»On je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredila«

Čustven odziv mame ob ponovnem srečanju s sinom, ki ga je oddala v posvojitev.

Janice Hoy je bila stara 17 let, ko je zanosila. V tistem trenutku se ji je zdelo, da je posvojitev najboljša izbira. Kot najstnica se ni počutila pripravljena na starševstvo, prav tako pa ni bila pripravljena razmišljati o splavu. Rojstvo njenega prvega sina leta 1987 je bila grenko-sladka izkušnja. Zelo jo je bolelo, da ga ni mogla sama vzgojiti in je vedno upala, da se bo nekega dne ponovno srečala s sinom, ki ga je imela rada. Potem, ko je bila soočena s travmo nenadne smrti svojega moža, se je ponovno snidenje končno uresničilo.

»Bil je popoln. Bil je čudovit,« je rekla Hoy, ko se je spominjala obiskov svojega novorojenčka v porodnišnici in odhajala domov objokana. »Večkrat na dan sem šla tja. Sedela sem ob njem in govorila z njim. Povedala sem mu, da sem sama še otrok, da mi je žal in da ga imam rada. Povedala sem mu, da če me bo kdaj želel poiskati, ga bom čakala. Ne bom si spremenila imena. Upala sem, da si me bo nekoč želel poiskati.«

Z otrokovim očetom sta se po njenih besedah s težavo odpovedala starševskim pravicam. Na koncu sta se poročila in imela še tri fante. O prvorojencu pa nista povedala ničesar, ker je Hoy občutila globok sram in obžalovanje.

Vsako leto ob njegovem rojstnem dnevu jo je obšlo žalovanje in čeprav ga je želela poiskati, ji je mož nasprotoval. Želel je, da njegov najmlajši sin dopolni 16 let in bo tako dovolj star, da bo lahko razumel.

A Hoy je skrivaj oddala svoje podatke kanadskim oblastem, za vsak slučaj, če bi jo sin kdaj želel poiskati.

“Večkrat na dan sem šla tja. Sedela sem ob njem in govorila z njim. Povedala sem mu, da sem sama še otrok, da mi je žal in da ga imam rada. Povedala sem mu, da če me bo kdaj želel poiskati, ga bom čakala. Ne bom si spremenila imena. Upala sem, da si me bo nekoč želel poiskati.”

Janice Hoy

Devet let kasneje je mož umrl v tragični nesreči. Med terapijo je terapevt rekel, da se mora Hoy soočiti z obema travmama: smrtjo moža in oddajo sina v posvojitev. Tako je Hoy izpolnila potrebne obrazce in prejela sinov rojstni list z njegovim imenom: Kevin Ferguson. S pomočjo svetovalca za posvojitve je našla njegove kontaktne podatke.

»Pozdravljen, jaz sem tvoja biološka mama,« mu je napisala v kratkem sporočilu. »Célo svoje – célo tvoje – življenje sem čakala na novice o tebi. Upam, da mi boš odgovoril.«

Kevin je čakal prav na to sporočilo: »Celo življenje sem čakal na to sporočilo,« je rekel. »Toliko vprašanj se mi vrti po glavi: Kdo si? Od kje prihajaš? Kakšna je naša zgodba? Ali imam kakšnega brata ali sestro?«

Ugotovila sta, da živita samo 15 minut narazen. Hoy, po poklicu medicinska sestra, je imela še več vprašanj: »Sem ga že kdaj srečala?« se je spraševala. »Ali je bil kdaj na urgentnem oddelku naše bolnišnice? Sem njega ali pa kakšnega od njegovih bratov že kdaj zdravila?«

Dogovorila sta se za srečanje naslednji večer in Hoy je s seboj pripeljala druga dva sinova. »Od trenutka, ko sem ga zagledala, sem vedela, da ga imam rada in da je del mene. Dolgo sva se pogovarjala in nisem ga mogla nehat gledati.«

Kevina je presenetila podobnost z njegovimi brati. »Postava, obrazne poteze, lasje,« je rekel. »Pa tudi druge podrobnosti. To je bil res lep dan.«

Za Blakea Stronga, ki je odraščal v prepričanju, da je najstarejši, ta izkušnja ni bila tako vznemirljiva. Bilo ga je strah in bil je nervozen. A v trenutku, ko so se srečali, so ti občutki izginili.

»Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila: »Kako je majhen! Vsi moji ostali bratje so visoki preko meter osemdeset. Zato mi je šlo na smeh. Bilo je, kot da gledam v ogledalo. Neverjetno. Gledal sem svojega izgubljenega brata. Videti je bil kot moj oče. Govoril je kot on. Obnašal se je kot on. Zdelo se mi je, da gledam očeta št. 2. Obšel me je topel, prijeten občutek, kot da spadamo skupaj. To je poslovilno darilo mojega očeta.«

V preteklosti so bile posvojitve zaprtega tipa, identiteta biološke družine otroka je bila skrita. Vladalo je prepričanje, da bo to zmanjšalo travmo in zmedo posvojenega otroka. V zadnjem času pa narašča število t. i. odprtih posvojitev. Biološka družina ostane pomemben del otrokovega življenja, kar lahko prepreči travmo, ki jo občutijo ljudje, kot sta Hoy in Kevin.

Tudi Hoy in Kevinova krušna mati se nameravata srečati.

»Moja umazana skrivnost se je izkazala za največjo ljubezen mojega življenja,« je rekla Hoy. »On je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredila. On je blagoslov in del mojega manjkajočega srca se je vrnil.«

Prevedel M.N.

Originalni članek: https://www.liveaction.org/news/mom-emotional-reunion-son-placed-adoption/