Vprašanje moralne in etične sprejemljivosti splava ostaja eno najbolj perečih vprašanj sodobne družbe. Pri tem ne gre zgolj za pravne ali verske vidike, temveč za temeljna vprašanja o odgovornosti, vrednosti človeškega življenja in o naših dolžnostih do ljudi, še posebej do tistih, ki so od nas popolnoma odvisni. V tem članku bomo raziskali argumente, ki podpirajo stališče, da nosečnica nosi moralno obveznost omogočiti svojemu nerojenemu otroku življenje in razvoj. Argumenti temeljijo na filozofskih, etičnih in praktičnih vidikih dolžnosti staršev do svojih potomcev.
Kot prvo sta starša, ki sta spočela otroka, prostovoljno (razen v primerih posilstva) prisostvovala v aktivnosti, ki je povzročila stvaritev novega človeškega bitja. Kot za vsa druga dejanja je prav, da ljudje prevzamemo odgovornost tudi za to dejanje. Heteroseksualni odnos, ki lahko vodi do spočetja otroka, nosi s seboj pomembno odgovornost, saj je biološko naravnan k ustvarjanju novega življenja. Odrasli posamezniki, ki se odločijo za to dejanje, se morajo zavedati, da je rezultat lahko zanositev, četudi ta ni načrtovana.
Drug argument je v dejstvu, da imajo starši posebne obveznosti do svojih potomcev, ki so od njih odvisni. Te obveznosti so edinstvene in se pojavljajo le v razmerju starš-potomec. Očetje morajo, na primer, plačevati preživnino ne glede na to ali so si želeli postati starši. Starši tudi ne smejo zapustiti otrok ali pa jih zanemarjati oz. ne poskrbeti za njihove potrebe (čeprav se lahko odločijo tudi za predajo otroka v posvojitev).
Starševske obveznosti mogoče res ne vključujejo ne-vsakdanjih dejanj (kot je darovanje ledvice), vendar pa zagotovo vključujejo osnovno, vsakodnevno nego kot je hranjenje in zavetišče otroku med nosečnostjo. Če so nerojeni in rojeni otroci enakovredni člani človeške družbe, potem zanje veljajo iste starševske obveznosti, kot obstajajo po rojstvu otroka.
Nazadnje je tu še argument, da je namen maternice nošenje nerojenega otroka; torej je kraj, kamor spada ta otrok. Vsa človeška bitja se v svoji pred-rojstveni fazi razvoja za nego in zaščito zanašajo na maternico. Maternica pravzaprav obstaja bolj za nerojenega otroka kot za mater. Smiselno je torej, da ima otrok pravico živeti v naravnem okolju, ki mu ga ponuja maternica.
Če so nerojeni in rojeni otroci enakovredni člani človeške družbe, potem zanje veljajo iste starševske obveznosti, kot obstajajo po rojstvu otroka.
Če povzamemo, tudi če ne pogledamo drugih razlogov, je ves čas prisotna moralna obveza, ki je najbolj izrazita, kadar smo kot ljudje v položaju, kjer lahko nudimo hrano in streho nad glavo nekomu, ki to potrebuje, da lahko preživi. Kot člani človeške skupnosti imamo odgovornost, da se borimo za zaščito tistih, ki so najbolj izpostavljeni nevarnostim in stiskam. Imamo torej splošno obveznost zaščititi ranljiva človeška bitja, vključno z nerojenimi otroki.
Martina Križanič
Vir: https://www.mccl.org/post/2016/12/19/my-body-my-choice-why-bodily-autonomy-doesnt-justify-abortion