s paleto najrazličnejših občutkov, druge težko prepoznajo, kaj sploh čutijo ali pa čustva zanikajo in se jim zdi, da sploh ničesar ne čutijo. Velikokrat ženske preprosto samo opišejo, da se počutijo zmedene, ne da bi točno vedele, kateri občutki se prebujajo v njih. Kako in na kakšen način bodo občutki vplivali na njeno življenje, je odvisno od vsake posameznice. Intenzivnost občutkov je odvisna od njenih prepričanj in navad, od tega koliko podpore čuti od svojih bližnjih in kakšne so življenjske okoliščine, v katerih se nahaja.
Na novo sprejeti svoj čustveni svet
Vse, kar se v ženski dogaja je mogoče zanjo v nekem trenutku težko in boleče, ne znajde se več v svojem notranjem svetu, ki je po splavu drugačen, kot je bil pred tem. Ni potrebno, da se tega ustraši, za začetek je dovolj s sočutjem do sebe, nežnostjo in potrpežljivostjo pogledati vase, si vzeti čas za stik s sabo in začeti prepoznavati, kaj je tisto, kar v določenem trenutku ali obdobju življenja ustvarja njen notranji čustveni svet. Čeprav se morda počuti, kot da je “konec sveta”, je pot skozi izkušnjo splava nekaj, kar ji bo pomagalo zaživeti na novo in razumeti, da jo njeno notranje doživljanje uči, kako v polnosti sprejeti sebe z odgovornostjo do svojih odločitev ter vero in zaupanjem vase, da je vredna svoje ženskosti tudi po izgubi otroka.
Kristina Kosmač