Večkrat prebiram vaše odgovore in tudi različne članke in zgodbe o splavu, proti splavu, ki krožijo po spletu. Po eni strani je splav v družbi sprejet kot »izbira ženske«, pa pogosto od ljudi slišim besede obtožbe. To me vsakič prizadane, ker imam tudi sama izkušnjo umetnega splava. Za to sem se odločila v trenutku hude stiske, ko sem bila sama in se nisem zmogla boriti s strahovi, dvomi. Tako sem klonila ter sprejela odločitev, ki mi je za vedno spremenila življenje. Tisti dan sva umrla oba, moj otrok in jaz. Zaradi te odločitve se obtožujem dovolj, ne potrebujem še dodatnih obtožb. Šla sem k spovedi, ampak… Ne vem, če se bom še kdaj počutila kot dobra oseba. Tatjana
Draga ga. Tatjana! Hvala za iskrene besede neizmerne bolečine, ki ste jo doživljali že v nosečnosti ob vseh pritiskih in stiski kot tudi sedaj po odločitvi za splav. Hudo mi je z vami in za vas. Preživeli ste najtežjo preizkušnjo in bili postavljeni pred grozljivo izbiro. Pisali ste, da ste se za splav odločili iz stiske in strahu, dvomov. Strah je zelo močno čustvo, ki nam zamegli pogled, da se težko odločimo drugače kot nam misli, ki naraščajo v paniko, govorijo. Zoža nam pogled na cilj: rešiti moram problem in to hitro. Ko je »problem rešen«, se navadno pravi problemi šele začnejo: pojavijo se občutki krivde, sramu, strahu, da bodo drugi izvedeli, samoobtoževanje, samokaznovanje in prepričanje, da ne koncu tega tunela nikoli več ne bomo ugledali luči. Nikomur svoje temačne skrivnosti ne zmoremo povedati. Pogosto se ženska zateče v zanikanje teh občutkov, dokler ne pride do točke, ko ne zmore več skrivati vpliva, ki ga je splav nanjo imel in ga še ima.
Res je, da ne potrebujete sodbe drugih – še več! Nihče nima pravice soditi, saj sodba priparada Bogu, usmiljenemu in ljubečemu, ki je sprejel vašega otroka in je odpustil tudi vam. Sveto pismo nas večkrat opominja na naš odnos do drugih: »Ne sodite, da ne boste sojeni!« (Mt 7,1) in »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7). Vse prevečkrat si dovolimo biti »pravičniški« in pozabljamo, da bo tudi mi sojeni po naših delih (»S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« Mt 7,2). Povzdigujemo se nad druge, se zgražamo, hkrati pa pozabljamo, da nam je bilo odpuščeno v veliki meri in da Bog od nas pričakuje, da bomo imeli ljubezen med seboj in si odpuščali (Mt 18,21 in Mr 12,31).
Sprašujete se, če se boste še kdaj počutili kot dobra oseba. S svojimi močmi si težko odpustimo in zmoremo preseči občutke krivde. To pa zmoremo z Božjo milostjo. Vesela sem, da vam lahko ponudim duhovni vikend Rahelin vinograd (http://rahelinvinograd.si/), ki je namenjen mamam, očetom po splavu, prav vsem, ki se borite z občutki krivde. Sama sem tak vikend izkusila marca letos in bila presenečena nad zdravilnim učinkom, ki ga je imel name in mi je prinesel občutek svobode. Zato sem se odločila, da se priključim voditeljski ekipi Rahelinega vinograda v Sloveniji.
Na vikendu osebe, ranjene zaradi splava, dobijo to, kar si želijo in upajo: notranji mir, veselje, pogum, moč za naprej. Predvsem pa razumevanje in podporo vseh udeležencev.
Ne obupajte. Ne verjemite mislim, ki se vam porajajo in vam hočejo vzeti pogum. Vredni ste miru in ljubezni.
Katarina Nzobandora
(objavljeno v rubriki Za življenje tednika Družina, september 2017)