Pogosto slišimo, da ženske skoraj nikoli ne obžalujejo svojega splava. Splav se predstavlja kot vir družbene koristi: ženske, ki niso pripravljene na materinstvo, se lahko znebijo neprijetne težave in bodo zadovoljne – ali pa vsaj gotove – glede svoje odločitve do konca življenja. Pred kratkim so zagovorniki splava na veliko promovirali ovrženo študijo, ki je trdila, da 95% žensk ne obžaluje splava.
V resnici pa je slika precej drugačna. Ženske pogosto obžalujejo svoj splav in se sprašujejo, če je bilo končanje življenja novega človeškega bitja res njihova edina možnost.
15 žensk je delilo svoje resnične zgodbe o obžalovanju splava na spletni strani BabyGaga, ki prikazujejo, da so bolečina, notranji boj, depresija in celo misel na samomor po splavu resnični. Bolečina je občutna v izsekih spodaj.
– Sem katoličanka in se trenutno pripravljam na poroko. Razmišljam o času, ko sem naredila splav in kako takrat nisem razmišljala, kakšna huda stvar je splav in kako sem pravkar ubila del sebe. Vse do danes za splav ne ve nihče razen mene, mojega zaročenca in bližnjega sorodnika. Poskušam ne misliti na to, ampak vseeno mislim na to, kako je oseba, ki jo res ljubim, nekaj ustvarila skupaj z mano in sem se temu kar odrekla. Na začetku sem res poskušala okriviti njega. Želela sem si, da bi naredil več za to, da bi me ustavil, vendar na koncu vem, da je bilo vse na meni. Razmišljam celo o tem, kako bom, ko bova začenjala imeti otroke, vedno razmišljala, da sem enkrat že bila noseča. Res nimam nikogar, s komer bi se lahko o tem pogovorila. Čutim veliko krivdo in zdi se mi, da bi me ljudje obsojali kot grozno osebo.
– Čakala sem več kot en mesec, potem ko sem izvedela, ker sem se mučila. Vendar sem to naredila in to je najslabša odločitev, ki sem jo kadarkoli naredila. Želim si, da bi tisto jutro odkorakala iz bolnišnice. Svojega otroka sem vzela domov, da bi ga pokopala in to je samo poglobilo mojo bolečino – a tega ne obžalujem. Veliko jokam in se jezim. Je veliko breme na mojih ramenih. Kar naprej iščem in gledam slike, kako bi bil moj otrok videti zdaj, če bi ga oz. jo obdržala. Nič me še ni tako močno prizadelo; počutim se tako neumno. Želim si, da bi lahko zavrtela čas nazaj.
– Šla sem v sobo in PRISEŽEM z VSEM svojim bitjem, takoj ko sem vzela tabletko in videla kri, sem bila vsa iz sebe in rekla zdravnikom, da nočem nadaljevati s postopkom in da mora moj otrok živeti. Pogledali so me in rekli, da je prepozno ter da je zaradi moje varnosti in zaradi tega, da bo imela moja hčerka mamo, potrebno izvesti postopek do konca, saj ni nobene možnosti, da bi otrok zdaj preživel. Obžalujem, da sem pustila, da me je prevzelo karkoli drugega kot moja LJUBEZEN do tega otroka! Jokam čisto vsakič, ko se približujemo tistemu datumu.
– Globoko v sebi sem vedela, da ga želim obdržati, a sem se prepričala, da je bilo to nemogoče. Tudi moja sestra je naredila splav in mi rekla, naj ne povem mami, ker mi bo samo očitala, kako neodgovorna sem in me še dodatno spravila v stres.
– Ne morem živeti sama s seboj. Moja duša želi zapustiti moje telo in biti z mojim otrokom angelom. Čustva so močna in situacija je strašljiva. Bila sem zgrožena… Spletni blogi , niti ta, ne more z besedami resnično izraziti bolečine, ki jo čutiš v sekundi, ko zapreš vrata za seboj. Tja sem vstopila z eno dušo in odšla brez nje. Od tistega dne nikoli več nisem bila ista.
– Vsako noč bedim in razmišljam, če bi me otrok spremenil, ko ne bi bila tako sebična. Ta odločitev mi je pustila mentalne brazgotine in veliko čustev. Nikoli si nisem mislila, da se bom tako gabila sama sebi.
– Ne morem nehati jokati. Sovražim se. Imam plišasto živalco, ki jo kar naprej oblačim v pajaca, ki so mi ga dali v Nosečniškem centru na dan, ko sem opravila nosečniški test. Tam so bili tako prijazni. Nočem, da bi se kdorkoli še kadarkoli počutil tako. Želim si, da bi vsaj prestavila dogovorjeni datum za nekaj tednov in bi tako lahko imela več časa. Zdaj je prepozno in nič več ne morem narediti, da bi dobila svojega otroka nazaj. Nikoli ga ne bom držala, objela, poljubila, ga negovala, hranila, ga peljala v šolo na prvi dan, ga gledala rasti, mu brala zgodbe ali se igrala z njim. In to je samo nekaj izmed vseh stvari, ki jih ne bom nikoli mogla narediti zaradi splava.
– Potem, ko je bilo enkrat vse opravljeno, se nisem zahvalila zdravnici, ki je izvedla postopek. Čutila sem, da se ji nisem bila dolžna zahvaliti. Medicinsko sestro sem vprašala: »Kam boste dali otroka ?« Odgovorila je: »Mislite odpadek ?« In v tistem trenutku, tistem zadnjem trenutku mi je srce povsem upadlo!
– Preteklo je 3 dni in nisem prenehala jokati. Vsak dan imam nočne more o svojem otroku. Kadarkoli imam trenutek zase, planem v jok. To je taka vrsta bolečine, ki jo čutiš v kosteh, vrsta obžalovanja, ki ne gre stran. Opustila sem spletni študij, ki sem ga opravljala, ker se zdi, da se ne morem osredotočiti na nič drugega kot na otroka, ki sem ga ubila. Ločujem se od moža in prekinjam z delom, ker se selim na jug skupaj z družinskim članom. Ponoči zdaj spim z medvedkom zaradi praznine, ki jo čutim v sebi. Splav sem naredila pred 3 dnevi in obžalujem tisti dan. Sem mlada mama treh otrok in tu sem, da povem tistim, ki mislijo, da je težko imeti še enega otroka, da ni nič tako težkega kot podoživeti podobo popolnega tujca, ki ti vzame tega otroka stran. Je ogabno in sovražim se vsako sekundo dneva.
– Pritisk, vrtoglavica, lačna, nestrpna, krvaveča, ropot, tresoča se, luči, noge narazen, povsem budna, razmišljajoč, zakaj bi morala? Videla sem, kako se je cela stvar zgodila, kri po vsej mali cevki. To je vsebina moje nočne more. Stara 16 let, jokajoča, brez glasu, ki bi se slišal. Solznih oči, na glas jokajoč, prosim pomagajte mi. Zdravnik je končal postopek in ostala sem sama.
– Narediti splav je bilo lahko. Mentalne težave, ki sledijo, so tisto kar je težko. Vem, da bom šla prek tega šele, ko bom v naročju držala svojega otroka. Splav me ni naredil »nenosečo«. Naredil me je mamo mrtvega otroka.
– Tisti dan sem v solzah prosila, da bi rada videla ultrazvok. Tehnik me je zavrnil. Rečeno mi je bilo, da je bil edini namen določiti datum nosečnosti. Ni mi ga bilo dovoljeno videti. Skozi solze sem vprašala, če je otrok videti dobro in ali mu bije srce. Tehnik mi je povedal, da nima dovoljenja za deljenje tovrstnih informacij. Dali so mi letak z informacijami o tem kaj naj pričakujem po medicinskem postopku, neke protibolečinske tablete in anksiolitik. V omotici sem vzela tablete. Hotela sem zakričati in steči ven. Hotela sem poklicati mamo. Hotela sem imeti tam nekoga, ki bi mi rekel, da obstaja drug način za obravnavo moje nosečnosti. Da bi opravičil življenje v meni. Nihče ga ni. Zaupala sem »strokovnjakom« in tako mislila, da vedo nekaj, česar jaz nisem. Mislila sem, da najbolje vedo.
– Prisegla sem si, da ne bom nikoli več zanosila, čeprav sem si želela več otrok. Govorila sem si, da si ne zaslužim še enega otroka – čutiti veselje ob gledanju otroka odraščati. Za to je najin zakon plačeval ceno več mesecev. Krivila sem ga in ga sovražila, ker je povzročil, da sem to naredila. Ni povzročil tega. NI povzročil nič od tega, kar sem naredila. Bila sem šibka in izbrala to, za kar sem mislila, da bo osrečilo mojega moža. Nisem upoštevala svojih občutkov, dokler ni bilo prepozno. Obžalovanje me še vedno preganja.
– Rok za rojstvo mojega otroka je bil 10 dni pred mojim rojstnim dnevom. Ne morem več prenašati bolečine. Vsak dan hočem umreti. Otrok, ki sem ga ubila, si ni zaslužil tega, kar sem mu naredila. Prosim, ne naredi splava. Poišči pomoč; bodi močna. Ne bodi neumna kot jaz.
– Mislim, da ni nobena ženska na tem svetu tako ogabna in zlobna kot sem jaz, ker veš, nisem imela enega splava, imela sem TRI !… Bila sem nesnaga zemlje – najbolj zlobno in ogabno človeško bitje, nevredno česarkoli dobrega.
Brati zgodbe teh žensk je srce parajoče. Tako veliko jih je mislilo, da v tistem trenutku niso imele druge izbire, so bile pod pritiskom svojih partnerjev ali družinskih članov ali so trpele v razmerjih, kjer je prevladovalo nasilje in zdaj živijo v obžalovanju in bolečini – obžalovanju in bolečini, za katera industrija splava trdi, da ne obstajata.
Žal te ženske niso edine; v večini medicinske literature so navedene ugotovitve, da ženske po splavu trpijo negativne psihološke posledice. Ženske po splavu imajo povečano tveganje za mentalne težave kot so depresija, anksioznost, samomorilno vedenje in zloraba drog in alkohola.
Za zagovornike življenja je ključnega pomena, da se spomnijo, kaj ženske po splavu potrebujejo. Ženske, ki se mučijo z obžalovanjem po splavu, potrebujejo sočutje, skupnost, ki bo tam za njih, podporo organizacij kot je Rahelin vinograd ali svetovanje. In podlo je, da industrija splava noče priznati bolečine, ki jo te ženske doživljajo. Preprosto narobe se je pretvarjati, da splav skoraj nikoli ne prinese obžalovanja in čustvene travme. Jasno se kaže, da jo – in te ženske si zaslužijo, da je njihov glas slišan. Tako za njihovo ozdravljenje kot tudi za vsako žensko, ki utegne prisluhniti in se izogniti svojemu bolečemu splavu. Ženske ne bi smele biti utišane zgolj zato, ker utegne to, kar imajo za povedati, zmanjšati izkupiček industrije splava.
Pripravil Peter Nzobandora
