Že nekaj mesecev sem v skrivnem razmerju s poročenim moškim in zdaj sem zanosila. Prva misel: splav. Tega otroka ne bi smelo biti. Sama sem kriva, vem. Verjela sem mu, da me ljubi in bo z menoj, a sedaj me je pustil na cedilu. Glede splava pa imam pomisleke … Ne vem več, kaj naj storim. Mi lahko svetujete?
Jasna
Draga Jasna! Najprej bi vam rada čestitala za pogum, da ste izrazili svojo stisko, saj verjamem, da se že s tem, ko besede izrečemo ali zapišemo, problem konkretizira in ga je tako lažje reševati. Iz vaših besed čutim stisko, ki je večplastna, saj ne gre le za nenačrtovano nosečnost ampak tudi za občutek osameljenosti in zapuščenosti tistega, ki vam je obljubil ljubezen in zaščito. Takšno obljubo je dal že drugi osebi pred vami, a se tudi te ni držal, kar kaže na pomanjkanje pokončne, tiste prave moške drže.
Povsem naravno je, da ste v teh težkih trenutkih pomislili na splav kot na rešitev, saj se želite vrniti v čas pred zanositvijo. Želite si, da bi bilo vse tako, kot je bilo prej, kot da se ni nič zgodilo. A to ni več možno. Ko ženska enkrat zanosi, postane mama in v svojem čudovitem telesu nosi drugo čudovito telo – otrokovo telo. Ženska v svoji maternici ne nosi problema, sitnosti, kazni, bremena, nadloge … Nosi dar, nosi novega človeka, enkratnega, neponovljivega. Kako je lahko v tako težki situaciji otrok dar? Ta otrok je bil skrbno načrtovan od Boga Stvarnika in Bog vas vabi, da skupaj z Njim soustvarjate stvarstvo. 
Bog ne dela napak, tako tudi ta nosečnost, ta otrok ni napaka. Dan vam je v varstvo, saj vam Bog, kljub težki situaciji, ali pa morda prav zaradi nje, daje darilo, ki vam bo polepšalo življenje.
Poznam veliko mamic, ki so bile v tako težkih situacijah, navidez brezizhodnih, a se jim je življenje prav zaradi nosečnosti spremenilo na boljše. Ste že srečali mamo, ki ji je žal, da je obdržala otroka? Na drugi strani pa skoraj vse mame obžalujejo splav – vse življenje, s starostjo vedno bolj. Zato predlagam, da si zastavite ključno vprašanje: “S čim bom lažje živela čez pet, čez deset let: z otrokom ali s splavom?”
Odločitev bo seveda vaša in pomembno je, da jo sprejmete v miru, brez zunanjih pritiskov. Pomembno je, da si vzamete čas, da poskušate misli preusmeriti na stvari, ki jih radi počnete in si privoščite kakšen sprehod v tem pomladanskem času, da si zbistrite misli in si naberete moči. Pred vami je odločitev, ki je težka in potrebovali boste predvsem psihične moči. Narava in sveži zrak vam lahko pri tem zelo pomagata. Povežite se s svojo ženskostjo, saj je ženska, ki je povezana s seboj, povezana z Bogom. Tam boste našli pravi odgovor, pravo rešitev, ki vam bo prinesla notranji mir, gotovost in srečo.
V teh trenutkih ni treba, da ste sami. Pogovorite se z ljudmi, ki jih imate radi in imajo radi vas. Pogovorite se s tistimi, ki vam bodo stali ob strani, ki vas bodo bodrili in skupaj z vami iskali konstruktivne rešitve. Izberite ljudi, ki vam bodo pomagali odstraniti krizo, ne nosečnosti, in bodo z vami pripravljeni vztrajati ne glede na to, kako se bodo stvari obrnile. Če takšnih ljudi v vaši okolici ni, se lahko obrnete na duhovnika ali različne organizacije, ki spremljajo nosečnice v krizni nosečnosti.
V tem trenutku vaše življenje morda res deluje brezupno, a v vas raste lučka, ki prinaša novo upanje in veselje.
Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M
Slike: pixabay
Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina, aprila 2016.