Svetovni teden dojenja: Pogovor s Tino Jakše, ženo, mamo, dulo in svetovalko za dojenje

Smo v Svetovnem tednu dojenja. Zakaj bi se bilo potrebno tako naravne stvari sploh spominjati in to ves teden?

Ta teden je zelo pomemben, saj nam vsem vsakič znova kaže pomembnost dojenja, ki je močna povezava med mamo in otrokom, navezava, ki ostane kot nežna nit vse življenje. Včasih dojenje steče gladko, včasih pa se za uspešnim dojenjem skriva mnogo solza in napora, ki pa ga je, kot mame verjamemo, vsekakor vredno vložiti.

 Tokrat sem o dojenju in skrbi za mamo in otroka spregovorila s Tino Jakše, dulo in svetovalko za dojenje. Na Facebook-u jo najdete pod imenom Nežno rojstvo, jeseni pa bo začela z novo skupino šole za starše, podporno skupino za mamice po porodu in podporno skupino za doječe mamice.

Sama pa pred svoje kompetence in znanje najprej postavi dejstvo, da je “žena čudovitemu možu in mama petim otrokom”. Po osnovni izobrazbi je specialna pedagoginja, vendar ji je materinstvo povsem spremenilo življenje in jo tako tudi popeljalo na novo poklicno pot.

“Po rojstvu dvojčkov sem ostala doma in po vseh letih sem še vedno najprej mama. Otroci so z mano doma, skupaj kuhamo, vrtnarimo, športamo, raziskujemo in se veliko igramo. Starejša dvojčka šolam na domu, letos bo že tretje leto. Pridružila se nam bo še hči, ki gre v prvi razred. Dolgčas nam res nikoli ni. ”

Zdaj je verjetno že jasno, zakaj sem za tokratno sogovornico izbrala prav njo. Poleg tega, da jo z veseljem štejem med prijateljice, pa sem jo izbrala predvsem zato, ker je super mama in žena, ki s svojo predanostjo in ljubeznijo ter mirom polni vsakega, ki se z njo sreča.

Kljub vsej zaposlenosti, pravi, pa je sčasoma vseeno začela pogrešati še drugačne izzive in se začela dalje izobraževati. “Za mano so štirje porodi, dva v porodnišnici in dva doma. Vsaka porodna zgodba mi je dala neko novo lekcijo in me še bolj izpolnila, mi pomagala osebnostno zrasti. Dala mi je točno tisto, kar sem takrat potrebovala. Videla sem, kako globoko nas zaznamuje porod in kako pomembna je dobra priprava nanj.“

Prav tako jo je presenetilo dojenje, ki je bilo svojevrsten izziv. Tina doji že 8 let in pol. Za njo so mnoge težave, dojila je dvojčka, nato je dojila v tandemu mlajša dva, dojila je skozi nosečnosti, včasih je imela premalo, včasih preveč mleka … S petimi otroki si je nabrala precej izkušenj, poleg tega pa se je redno udeleževala podporne skupine za dojenje La Leche League in brala, kot pravi, vse kar ji je prišlo pod roke. 🙂

Po lepem, naravnem porodu se večinoma tudi dojenje lažje vzpostavi. Če ima mamica po porodu pomoč in podporo, lažje doji in se tudi psihično lažje sooča s poporodnimi izzivi.

Foto Mesec maj

Kako pa je stopila na poklicno pot doule in svetovalke za dojenje?

 Vedno pogosteje so se na njo začele obračati mamice in jo prosile za pomoč, kar jo je spodbudilo, da je začela resneje razmišljati o delu v tej smeri. Najprej se je izobrazila za porodno dulo in voditeljico šole za starše, sedaj pa pridobiva še certifikat za svetovalko za dojenje in poporodno dulo.

“Težko mi je ločevati ta področja, saj se tako zelo prepletajo in so v veliki meri soodvisna drugo od drugega. Če pari v nosečnosti dobijo kvalitetne informacije in se tako na porod, dojenje in poporodno obdobje dobro pripravijo, imajo več možnosti, da se bodo stvari odvijale brez težav.”

Kako se ti, kot svetovalka za dojenje in dula, aktivno vključuješ v Svetovni teden dojenja? 

Letos je Asja Samec – Novorojena po dolgem času organizirala festival Dojiva se tudi v Kranju. Hvaležna sem, da me je povabila k sodelovanju.

Kot dula sem bodočim mamicam povedala nekaj o pomenu dobre priprave na porod oziroma kako imeti čim bolj nežen porod – tako z vidika mamice kot tudi novorojenčka. Tako je bila moja téma bolj vezana na porod. Smo se pa na dogodku večkrat dotaknile dojenja – od uspešne vzpostavitve po porodu, do podpore po porodu, ki je kar ključna.

V čem vidiš največjo prednost dojenja in kako ti kot svetovalka pomagaš mamam pri prvih korakih dojenja?

Dojenja sploh ne moremo primerjati z ničemer, ker je nenadomestljivo. Pogosto je taka izjava deležna kritik, ker se zdi kot da obsojamo tiste, ki niso zmogle dojiti. Ampak ni tako. Pomembno je, da se zavedamo, da se materinega mleka ne da umetno poustvariti. To mleko je povsem prilagojeno dojenčku, spreminja se tekom podoja, tekom dneva, z odraščanjem dojenčka, če je bolan … Materino mleko je edina hrana, ki je povsem prilagojena potrebam, ki jih ima dojenček v tistem trenutku.

Dojenje je tudi več kot samo hranjenje, je izredno intimen stik med mamico in dojenčkom. Dojenček voha mamo, sliši bitje srca, jo vidi, čuti z vsem telesom. Težko je na hitro opisati vse prednosti dojenja, so tako čustvene kot zdravstvene – za mamo in otroka. Ko steče, je pravljično in čudovito, ni pa enostavno. In pogosto je povezano z veliko truda, tudi solzami in mamice potrebujejo tudi ravno prav trme, da vztrajajo.

Vse več je težav pri vzpostavitvi dojenja. Težavo vidim že v tem, da zdravstveno osebje ali nima dovolj dobrega znanja (novejših spoznanj) ali pa nima časa, da bi se mamicam res posvetilo. Obenem mamice ne dobijo pravih informacij in podpore, otroci prehitro pristanejo na dodatku in v kolikor ni neke velike želje, z dojenjem počasi prenehajo. Največkrat se name obrnejo mamice, ker otroci ne pridobivajo teže in so dobile informacijo, da nimajo dovolj mleka. Mamice obiščem na domu in skupaj pogledamo, kje je vzrok. Največkrat gre za napačno pristavljanje, dojenje po urniku (in ne po potrebi), včasih so zaspančki ali imajo slab sesalni relfeks, priraščen jeziček, itd.

Opazila sem, da so mamice res same in brez podpore, želijo si predvsem nekoga, ki bi jim povedal, da so v redu, da delajo dobro, da bo vse ok. Ravno zato sem se odločila, da postanem tudi poporodna dula.

Foto Mesec maj

Kaj bi svetovala materam, kako dolgo naj dojijo in kako jim lahko očetje pri tem pomagajo? 

Podpora partnerja je izrednega pomena pri uspešnosti dojenja. Na začetku lahko pomagajo tako, da mamico fizično razbremenijo. Če se zavedajo pomena dojenja, bodo lažje sprejeli, da mamica cele dneve in noči doji, kar je na začetku povsem običajno. Nekateri dojenčki se dojijo skoraj ves čas, redkeje naletimo na tiste “šolske”. Če partnerji v tem obdobju poskrbijo, da je mamici udobno, da imajo pri sebi dovolj prigrizkov, pijače in jo spodbujajo, jo spravljajo v smeh in še malo zmasirajo, je to odlična popotnica. Potem lahko z dojenčkom podirajo kupček, ga previjejo, da se mamica pretegne, stušira in v miru nekaj poje.

Glede tega, kako dolgo dojiti, pa ne morem odgovoriti z neko številko. Dojenje je odnos med mamo in otrokom. Vsak odnos je drugačen. Mislim, da je edino pravilo, naj se dojita, dokler obema tako ustreza. Sicer pa so priporočila taka, da naj bi bil dojenček polno dojen prvih 6 mesecev, šele po 6. mesecu se začne z uvajanjem goste hrane. Sama izredno priporočam sistem “baby led weaning“. To pomeni, da otroci jejo samostojno in v svojem ritmu. Torej namesto pasiranih kašic ponudimo otroku primerno velike koščke hrane, ki jih sam nese v usta, prežveči in pogoltne. Svetovna zdravstvena organizacija pa nato dojenje ob hrani priporoča vsaj do dveh let ali več. Mamice, ki dojijo po prvem letu, so pogosto deležne neodobravanja, saj se širijo raznorazni miti (da je dojenje samo še crkljanje, da mleko nima več koristi, da je dojenje bolj potreba mame kot otroka, da otrok mleka ne potrebuje več, ko prične jesti drugo hrano, otrok je zaradi dojenja preveč navezan na mamo in nesamostojen ..).

Na tem mestu toplo priporočam knjigo Dojenje po prvem letu, ki jo je napisala kolegica Aleksandra Klopčič. Je dobra spodbuda za tiste, ki čutijo, da želijo slediti naravnemu ritmu odstavljanja.

Na Facebook-u je tudi nekaj podpornih skupin, kjer mamice lahko najdejo podporo za dojenje starejšega otroka ali dojenje v tandemu. Dojenje je namreč povsem združljivo tako z odhodom v vrtec, nosečnostjo, prihodom novega dojenčka pa službo in še marsičem. Pomembno je, da mamica prisluhne sebi in otroku, ter se ne ozira na pričakovanja drugih. Tukaj pa je ponovno ključna podpora partnerja.

Kaj bi svetovala mamam, ki ne morejo dojiti?

Zelo odvisno od tega, zakaj ne zmorejo dojiti. Mnoge mamice, ki mislijo, da je že vse izgubljeno, lahko uspešno dojijo. Svetujem, da se čimprej obrnejo na svetovalko za dojenje. Večina težav je rešljivih. Prej, ko se začne reševati, lažje je.

V kolikor pa dojenje res ne steče ali je enostavno prenaporno, je pomembno da mamice dobijo podporo. Pomembno je, da odžalujejo to izgubo. Da lahko dajo vse svoje občutke ven. Tiste mamice, ki so si močno želele dojiti, občutijo veliko stisko in pozorni moramo biti, da je ne še poglabljamo. Vsaka kapljica, ki jo je otrok dobil, šteje. Je veliko. Jaz jim dam priznanje za ves trud.

Tina je ob koncu pogovora še poudarila, da so včasih mamice po vsem črpanju in dietah povsem izčrpane. Pomembno je, da se mame zavedajo, da so naredile res veliko in naj bodo ponosne na to.

Pri dojenju, tako kot pri vsem, kar se tiče materinstva, se moramo zavedati, da ne gre za tekmovanje, katera je boljša mama. Vsaka mama je najboljša mama svojemu otroku. Včasih je to izjemno težko verjeti. Kljub temu, da morda dojenčka ne doji, mu lahko še vedno omogoči veliko kožnega stika, pogovora, petja, masaže, nošenja in drugega povezovanja.

Ko mama sebe sprejme takšno kot je, brez primerjanja z drugimi, brez občutkov krivde ali neskončnih vprašanj, ki jo kljuvajo, do tega, zakaj ni uspela dojiti ali zakaj je izbrala voziček namesto nosilke, ali je uporabljala dudo ali ne, ali je izbrala pralne plenice ali tiste, ki jih je potem preprosto zavrgla, ali je otroka dovolj pestovala ali ne …. potem bo lahko mirno sprejela tudi pogovor o prednostih materinega mleka in ob tem občutila zadovoljstvo, da je za svojega otroka naredila vse v okviru svojih zmožnosti. Sprejela bo lahko, da pogovor o prednostih materinega mleka ni obtoževanje nje ali vzbujanje krivde. So zgolj dejstva, informacije.

O dojenju moramo govoriti, ker se kot družba še premalo zavedamo pomembnosti in prednosti.

Katarina Nzobandora

Naslovna fotografija: Tina Brinar