Izguba otroka je za starše največja bolečina in preizkušnja za njun odnos. Kako ob spontanem splavu doživlja stisko mati? Kako izguba otroka vpliva na očete?
Stiska matere
Najpogosteje največjo stisko ob spontanem splavu doživlja mati. Mati je namreč otroka nosila v svojem telesu in bila zato z njim najbolj in ves čas povezana. Ko se ta vez iz človeku nedoumljivih razlogov prekine, je za vsako mater to šok in pogosto v začetku zelo težko sprejemljivo dejstvo. Matere se z izgubo zelo različno soočajo. S kakšnimi posledicami se mora mati spoprijemati, je odvisno od nje same, njenega značaja in zmožnosti sprejemanja težkega dogodka. Na zastavljeno si vprašanje »Zakaj se je to meni zgodilo?« ostajajo matere velikokrat brez odgovora, kar je težko sprejeti. Pri tem pojav občutka krivde, jeze, nemoči, strahu in lahko tudi depresije, težave s spanjem in podobni simptomi niso nič neobičajnega. Posledice, s katerimi se morajo spoprijeti matere, vplivajo tudi na njihove bližnje, predvsem na otroke in tiste, ki jim v času žalovanja stojijo ob strani.
Vpliv na očeta
Očetje so prav tako soočeni s tem, da so utrpeli izgubo, izgubo otroka. Nanje hitro pozabimo, ker predvidevamo, da niso tako udeleženi v tej izgubi. Vendar temu ni tako. Če beremo ali poslušamo pričevanja očetov, izguba nanje prav tako vpliva na vseh nivojih življenja. Tudi očetje se sprašujejo po vzroku, zakaj se jima je to zgodilo, zato je tudi zanje zelo pomembno sprejemanje in ovrednotenje dogodka, enako kot pri materah.
Medsebojna podpora matere in očeta
Kako izguba otroka po spontanem splavu vliva na odnos med materjo in očetom? Velikokrat zelo razdiralno, zato je zelo pomembno, da sta si starša drug drugemu v odporo. Čas za žalovanje je tisti čas, ki si ga morata starša nujno podariti. Pomembno je, da si vzameta čas za proces predelave in ovrednotenje bolečine, ki jo občutita. Pri tem morata paziti, da ni zgolj oče v oporo materi, ampak tudi obratno: da je tudi mati v oporo očetu. To je tista točka, na kateri pari največkrat padejo.
Mislijo namreč, da izguba na očeta ni imela velikega vpliva, zato se skrb za očeta potisne v ozadje. Vendar se mora proces izgube in žalovanja odvijati tako pri materi, kakor tudi pri očetu. Oba morata opraviti vse korake žalovanja, vključno
s priznanjem izgube, sprijaznjenjem z njo, sprejetjem dejstva, da sama nista kriva zanjo, in končno njenim polnim sprejetjem. Tako bosta preko žalovanja počasi rasla v sprejemanju izgube in kar je še najbolj pomembno, rasla bosta v svojem odnosu. Po končanem žalovanju bosta namreč lahko zaživela polno življenje, njun odnos pa bo še močnejši kot prej.