Osebne zgodbe

Resnične zgodbe

Tukaj objavljamo resnične osebne zgodbe mater, očetov ali drugih, ki jih je zaznamovala odločitev bodisi za splav bodisi za življenje. Če želite tudi vi z nami podeliti svojo izkušnjo, nam lahko pišete (anonimnost zagotovljena).


Včasih sanjam majhne otroke …

Ko sva se z mojim prvim fantom spoznala, sem bila stara 18 let. Mislim, da smo dekleta želela iti v kino, vsaka je vzela s seboj fanta. In nekako tako sva se spoznala.

Nisem imela občutka, da je pravi fant zame. Nobenih gradov v oblakih mi ni ponujal. A bila sem mlada in upala sem, da se bova poročila in se bom rešila. Nekaj mesecev me je nagovarjal k spolnim odnosom, zato sem se mu enkrat prepustila in zanosila. Ko sem mu povedala za nosečnost, je rekel, da on otrok ne mara, da ga lahko obdržim ali pač ne, karkoli želim. Namignil je, da sem verjetno imela zraven še kakšnega drugega fanta in podobno, da on ni ničesar kriv. Predlagal mi je splav, češ da otrok ni njegov. Ni ga želel priznati. Vso krivdo je zvalil name. Potem me je zapustil.

Odločila sem se za splav. Takrat se nisem zavedala, kaj sem storila.

Splavi so se vrstili tudi po poroki z možem Petrom

Z možem sva se najprej lepo razumela (opomba: imela sta že tri otroke), me je pa vsakič, ko sem spet zanosila, prepričal v splav, česar pa jaz nisem želela. To se je zgodilo kar trikrat …

Prvi splav sem naredila leta 1968, potem pa 1977, 1978, tam nekje. Težko mi je bilo, ko sem šla na splav, takoj po splavu in tudi kasneje.

Štejem leta, koliko bi bil star prvi splavljeni otrok. Mislim, da 44. Potem nisem mogla več razmišljati o starosti otrok.

Ostala sem sama s svojimi spomini. Otroka me včasih najdeta vso žalostno … Žalujem za svojimi dragimi, najbolj pa za nerojenimi otroki. Sedaj kličem: moji dragi angelčki, kje ste? Zakaj sem vas zavrgla? Odgovora pa ni.

Sedaj imam veliko več časa za razmišljanje in molitev, poglabljanje. Tudi pogovarjam se z njimi in jih prosim odpuščanja. Sedaj lahko rečem: »Oprosti, bila sem slaba mama. Odpustite mi, ker vas nisem rodila, ker sem vas zavrgla, ker sem se zbala, da vas ne bom mogla živeti. Nebeški Oče in Mati Marija naj vas vse varujeta, moji angelčki.«
Celotno zgodbo si lahko preberete v knjigi Novo upanje o splavu.


Sama sebi nisem naredila nobene usluge

Ko sem zanosila, sem bila stara 17 let in s fantom sva bila skupaj že kakšno leto. Izvedela sem, da sem noseča in sem povsem zablokirala, niti pogovarjati se nisem hotela o tem. Bilo je jasno: splav, ni druge možnosti.
Klicala sem prijatelje za nasvet, nisem pa razmišljala, da bi naredila kaj drugega kot splav. Povsem avtomatično sem šla v to. Zdelo se mi je, da se mi je zgodila katastrofa … Takrat mi je manjkalo še eno leto do konca srednje šole, ker sem ponavljala prvi letnik. Otroke sem imela vedno rada in si tudi ne znam predstavljati, da jih ne bi imela. Po splavu mi je bilo hitro žal. Ampak takrat nisem videla, da bi bilo karkoli drugega možno. Moj fant takrat ni veliko govoril o nosečnosti, nisva imela pogovorov, hitro sva se odločila. Oba pa sva se takoj, brez da bi razmišljala o kakšni drugi možnosti, odločila za splav. On se je ravno vpisal na faks in obema se je zdelo, da sva premlada. Ko sedaj gledam nazaj, se mi ne zdi tako. Seveda ni idealno, ampak ni bila taka situacija, da ne bi šlo. Takrat sva imela občutek: »Joj, to pa res še ne, zdaj pa ni šans.«

Ko sem šla na splav, sem bila noseča osem tednov. Šla sem na kemični splav in moj partner je šel zraven. Najprej so mi dali tableto, ki sem jo pojedla, potem pa sem šla domov, kot da ni nič. Po treh dneh sem šla v bolnico, tam so mi dali 2 tableti v nožnico in me še zadržali, da se, kot oni pravijo, »vse spuca«. Vse skupaj ti predstavijo, kot da to ni nič takega in je bolj za mimogrede. Medicinsko osebje je bilo na splošno precej hladno. Sicer je res, da sama nisem preveč spraševala in nisem niti veliko govorila z njimi, ker sem si samo želela, da bi bilo čim prej mimo, ampak njihov odnos ni bil topel.

Svetovanja pred splavom nisem imela, zarad nosečnosti sem občutila grozo in se nisem želela o tem veliko pogovarjati. Ko sem klicala v bolnico, so mi rekli, da je na splavu z vakuumom obvezno svetovanje, za kemični splav pa pogovor ni potreben. Že samo osebje ti dà vedeti, da je to še zelo zgodaj, da še ni otrok in ni nevarno. Sama nisem hotela, da bi kdorkoli doma izvedel. Hotela sem samo, da se to čim prej konča in se nazaj vzpostavi staro stanje – kot da se ni nič zgodilo. Takrat sem mislila, da to ni nič, da je tako, kot da bi imela menstruacijo; tisto se odlušči in to je to. Kot da je to skupek celic in da to ni otrok. Takrat sem imela občutek, da je hitro treba najti termin in vse urediti v najhitrejšem možnem času, da ne bo prepozno, saj še ne bo otrok in to ne bo umor.

Po splavu sem se spremenila …

Prve dni po splavu sem si oddahnila; rešili smo problem, nič ni treba skrbeti. Tak občutek sem imela ravno zaradi tega, ker tudi medicinsko osebje namiguje na to, da je na začetku samo nekaj celic in do določenega meseca še ni otrok.

Nekaj časa po tistem, ne takoj, se nisem z nikomer več družila, bila sem doma, »buljila« sem v računalnik in TV. Druženje s prijatelji mi ni več ugajalo, čeprav sem prej to zelo rada počela. Preden sem šla na splav, nisem bila nekdo, ki bi bil ves čas doma, takrat pa mi ni ustrezalo iti niti na kavo. Gledala sem nanizanko za nanizanko, lahko je dan minil, brez da sem karkoli počela ali razmišljala.

Težko mi je bilo kar kmalu, kakšna dva tedna po splavu. Potem sem se tolažila, da res ne bi bilo dobro, tudi za otroka ne, saj sama tega ne bi zmogla in bi uničila življenje otroku. Ker si nisem hotela priznati, da je šlo za egoizem, sem sama sebe »ven vlekla«. V resnici sem sebe izvlekla, za otroka pa nisem naredila nič dobrega, da sem ga ubila. Vedno sem se tolažila, da ne bi bilo dobro, če bi ga imela, ker ga ne bi mogla preživeti … Kasneje sem spoznala, da bi bilo v resnici čisto v redu, če bi imela svojega otroka. Mogoče ne bi bilo vse rožnato, ampak vem, da bi šlo. Šele potem mi je bilo resnično žal.

Celotno zgodbo si lahko preberete v knjigi Novo upanje po splavu.


Smrt otroka naju je povezala

Bilo je v 18. tednu …

Darja: Jaz sem ravno takrat nastopila bolniško, a se nisem mogla ustaliti. Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. V šoli nisem mogla pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od sodelavcev, nisem mogla doma pripraviti stvari za otroka … Kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. (jok, tišina)

Ko sem prišla h ginekologinji, mi je rekla: »Ni več utripa.«

To razumemo samo tisti, ki nam je otrok umrl. Franci je bil ves čas z mano, res ves čas.

Zdravnica je predlagala, da bi takoj rodila, a jaz tega nisem mogla. Zdelo se mi je, kot da bi mi odtrgali del telesa. Nisem bila pripravljena.

Franci: Razumeva ginekologe. Oni imajo določene protokole, grejo naprej. Ampak ti imaš vedno možnost, da odločaš. Če pa je nevarno za mamo, potem se ne sme odlašati.

Darja: Zdravnica je rekla, da z otrokom ni nič narobe, da se je verjetno zgodil odstop posteljice.

Kdaj sta povedala zdravniškemu osebju, da želita otroka pokopati?

Franci: Takoj, ko so potrdili smrt, sva povedala najino željo. Najina želja je bila, da želiva otroka prevzeti, ga pokopati. V tistem trenutku je noro, da se pogovarjaš o pokopu svojega otroka. Vse mamice, ki so čakale tam na ultrazvok, so bile tam na rednem pregledu. Ti si pa moral doživeti smrt svojega otroka.

Darja: Ginekologinja je rekla: »Jaz imam samo pomislek, kako izdati mrliški list, ker to ni plod, ampak je tkivo.« Do dvajsetega tedna je za njih tkivo.

Franci: Midva sva vsak dvom, vsako stvar, ker je bil tako poseben primer, želela dvakrat preveriti, bila sva tudi pozorna, kateri zdravnik bo v bolnišnici, ko bova prispela, da bo poznal naš primer in bo spoštoval najine želje. Nisva želela obdukcije in želela sva pokop za svojega otroka.

Celoten intervju lahko preberete tu.


Izpoved sestre splavljenih otrok

Laura je prepričana, da je od nekdaj vedela, da je nekaj narobe v njeni družini, če sedaj gleda nazaj. Čutila je nekaj, kar je kasneje opisala kot »krivdo preživelih«. Ko je ugotovila, da je njena mati splavila dva od njenih sorojencev, je ugotovila, da je bila njena intuicija prava. V intervjuju odgovarja na vprašanja povezana s tem, kako je biti sestra splavljenih otrok.

Kakšni so bili tvoji občutki glede splava, preden si izvedela za izgubo svojih sorojencev?

Bila sem »za-življenje«. Nisem sodelovala v ničemer podobnem kot 40 dni za življenje, vendar sem bila prepričana, da se življenje začne s spočetjem, in da je splav umor.

Kako si izvedela za splav?

Po naključju. Naša mati je umrla pred nekaj leti zaradi neurodegenerativne bolezni. Želela je darovati svoje možgane za raziskave. Ena od njenih sester ji je pomagala izpolniti poročilo o popisu bolezni in ga dala meni, da ga nesem na pošto. Zavedala sem se, kako pomembno je, da so vsi podatki, podrobnosti in podpisi urejeni, in ker sem predvidevala, da vem vse o svoji mami in njeni zdravstveni zgodovini, sem prelistala dokumente. Prav tako sem želela videti svoje ime in imena mojih sestra na strani o nosečnosti, saj smo del njene zgodovine.

»Nosečnosti: 5«

»Rojstva: 3«

Bila sem zmedena, saj nisem vedela, da je imela kakšen spontan splav. Zato sem nekaj tednov kasneje obiskala svojo teto, ki ji je pomagala napisati poročilo, in sem jo vprašala. Vedela je, kaj jo bom vprašala, še preden sem končala vprašanje. »Dvakrat je naredila splav.«

Celotno Laurino izpoved lahko preberete tu.


Angelčki

Nedelja popoldan je. Sedim pri mizi in premišljujem: naj to tragično življenje spravim na papir in dam v javnost, da bodo še drugi starši vedeli, predvsem pa mamice, da ne bi tudi one naredile ta napake, kot sem jo jaz?

Kmalu po osnovni šoli sem šla od doma iskat službo. Z mamo sva jokali, brat pa je dejal: »Nikar se ne cmerita, saj boš kmalu nazaj, ker tako nič ne znaš delati.«

Šla sem za gospodinjsko pomočnico, kasneje za varuško otrok ter nato našla delo v gostinskem lokalu, kjer sem tudi krmila svinje in se tam med njimi najboljše počutila. Ljudje so me vedno bolj žalili, govorili so mi, da je najboljše, če kar med svinjami v hlevu ostanem.

Ko mi je bilo dovolj, sem šla spet v drug kraj za varuško. Spoznala sem fanta, ki je tam preživljal počitnice, po njegovih besedah naj bi služil vojsko. Nikoli nisem izvedela ali je bilo to res ali ne. Imel je več deklet, ki so mu posojale denar, ki ga pa nikoli ni vrnil. In to sem izvedela prepozno. Zanosila sem z njim, ker sem bila mlada in sem verjela, da se bova poročila in bom tako rešena večnega preseljevanja. Ko sem zanosila, me ni hotel več videti, ne slišati zame, delodajalka pa je zahtevala splav. Po splavu sem še nekaj časa pazila na njene otroke, do takrat, ko so dovolj zrastli, da so šli v vrtec. Izgubila sem službo in se vrnila domov k mami in bratu, ki pa je vse bolj pil. V takem okolju ne bi mogla imeti otroka. Za posvojitev ali rejo nisem vedela. Brez denarja, alkohol, vpitje vsak dan. Spet sem odšla od doma in si našla službo v tovarni, a nisem vedela, kje naj stanujem. Mislila sem si, da mi pri starejšem zakonskemu paru ne bo hudega, toda gospodar je bil ženskar in me je skoraj v pričo svoje bolne in ostarele žene nagovarjal k spolnim odnosom. Rekel mi je, da se žena strinja, da bi imeli potomca. Eno leto sem zdržala tam, nato pa sem srečala fanta, ki se je bil pripravljen poročiti z menoj kljub moji preteklosti. Kmalu sva šla skupaj stanovat in se poročila. Bila sem srečna. Mož je bil ljubeč, bil je princ mojih sanj. Po pol leta sem zanosila, toda na žalost se je deklica rodila prezgodaj in njeno življenje je ugasnilo. Je bil kriv splav? Tega ne vem.

Tretja nosečnost je potekala dobro in rodila sem zdravega fantka. Z možem sva ga nestrpno pričakovala, a hkrati v strahu. Kmalu sem četrtič zanosila. Patronažna sestra me je vprašala, če želim iti na splav, ker je bilo le 14 mesecev po prejšnjem porodu. Odločeno sem dejala, da ne želim splava, da bom že zmogla. Rodila se je lepa, zdrava deklica, nama v veliko veselje. Peta nosečnost je bil ponovno zdrav fantek. Eno leto po zadnjem porodu sem imela manjšo operacijo na rodilih in nove nosečnosti zdravniki niso več priporočali oz. so jo prepovedali, čeprav mi niso povedali, kakšne posledice bi lahko imela. Zato sem v naslednjih nosečnostih v strahu in na moževo prigovarjanje naredila splav. Dvakrat ali trikrat, ne vem več.

moji angelcki
Slika je ilustrativna.

Nekoč sem se zaprla v kopalnico in se hotela rešiti. Naj odteče moje življenje skupaj s krvjo in vodo, sem mislila. Mož me je pravi čas rešil tega zla. Čez nekaj let je umrl, hčerka pa nevarno zbolela, a se je pozdravila. Nato nas je ponovno obiskala smrt, tokrat je umrl najmlajši sin. Ostala dva otroka sta se odselila.

Ostala sem sama s svojimi spomini. Otroka me včasih najdeta vso žalostno … Žalujem za svojimi dragimi, najbolj pa za nerojenimi otroki. Sedaj kličem: moji dragi angelčki, kje ste? Zakaj sem vas zavrgla? Odgovora pa ni.

Žalostna mama iz Ljubljane


Pismo mojemu otroku

Pismo mojemu otroku.

Moj najdražji otrok, včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet ki ni zacvetel, sončni zahod zastrnjen z oblaki. Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spreševala: ALI BO FANTEK ALI PUNČKA?

Vprašanje je odmevalo, jaz pa sem poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so te s tabletami ubile iz mojega življenja. Neustavljivo si želim izvedeti ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad mano, o tem kar nekako nisem mogla vprašati. Samo pokimala sem in premagovala žalost, ko me je človek v beli halji potrepljal po rami in rekel: “No pa je konec, a ne.”

Ko sem tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi sem slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bila prekinitev tvojega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah je bil to le navaden dan. Zame je bil dan najglobje teme. Splav je najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 15-ih letih iztrgala srce in prav gotovo najbolj boleča zate, v tvojih treh mesecih življenja. Vse te mesece prebolevam. Ko v solzah to pišem, ugotavljam, da ne bom nikoli prebolela tistega usodnega julijskega dne. Kljub vsej zmedi sem takrat vedela, da imam druge možnosti, a me je bilo preveč strah, da bi o njih lahko razmislila. Kljub temu, da sem bila otrok, sem bila pripravljena na materinstvo. Zavedala sem se, da sem že mamica. Moj otrok si postal ob spočetju in že od začetka sem te ljubila. Čeprav se je tvoje življenje končalo, moja ljubezen ostaja. Tvoj nemi krik me je v letu in pol večkrat prebudil. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, ker sem to storila tudi s tabo. Sebe sem krivila, čeprav me je druga oseba v to prisilila. Leto in pol je minilo pa si še vedno nisem odpustila. SI MI ODPUSTIL TI?

Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril? Mesece so me mučile nočne more, slike malega zarodka v smeteh so trkale na mojo vest. Trgala me je bolečina tistega dne, da sem se zbudila čisto prepotena. Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut se ne da primerjati s tem, kar doživljam že leto in pol. Moje srce ti že mesece želi napisati to pismo, toda vsakič ko želim čustva preliti na papir se… Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju skozi katerega sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo nek smisel. Toda otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem… Da sem to storila s teboj, nisem jaz kriva… In zdaj ko te ni, me vsi obtožujejo za tvojo smrt. Upam pa samo, da mi verjameš in da se zavedaš, da te imam rada.

Z ljubeznijo tvoja

MAMICA!