V zadnjih letih, kljub sočutnemu delovanju članov Zavoda ŽIV!M kot tudi Rahelinega vinograda, ženske, ki so se odločile za splav, oklevajo ali bi poklicale in prosile za pomoč ali ne.
Stopiti v stik ali ne?
Vsakega klica ali e-sporočila smo zelo veseli. Hvaležni smo, da nam je mama (ali oče) izkazala zaupanje. Želimo ji vse dobro in upamo na njeno uspešno okrevanje. A stopiti v stik ni lahko in je velik korak za tistega, ki je ranjen zaradi splava. Priznati najbolj bolečo odločitev v svojem življenju zahteva ogromno poguma.
Kmalu po opravljenem splavu so mnoge mame še v fazi zanikanja, druge so čutveno otopele, spet druge pa so po splavu začutile olajšanje. Včasih mame takoj po splavu začutijo težo dejanja in si kmalu poiščejo pomoč. To jim lahko pomaga v procesu žalovanja, saj tako čustev ne potlačijo, s čimer si prihranijo leta in leta travmatičnega, samouničevalnega, potlačenega žalovanja.
Za večino žensk pa je travma splava zakopana ne le mesece, ampak leta po njem. Nespečnost, napetost, tesnoba, žalost in krivda se v valovih pojavljajo v času obletnice splava, predvidenega datuma poroda, ob srečanju z nosečnicami, ob novici, da je prijateljica, sestra ali druga bližnja oseba zanosila ali ko mora mama z izkušnjo splava zaradi tega ali onega razloga obiskati bolnišnico.
Razlogi za ponovno zanositev kmalu po splavu
Krivda, ki jo mama občuti po splavu, jo lahko žene v željo po ponovni zanositvi. V novo nosečnost jo lahko vleče tudi misel, da bi »popravila« napako, ki jo je storila v prejšnji nosečnosti, da bi novemu otroku dala možnost življenja, da bi se »zamotila« z novim otrokom in na splavljenega ne bi več mislila.
Mama si želi ponovno vzpostaviti okoliščine, ki so jo privedle do splava v upanju, da se bo tokrat odločila drugače in bo otroka obdržala. S tem si želi ublažiti rano, ki si jo je s splavom zadala.
Nekatere ženske si želijo ponovno zanositi povsem zaradi bioloških in hormonskih mehanizmov, ki imajo vpliv na dojemanje in odločitve. Včasih pa jim spolni odnos kot tudi nosečnost dajeta občutek, da so ljubljene – četudi le za kratek čas in si zato želijo vrniti te občutke s ponovno nosečnostjo.
Žal pa se zgodi, da takšni načrti vodijo v ponovni splav, saj mama okoliščin ne zmore »premagati« in jo prevzamejo enaki strahovi kot v prvi nosečnosti. To v mami poveča občutek, da je zguba.
Kdaj ponovno zanositi?
Ponovna nosečnost kot način reševanja travme prvega splava ni prava pot. Mama z izkušnjo splava ima pravico do žalovanja za svojim otrokom. Del žalovanja je tudi obžalovanje splava, a žalovanje vključuje mnogo več. Vključuje vse druge občutke, ki jih občutijo vsi starši, ki izgubijo otroka.
Šele potem, ko je mama sprejela izgubo, si dovolila žalovati in se srečati z vsemi temi občutki, ki jih je smrt prinesla, je pripravljena na novega otroka. Otroka, ki ne bo nadomestek za izgubljenega, otroka, ki ne bo način pozabe dejanja splava, ampak otroka, ki ga mama, obogatena z novimi spoznanji in novo močjo, lahko sprejme kot nov čudež, samostojnega in enkratnega otroka. Potem se mu lahko v polnosti podari kot mama.
Splavljen otrok (ali otroci) nikoli ni pozabljen in je, če je bilo žalovanje uspešno, del družine kot polnopravni član, priznan in ljubljen.
Katarina Nzobandora