Presunljiva izpoved srbskega ginekologa, ki je naredil na tisoče splavov.
Dr. Stojan Adašević ne bo nikoli pozabil dneva, ko je kot študent medicine prisluhnil pogovoru nekaj ginekolov, ki so si pripovedovali zgodbe iz svoje medicinske prakse. Eden izmed njih se je spomnil pacientke, ki je prišla k njemu, da bi splavila, postopek pa ni uspel. Ko so se pogovarjali o tem, kaj se je zgodilo s to žensko, je Stojan, ki je poslušal ta pogovor, odrevenel. Spoznal je, da je bila to njegova mati. »Zdaj je mrtva«, je pripomnil eden izmed njih, »sprašujem pa se, kaj se je zgodilo z otrokom.« »Jaz sem ta otrok!« je rekel dr. Adašević. V sobi je nastala tišina. Nekaj trenutkov pozneje so zdravniki odšli.
Večkrat se je spomnil na ta dogodek. Bilo je jasno: bil je živ, ker splav ni uspel. On pa ne bi nikoli naredil te napake. Mnogo težkih primerov so namreč napotili k njemu, saj je bil najboljši v Beogradu. »Vaja dela mojstra«, je govoril in naredil od dvajset do trideset splavov na dan. Danes ocenjuje, da je v življenju opravil nad 48.000 splavov.
Bil je prepričan, da je splav kirurški poseg, ki se od odstranitve slepiča razlikuje samo po tem, kaj odstranimo: kos črevesja ali skupek celic. V to pa je začel dvomiti v osemdesetih letih, ko je v bolnišnice prišel ultrazvok in takrat je prvič videl notranjost ženske maternice in živega otroka. In pogosto so kosi tega otroka končali na mizi poleg njega. »Gledal sem, ne da bi videl«, se spominja, »vse pa je spremenilo po tem, ko sem začel sanjati.«
Sanjal je namreč, da hodi po travniku, polnem prelepih rož in pisanih metuljev. Kljub temu ga je prevzemal občutek strahu. Na travniku se je pojavilo vse polno veselih otrok, starih od treh do dvajset let. Posebej znani so se mu zdeli deček in dve deklici, a ni se mogel spomniti, od kod. Ko jih je namreč poskušal nagovoriti, so stekli proč in kričali. Vse to pa je v tišini spremljal mož, oblečen v črn habit.
Vsako noč se je tako dr. Adašević pretresen zbudil in ni mogel več zaspati. Neke noči je sledil otrokom, ki so bežali pred njim. Enega izmed njih je ujel, ta pa je vpil: »Na pomoč! Morilec! Rešite me pred morilcem!« Takrat se je mož, oblečen v črno, spremenil v orla, se spustil nadenj in mu otroka vzel. Zdravnik se je zbudil, srce mu je divje razbijalo, on pa je bil ves premočen.
Naslednjo noč je prosil moža, ki se mu je prikazoval, naj mu pove, kdo je. Ta pa mu je odgovoril: »Tudi če ti povem, ti moje ime ne bo nič pomenilo.« Ker je vztrajal, je mož končno odgovoril: »Pravijo mi Tomaž Akvinski«. In res, to ime mu ni nič pomenilo. Mož v črnem je nadaljeval: »Zakaj ne vprašaš, kdo so otroci? Jih mar poznaš?« Ko je dr. Adašević odgovoril, da ne, mu je odvrnil: »Zelo dobro jih poznaš. To so otroci, ki si jih pobil, ko si delal splave.« »Kako je to mogoče?« je dejal zdravnik. »To so odrasli otroci. Nikoli nisem ubil rojenega otroka.« Sv. Tomaž je odgovoril:«Mar ne veš, da tukaj, v večnosti, otroci še naprej odraščajo? »Zdravnik pa se je še naprej branil: »Vendar nisem nikoli ubil dvajsetletnega fanta.« »Ubil si ga pred dvajsetimi leti, ko je bil star tri mesece,« je rekel menih.
Takrat je dr. Adašević prepoznal dvajsetletnega fanta in obe deklici. Podobni so bili ljudem, ki jih je dobro poznal, ženskam, ki jim je vrsto let opravljal splave. In ko se je zbudil, se je odločil, da ne bo nikoli več napravil splava.
Tistega jutra ga je v bolnišnici čakal bratranec s svojim dekletom, ki je bilo naročeno za splav. Dr. Adašević ju je zavrnil, vendar je bil bratranec tako vztrajen, da se je vdal. Vstavil je klešče, prijel in potegnil. V kleščah je bila mala ročica. Položil jo je na mizo in ko je prišla v stik z jodom, je začela trzati. Medicinska sestra, ki je stala poleg, je zakričala, on pa je zadrhtel, vendar je nadaljeval z delom. Še enkrat je vstavil klešče, prijel in potegnil. Takrat je bila noga. In ko jo je hotel odložiti, je sestra po nesreči raztresla pladenj s kirurškimi instrumenti. Ker se je ustrašil, se spustil klešče in noga je pristala ob roki. Tudi ta se je začela premikati.
V bolnišnici še nikoli niso videli česa takega. Adašević se je nato odločil, da bo ostalo zmečkal in izvlekel brezoblično kepo. Ko je vse zmečkal in je ostala le še brozga, je izvlekel človeško srce, ki je še vedno bílo! Bílo je vedno šibkeje, dokler se ni ustavilo. In takrat se je zavedel, da je ubil človeka. Stemnilo se mu je pred očmi. Čez nekaj časa je zaslišal glas medicinske sestre. Pacientka je kravavela. In prvič po mnogih letih je molil: »Gospod, ne rešuj mene, reši to žensko!« Ko je snel rokavice, je vedel, da je to njegov zadnji splav.
Ko je o svoji odločitvi obvestil vodstvo bolnišnice, je nastalo vznemirjenje. Noben ginekolog ni še nikoli zavrnil opravljanja splavov. Pritisnili so nanj. Plačo so mu zmanjšali za polovico, njegova hči je bila odpuščena, njegov sin pa je »padel« na sprejemnih izpitih za univerzo. Socialistična država, so govorili, mu je omogočila izobrazbo, da bi lahko opravljal splave, zdaj pa deluje proti njej. Ta gonja ga je pripeljala na rob živčnega zloma. Bil je na tem, da bi splave spet začel opravljati, a se je na spodbudo sv. Tomaža odločil, da se bo boril naprej. Postal je zagovornik življenja in po Srbiji predaval o splavu. Dosegel je, da so na javni televiziji dvakrat predvajali Nemi krik. Na začetku devetdesetih let je parlament sprejel odlok o zaščiti nerojenih otrok, kar je bila v veliki meri njegova zasluga, vendar ga predsednik Milošević ni hotel podpisati.
»Med rojenimi in nerojenimi se bije prava vojna« pravi dr. Adašević. »V tej vojni sem večkrat zamenjal stran: najprej sem bil nerojen otrok, obsojen na smrt, nato ginekolog, ki opravlja splave, in sedaj sem zagovornik življenja.« Začel se je zanimati tudi za življenje sv. Tomaža, o katerem ni vedel ničesar. Odkril je, da se po njegovem nauku življenje začne pri moškem 40 dni in pri ženski 80 dni po spočetju. Kaj pa pred tem? »Mislim, da mu to ne da miru v večnosti,« pravi zdravnik.
Vir: Božje okolje, leto 34, št. 3/2009