Torina zgodba po splavu: “To ni najlažja rešitev”

Tori je bila stara komaj šestnajst let, ko je izvedela, da je noseča. Tako kot še mnogo mladih deklet, ki se srečajo z nenačrtovano nosečnostjo, je bila tudi ona pretresena in ni ničesar vedela o tem, kakšne so njene možnosti in kaj se v resnici zgodi pri splavu. Odločitev je bila sprejeta v nekaj minutah in skoraj brez pogovora. Že naslednji dan naj bi opravila splav. Ta odločitev je Tori preganjala še dolga leta.

»Bilo mi je zelo slabo,« je zaupala novinarju. »Bruhala sem. Več dni v sebi nisem mogla obdržati nobene hrane. Mama me je peljala k zdravniku. Medtem ko sem bila sama v ordinaciji, mama pa me je čakala v čakalnici, je prišla zdravnica, ki je bila sama v devetem mesecu nosečnosti, in mi povedala, da sem noseča. Ko sem izvedela za nosečnost, sem začela jokati in kričati, tako da me je mama slišala v čakalnico.«

Tori je bila pretresena, ker pri šestnajstih preprosto ni razmišljala o tem, da bi bila lahko noseča. Poklicala je svojega fanta Bryana (s katerim se je kasneje tudi poročila), da bi mu povedala za nosečnost, vendar tudi on ni imel veliko priložnosti za premišljevanje. Še v praktično istem trenutku je namreč taista noseča zdravnica že za naslednji dan rezervirala termin za splav na kliniki za splave v mestu Winston-Salem.

Tori je zaradi dehidracije noč preživela v bolnišnici, naslednji dan pa so jo odpeljali na kliniko za splave. »Ne spomnim se sprejema na kliniko. Spomine sem odrinila daleč stran. Majhni delčki sem in tja priplavajo na površje. Spomnim se, da so me poklicali in sem odšla v ločen del klinike. Mama je ostala v čakalnici.«

Ko so jo odpeljali v operacijsko sobo, so ji naredili ultrazvok. Na njena vprašanja ji niso odgovarjali, niti ni smela videti zaslona. Kirurg je ultrazvok uporabljal za izvedbo splava s postopkom vakuumske aspiracije.

Bivši kirurg za splave, dr. Anthony Levantino, razlaga postopek vakuumske aspiracije:

»Spomnim se, da sem prišla v sobo za okrevanje, kjer so pacientke počivale na črnih naslanjačih. Vladala je tišina. Po pravici povedano mi je v tistem trenutku malo odleglo, ker je bilo vse skupaj za mano, hkrati pa me je že prevzemal sram. Na noben način nisem želela, da bi o tem kdo izvedel.«

Tori o splavu – razen ob neki priložnosti, ko ji je prijateljica zaupala svojo izkušnjo splava – nikoli več ni spregovorila. Hotela se je pretvarjati, da se ta nikoli ni zgodil. Toda po poroki z Bryanom jo je ob porodu sedaj enajstletnega sina porodniško osebje vprašalo, kolikokrat je že rodila ali splavila. Bilo je prvič, da je o svojem splavu spregovorila naglas. Po rojstvu svojega sina je rodila še tri otroke.

»Počutila sem se kot blago z napako,« pove Tori. »Res je, da sem kot kristjanka rasla v mnogih ozirih. Vendar sem se počutila kot goljufivka. Ko se ozrem nazaj, vidim, da so številna čustva – depresivnost, tesnoba – izhajala prav iz splava. Občutki, strahovi in sram so me popolnoma prevzeli in me razjedali od znotraj. Na fakulteti sva bila z Bryanom kar naprej pijana. Tudi drogirala sva se. Najbolje bi to opisala kot samozdravljenje. Ko se ozrem v preteklost, zares mislim, da nama je pomagal Bog, kajti ne vem, kako se nama je uspelo prebiti čez to.«

Kakšnih osem let nazaj je ena od Torijinih prijateljic na Facebooku objavila blog, v katerem je opisala svojo izkušnjo splava. Tori ji je takoj poslala sporočilo, če bi se lahko pogovorili. »Takoj, ko sem videla, da je bil še nekdo v enaki situaciji kot jaz, sem vedela, da moram govoriti z njo,« pravi Tori.

Skupaj sta začeli s prebiranjem Svetega pisma in ko sta zaključili, je Tori čutila, da ji je Bog odpustil. Kljub temu je bila odločena, da o splavu javno ne bo govorila.

»Potem pa je pred tremi leti naš duhovnik pri maši govoril o tem, kako se nekateri počutimo, kot da smo na poti do Boga obtičali; pot si želimo nadaljevati, vendar imamo občutek, kot da tega nismo zmožni. Razlog naj bi bil v tem, da nismo pripravljeni podreti zidov, ki smo jih postavili. Takrat sem vedela, da nagovarja mene,« pravi Tori. Še istega dne je šla do duhovnika in mu zaupala svojo izkušnjo in kakšen sram občuti zaradi tega. Spodbudil jo je, naj svojo zgodbo deli z drugimi, saj je bil mnenja, da bi le-ta nekaterim ljudem lahko koristila. Tistega večera je Tori sedla za računalnik in napisala blog o skrivnosti, ki jo je 17 let nosila v sebi.

V njeni skupnosti so njeno pričevanje tudi posneli in ga predvajali v cerkvi en teden pred premiero filma Unplanned (Nenačrtovan). Takoj po projekciji je do nje prišlo več žensk in ji povedalo, da je dobro vedeti, da niso edine s tako izkušnjo. Tori je v cerkvi začela voditi krožek branja Svetega pisma, ker ji je postalo jasno, da to potrebujejo številne ženske. Z njo so v stik stopile ženske z izkušnjo splava iz celotne Amerike, saj so imele občutek, da nimajo nikogar, s komer bi se o tej temi lahko pogovorile.

Trenutno Tori vodi dve skupini Svetega pisma za ženske, ki so splavile: ‘Odpuščeno ti je, sedaj si svobodna’ in ‘Reši enega’. Srečujejo se enkrat tedensko od osem do deset tednov. Ustanovila je tudi društvo za duhovno podporo ‘Nisi pozabljena’, ki se nahaja zelo blizu klinike Planned Parenthood. Na dneve, ko klinika izvaja splave, se društvo ukvarja z osveščanjem, poleg tega pa pomagajo ženskam, ki so se odločile obdržati otroka. V štirih mesecih od začetka delovanja so pomagali rešiti devet otrok, trenutno pa zbirajo denar za napravo za ultrazvok. Društvo ima tudi spominski prostor za nerojene otroke.

Pred kratkim je fotografinja Angela Forker za svoj projekt Po splavu fotografirala Tori v nekdanjih prostorih klinike, kjer je splavila. Tori pove, da je bila izkušnja oz. že sama navzočnost v tistih prostorih res težka. Dejstvo opravljenega splava je postalo še bolj resnično, hkrati pa je s priznanjem, da je njen otrok zares obstajal in da je na tak način počastila njegov spomin, ta izkušnja nanjo delovala zdravilno.

Fotografija z naslovom »Gilgal« je bila posneta pri obeležju za kliniko, kjer so v smetnjakih puščali otroška trupelca, ki ga je Tori postavila za svojega nerojenega otroka.

Tori upa, da bo več žensk, ki so splavile, javno spregovorilo o resnici glede splava in bolečini, ki jim jo je le-ta povzročil. Verjame, da so njihove zgodbe tisto, kar bo pomagalo spremeniti našo kulturo in odnos do splava.

Mladim dekletom, ki v tem trenutku razmišljajo o splavu ali pa jih vanj silijo, Tori sporoča, da razume, kaj doživljajo. Povedala bi jim rada naslednje: »Vem, da je strašljivo in da se počutite popolnoma same, vendar splav ni najlažji izhod. Otroka boste pod srcem nosile devet mesecev, rano zaradi splava pa boste na svojem srcu nosile do konca življenja.«

Prevedel: Janez Filiplič.

Originalni članek najdete tukaj.