Ustvarjeni smo kot celota telesa, duše in duha, kakor se je izrazil sv. Pavel: »In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus« (1 Tes 5,23). Zato so te plasti našega bitja tako povezane med seboj, da vplivajo druga na drugo. Vse, kar je telesnega pri človeku, je simbolni izraz njegove psihe in duha. Prav tako ima dogajanje v duši (psihološka raven) vpliv na telo in duha. Podobno tudi 
duhovno dogajanje človeka vpliva na njegovo telesno in duševno razsežnost. Medsebojni vpliv je v dobrem, a tudi v slabem. Ena izmed šibkih točk sodobnega specialističnega pristopa k stvarnosti je tudi dejstvo, da se te celovitosti človeka premalo zavedamo in zato tudi premalo upoštevamo pri vseh razsežnostih življenja. A ta nevednost nas ne obvaruje pred posledicami naših odločitev.
Podarjeni za ljubezen
Svetopisemsko-krščansko sporočilo o človeku je nedvoumno jasno: človek je od Stvarnika podarjen najprej samemu sebi in nato je njegova življenjska naloga, da postane dar drugim. Bog, ki je Ljubezen, ustvarja iz sebe, torej iz ljubezni, za ljubezen. Zato se zavestno bitje lahko najbolj polno uresniči prav v darujoči se ljubezni. Za človeka je nujno, da svojo ljubezen in sploh vse duhovne stvarnosti izrazi tudi duševno in telesno. Ljubiti ne moremo »kar tako«, ampak ljubezen vedno izrazimo tudi na telesni način in pri tem močno vključimo tudi čustveno intuitivni in spominski svet. Zato je normalna izkušnja, da se ob izražanju in prejemanju ljubezni tudi telesno in duševno dobro počutimo. Takšno dogajanje nas napolnjuje s polnostjo, uresničenostjo, srečo … z bivanjskim zadovoljstvom.
Neuresničenje ljubezni zadaja rane
Prav tako resnično je nasprotje takega uresničevanja človeka. Kadar ne uspemo ali nočemo uresničiti ljubezenskih odnosov, tudi to izražamo na vseh treh področjih in na vseh čutimo posledice. Zavrnitev ljubezni povzroča notranje rane, ki lahko privedejo tudi do telesnih. 
Med notranje rane ponavadi prištevamo duševne ranjenosti, ki so čustvene ali razumske narave, ki se lahko globoko ugnezdijo v spomin pa tudi v podzavest; in pa duhovne rane v duhu, ki so povezane z moralnim zlom, ki ga v krščanskem razumevanju človeka imenujemo greh. Tudi ko se dogajajo negativne stvari, so te plasti človeka med seboj povezane. Telesna rana ali hiba lahko močno vpliva na duševno stanje in doživljanje človeka ter more privesti v grešno delovanje; a tudi duševna rana, na primer močno negativno čustvo, lahko povzroči telesno bolezen ali vodi v greh; prav tako more grešno stanje človeka negativno vplivati na drugi dve plasti, tako da zbolita.
Spolnost in sposobnost posredovanja življenja
Področje spolnosti in z njo neposredno povezana sposobnost podarjati nova življenja, kar pomeni neposredno sodelovanje z Bogom Stvarnikom, je povezano z najbolj občutljivim področjem medsebojnih odnosov med ženo in možem ter Stvarnikom in je zato najgloblje področje odnosov ljubezni. Spolnost nas vodi v celostno, to je telesno, duševno in duhovno, podaritev drugemu in skupaj Bogu. Že prva tri poglavja 1 Mz govorijo prav o tej resnici o človeku. Zato ni nič nenavadnega, da se prav na tem odnosnem področju dogajajo največje sreče in izpolnjenosti v podarjanju zrelih oseb druga drugi, ki moreje poroditi celo novo človeško življenje, ki spet naprej osrečuje starša in druge ter sam doživlja srečo teh odnosov. A prav tako je pričakovano, da se prav na tem področju lahko dogajajo najhujše zlorabe, zadajajo najgloblje notranje rane in celo dobesedno smrtne rane, ki zadevajo telo, dušo in duha. Skrivnostno, a povsem jasno je v 1 Mz 3 sporočeno, da bo greh najbolj prizadel prav to temeljno odnosno področje med možem in ženo ter med starši in otroki. Delovanje hudega duha dobi prav tukaj najstrašnejše razsežnosti v osebnem življenju ljudi. Saj dobro ve, da lahko tu ljudi najbolj prizadene, ko se globinsko ranijo med seboj.
Ljubezen vedno rešuje
Zgodbe v tej knjigi ter mnoge druge, ki jih zapisuje življenje ljudi, govorijo prav o teh dveh poteh uresničevanja človeka. A bi svetopisemsko oznanilo okrnili, če ne bi dodali tudi sporočila praevangelija (1 Mz 3,14–15), torej pravesele novice, da namreč Bog ne bo pustil človeka samega v še tako težkih in bolečih posledicah zla, ki se bo naselilo v skupno in osebno zgodovino človeka. Po »ženi« bo poslal Odrešenika, ki bo ta »zakleti« položaj osvobodil, in to prav z darujočo ljubeznijo do konca. V luči tega upanja moremo gledati vsako, še tako temno situacijo, v kateri se posameznik znajde. Bog nikogar ne zapusti in v Kristusu hodi za njim do konca. Kakor je vse storil, da sta se lahko s pogledom ujela s Petrom na dvorišču velikega duhovnika in uredila svoj ranjen odnos, tako je gotovo vse storil, da sta se v smrtnem trenutku spet srečala z Judom Iškarjotom. Če je desnega razbojnika ob sebi na križu še tisti večer pritegnil v raj, tudi levega ni zapustil vse do zadnjega trenutka smrtnega boja in mu ponujal odrešenje. Božja ljubezen ljubi vedno in vsakega, ne glede na to, kaj človek počne; nikoli ne obsoja, ampak v bolečini ljubezni išče še zadnji ali, če je treba, tudi zasilni izhod iz nje. Kako ne bi vse storil, da bi rešil iz bolečega doživljanja tudi vse, ki trpijo zaradi posledic umetne prekinitve spočetega življenja.
dr. Marjan Turnšek
Celotno razmišljanje lahko preberete v knjigi Novo upanje po splavu