Kaj svetovati mami, ki razmišlja o splavu?

Prijateljica, ki je pred dvemi leti naredila splav, mi večkrat reče, da takrat ni imela pravih informacij o splavu in ni vedela, da je v njej živo bitje. Prepričana je bila, da je le skupek celic. Takšno prepričanje je zaznala tudi iz strani medicinskega osebja. Sedaj pa se pogosto sprašuje, ali ni bil morda že otrok … Želim si, da bi takrat vedela, kaj jo čaka, da bi razumela, da je že mama. Kaj bi vi svetovali ženski, ki razmišlja o splavu?

Ko nam nekdo, ki nam je blizu, sporoči, da razmišlja o splavu, je to vsekakor napet trenutek, ko se lahko čutimo nemočne, lahko smo jezni na situacijo, lahko nas je strah; v vsakem primeru pa je dobro, da se zavedamo, da je ta čas lahko tudi zelo milosten in da v tistem trenutku nismo sami. Prav je, da dovolimo Gospodu, da nas uporabi za orodje svojega miru. V mislih lahko izrazimo vsaj vzdihljaj Svetemu Duhu, naj On deluje v nas.

praying-614374_1920On, ki vodi naša življenja, želi, da mu izročimo tudi ves svoj strah. Kaj, če ne bom našla pravih besed? Kaj, če se prijateljica vseeno odloči za splav? Bog daje vsakemu izmed nas svobodo in odgovornost za svoja dejanja. Seveda je prav, da naredimo vse, kar je v naši moči, da se življenje ohrani. Napuh pa bi bil misliti, da je vse odvisno od nas.

Za vsako mati je najbolj naravno, da zaščiti svojega otroka. To je njena notranja potreba in vir njene sreče. Kadar tega ne zmore storiti, je nesrečna, četudi ji nihče nič ne očita. Boj se torej ne bije med materjo in otrokom; niti med našim mnenjem in materinim mnenjem o splavu. Boj se bije med življenjem in smrtjo; med dobrim in zlim oz. če smo še bolj radikalni: med Očetom Stvarnikom in očetom laži. Zato se lahko mirno izognemo besednemu boju med dvema mnenjema in eden drugemu dokazujemo, kdo ima prav.

Vsaka mati, ki razmišlja o splavu, je v stiski. Ljudje imamo vedno – v stiski pa še posebej – zelo gluha ušesa za nasvete in zelo odprte oči za zglede. Ne potrebujemo torej nekoga, ki nam razlaga, kaj naj naredimo in kaj smo že v preteklosti narobe naredili. Če pa nas sprejme, naredi prostor za poslušanje naše stiske, nas že s samim pogledom objame in da vedeti, da nas ne obsoja; potem je to lahko velik zgled. Za takšne zglede so mame v stiskah odprte. Potem lahko tudi one dajo prostor otroku, ki ga niso načrtovale, ga sprejmejo in vzljubijo.

Predvsem pa je dobro imeti v zavesti dejstvo, da je pred nami mati v krizni nosečnosti. Težava pri krizni nosečnosti nikoli ni nosečnost, ampak kriza. Tudi, če je mati prepričana, da je nosečnost vzrok te stiske; to ni res. Splav se pojavlja kot rešitev, ki govori: Če se znebimo nosečnosti, se znebimo problemov. Nosečnost je vedno blagoslov. Otrok je željen, načrtovan in ljubljen vsaj od Stvarnika, če že od nikogar izmed nas ne. S splavom se težave ne končajo. Splav ne povrne mati v stanje pred nosečnostjo, ampak ji doda novo stisko. Vendar pa teh stisk ne smemo nikoli minimalizirati. Finance, šolanje, odnos s starši in partnerji so lahko za našo sogovornico velik problem. Vendar je odločitev za življenje večja. Materinstvo in starševstvo je nekaj najlepšega, kar lahko ženska izkusi.

baby-718146_1280Mnoge matere se šele ob predstavitivi možnosti za posvojitev zavedajo, koliko jim otrok pomeni. Povedo, da ne bi mogle otroka nositi 9 mesecev in ga potem izročiti neki drugi osebi. Tako se zavejo, da se je že sedaj, v začetku nosečnosti, zgradila neka vez med otrokom in materjo. Hkrati dobijo zavest, da se iz dveh celic naravno rodi otrok s prsti, glavico, popkom, možgani in seveda s srcem. Da je to nek naraven proces, ne glede na to, kako veliki in razviti smo.

Ni narobe povedati, da otroku v 5 tednu nosečnosti bije srce, da ima pri 10 tednih že vse prstke na nogah in rokah itd. Vse to se da najti na internetu. Vendar je življenje enako vredno in v srcu vsake matere bo vedno prostor tudi za vsakega nerojenega otroka, ne glede na to, do kakšne razvitosti mu je bilo dano živeti. Bog daje svobodo in ljubi človeka pred, med in po grehu. Ljudje ga v tem lahko posnemo in materi zagotovimo, da se lahko obrne na nas ne glede na njeno odločitev.

Jani Jeriček

Članek je bil objavljen v Družini, ferbuar, 2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja