Ko si naiven

Naj z vami podelim svojo izkušnjo …

Rodila sem se kot prva hči, 6 let za mano je prišel še bratec in 15 let za mano je prišla sestrica. Kakšna je bila moja družina? Na začetku je bilo vse lepo in krasno. Potem je pa prišel brat in sem bila za vse stvari kriva jaz. Ati me je tudi večkrat udaril, ker sem naredila kakšno traparijo. Vendar je bilo včasih kar hudo in sem imela modrice, dokler nisem rekla, da je tega dovolj.

Mami se je velikokrat potegnila zame, ker je bil ati takrat kar pogosto razburjen. Bil je zelo hitre jeze. Če nisem pomila posode, je bilo potem vse narobe. Ali pa sem jo šla pomivat, ker me prej ni bilo doma, in to ravno pol ure pred maminim prihodom in je ati rekel: »Ne, zdaj je pa ne boš.« In se je skregal z mano. Živčen je bil. Ne vem, zakaj je bil tak. Mami me je vedno ščitila, ampak sva se tudi veliko kregali. To je bilo moje otroštvo.

Prve tri besede, ko pomislim na otroštvo, so strah, veselje in jeza.

STRAH

Strah pred atijem. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav.

VESELJE

Veselje nad družino. Eno zavetje in streho nad glavo, hrano, v šolo sem normalno hodila. Imela sem tudi eno prijateljico, s katero sva bili zelo dolgo v dobrih odnosih. To mi je zelo ostalo v spominu. Velikokrat sem bila pri njej. Večkrat sem tudi spala pri njej, kadar sem imela težave, sem šla k njej.

JEZA

Jezna sem bila najbolj na atija. Malo sem se ga bala, da ne bi kaj takega zagrešila, po drugi strani pa sem bila jezna nanj in še sama nase, ker sem se spraševala, kaj delam, zakaj hočem biti popolna hčerkica, ker tako ali tako ne bom.

 

Prva ljubezen

Spoznala sva se na pripravi na oratorij. Takrat so se tudi odnosi pri nas doma že izboljšali, hodili smo tudi na družinske terapije. Stara sem bila 15 let. Damjan se je postavljal pred drugimi. Jaz sem ga spoznala prek prijateljice. Vprašala me je, če bi bila animatorka na oratoriju in sem bila zelo navdušena. Prijateljica je bila 7 let starejša od mene in se je dobro razumela z Damjanom, pravzaprav je bila edina, ki se je z njim razumela. Nekako se je izšlo tako, da sva bila z Damjanom skupaj v skupini in dodal me je za prijateljico na facebook-u in dobil še mojo številko, ker jo je potreboval zaradi oratorija. Še pred začetkom oratorija mi je začel pisati. Pošiljal mi je lepe sms-e. Zelo je bil razumevajoč. Ko sem prišla z morja, sva se prvič dobila. Mislim, da sva šla takrat v kino. Bil je tri leta starejši od mene, ravno je naredil izpit za avto.

Ko sva bila skupaj, se mi je zdelo lepo, povsod sva šla skupaj in moji starši so mu zaupali. On je vse plačal, bil je pravi kavalir, odnos je bil super. Potem sem ga pa enkrat dobila na laži in je takoj rekel: »Ne bom več, ne bom več,« in sem mu verjela.

Po novem letu mi je mami rekla, da se ji zdi Damjan zelo čuden, da ji ni več všeč. Vprašala sem jo, zakaj ne, a mi ni znala razložiti. Kasneje sem izvedela, da je imel tudi neko vezo s prijateljico, ki naju je predstavila, in obljubil mi je, da je ne bo več videval. Ponovno sem mu verjela. Bil je zelo pozoren, ampak se je rad tudi bahal in postavljal.

Na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov

Skupaj sva bila devet mesecev in po pol leta sva imela prvi spolni odnos. Občutek sem imela, da mi je spolnost v bistvu »podtaknil«. Najprej sem rekla, da bom počakala do poroke, nato sem rekla, da bom imela spolne odnose s tistim, ki me bo imel zelo rad. Ampak bila sem tako zaljubljena vanj, bila je tista najstniška ljubezen in mislila sem, da se bom poročila z njim, zato sem privolila v spolne odnose. Konec januarja sva imela prvi spolni odnos in mislim, da sem takrat tudi zanosila. Petega marca pa je bil splav in otrok je bil takrat star osem tednov.

Ko sem zanosila, na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov. Potem bi pa morala dobiti menstruacijo v začetku februarja. Z eno sošolko sva imeli bolj ali manj iste datume menstrualnih dni. Ona jo je dobila, jaz je nisem. Tole pa zdaj nekaj ne bo v redu, sem si rekla. Damjan je predlagal, da greva po test nosečnosti. In sva šla. Test sem naredila eno nedeljo zjutraj. Ura je bila sedem. Test je bil pozitiven in to me je šokiralo. Poklicala sem Damjana in mu povedala. Najprej je bil presenečen, potem je pa rekel: »Aha, bomo uredili.« Vse se je zmenil s svojo mamo. Ko je popoldan prišel pome, mi je povedal, da bomo šli h ginekologu, da se bo mami zmenila za pregled pri njenem ginekologu, ki ji je zelo pomagal, ko je rodila hčerko. Takrat mi je rekel: »Bomo mi to uredili. Bomo mi to naredili.« Potem smo šli v sredo na pregled. Ginekolog je potrdil nosečnost. Želela sem videti otroka na ultrazvoku, a sta bila Damjan in njegova mama proti. Prosila sem, da bi potem vzela slikico, če je že tako. Nista mi hotela ničesar pokazati, slike nisem dobila. Ginekolog je le vprašal, kdaj lahko pridem na splav. Dali so mi datum: sobota, 5. marec.

Dan, ko sem šla na splav … Dobro se ga spomnim. To je bila pustna sobota. Zato res ne maram pusta. V soboto zjutraj je prišel pome. Ne spomnim se dobro kdaj. Mislim, da sva bila že zjutraj ob osmih naročena. Potem sem šla nekam v Ljubljano, ne vem točno kam, bila je zasebna ambulanta. Nisem šla prav v bolnico. Ko sva se peljala na splav sem razmišljala: »Kako sem nora, da mu rečem DA za tako stvar.« Vem, da sem ga vprašala še, kaj pa, če ne bi naredila splava, in je rekel: »Ne, ne, bova kar naredila to.« In sem privolila. Pred splavom sploh nisem kaj dosti razmišljala, ker se je tako hitro zgodilo. Takrat sem bila še vodljiva, zdaj nisem več.

Prej nisem hodila h ginekologu. Bila sem pred dvemi leti pri eni ginekologinji v Ljubljani, ker mi je primanjkovalo železa in magnezija. Takrat sem bila dvakrat pri njej, ampak potem nisem šla več. To je bil ginekolog njegove mami. Splav mi je opravil na črno. Plačal je Damjan, mislim, da 100 evrov, ampak potem je dal še 20 evrov zraven, za kavo ali za otroke, da jim nekaj kupi. V ambulanto sem šla za približno 10 minut, dal mi je injekcije.

Mislim, da je ginekolog to naredil z eno cevko. Kot bi posesal.

In potem sem šla.

Po splavu sem šla še enkrat v lekarno po test nosečnosti in nato domov. Potem se je pa začelo zame tisto. Začelo me je zelo boleti, kosi so iz mene leteli. To je bilo takrat noro … Tako grozno. Zvečer sem imela še pevsko revijo in sem se »nafilala« s tableti, da sem sploh lahko šla tja in da sem lahko tam stala.

Enkrat aprila, kmalu po mojem splavu, sem Damjanu rekla, da ga bom pustila. Vprašala sem ga, kaj bo naredil, če ga bom pustila, in je rekel: »Haha, itak me imaš tako rada, da vem, da me ne boš.« 14 dni po tistem sem dobila sporočilo preko facebook-a ene izmed prijateljic, da ji Damjan piše »zanimiva« sporočila. Imela sem občutek, da me je Damjan izkoristil. Spraševala sem se, če je imel mene vmes samo za afero. O tem sem veliko razmišljala. Potem sem si rekla, da nima smisla vztrajati z njim, vedela sem namreč, da bo to počel celo življenje. Tako sem ga pustila v solzah, vem pa, da je bilo to zame dobro. Na začetku mi je bilo še zelo težko in sem se še velikokrat spomnila nanj, zdaj pa imam drugega fanta, Mateja. Saj je tudi z Matejem veliko težav, vendar imava normalno zvezo. Težave so, so pa tudi lepi trenutki.

Malo po tistem, ko sva šla z Damjanom narazen, je začel hoditi s prijateljico, ki naju je predstavila na pripravi na oratorij.

Z Damjanom sva kasneje še govorila o splavu, ampak je bilo čudno. Imela sem rojstni dan in pregled pri ginekologu v Ljubljani, da bi preveril, če je z mano vse v redu. Mislim, da je bil pregled plačljiv in je on potem plačal. Že na poti tja sva bila bolj kot ne tiho. Rekla sem mu: »A tebi ni nič hudo, da imaš zdaj enega otroka v nebesih?« Pa je rekel: »Jaz ne verjamem več tem tvojim verskim “foram”.« Pregled sem opravila, z menoj je bilo vse v redu, ampak celo pot nazaj sva se kregala.

Mislim, da mu je precej vseeno in zelo mi gre na živce, ker me njegova mama niti pozdravi ne. Kar mimo gre. On pa me pozdravi. Nisem jezna nanje. Malo sem razočarana. Po eni strani zato, ker mi ni stal ob strani, ko sem ga potrebovala, saj je bil starejši in sem več od njega pričakovala, po drugi strani pa sem si res želela, da bi se še enkrat pogovorila. Da bi vsaj videla, ali mu je res vseeno. Nikoli več pa ne mislim, da se bom z njim usedla in poklepetala. Sama sem se naučila s tem živeti, on pa, Bog ve, kako živi.

Sedaj, ko gledam nazaj, bi sigurno kaj spremenila. Najbrž bi ga že prej pustila. Zato ker imam sedaj precej drugačne ambicije in drugačne poglede na svet in drugačne poglede na fanta. S tem, kar se mi je zgodilo, sem zelo odrastla. Prej sem bila tipična najstnica. Zdaj je pa tako, da me imajo vsi za psihično zrelo. Pa saj res nimam prijateljice, ki je toliko stara kot jaz, družim se s precej starejšimi ženskami. Ne s takimi, ki so eno leto mlajše ali starejše od mene, razumem se s takimi, s katerimi se lahko kaj globljega pogovarjam.

Življenje po splavu

Takoj po splavu se ne spomnim dobro, kako je bilo, mislim, da sem bila utrujena in nejevoljna. Mislim, da nisem bila prav vesela. Bila sem nekako izčrpana. Ne spomnim se točno, kako sem se počutila, mislim pa, da sem bila v nekem transu. Ali pa v tej naivni ljubezni. Splav sem naredila, morala sem sama predelati in iti naprej.

Svojim staršem nisem povedala za nosečnost. Če bi ati to vedel, bi me najbrž na cesto postavil, saj mi je enkrat rekel, da bi me vrgel na cesto skupaj z mojo mamo, če bi zanosila z Damjanom: »Če bi bila noseča, najprej »nabašem« tebe, potem pa še mami. Pojdita kamor hočeta!« Mami pa ne vem, kaj bi naredila. Mami mislim, da bi bila za to, da bi otroka obdržali.

Tri mesece po splavu pa sem povedala mami, pred njo sem bila zelo težko tiho. Vedno sva se pogovarjali, ona me je spraševala in jaz sem ji odgovarjala. Ko sem ji povedala za splav je bila čisto iz sebe. Rekla je, da bom imela hude psihične posledice. Takrat mi še ni bilo jasno, o čem govori. Kasneje pa sem razumela … Spremenila sem se, splav me je res spremenil. V šoli je šlo vedno slabše. Prej sem bila dobra učenka, tudi potem nisem bila čisto zanič, ampak uspeh mi je padal. Sploh ni bilo več štiric in petic, kar me je zelo jezilo. Ko sem naredila splav sem bila stara 16, bila sem v prvem letniku srednje šole. Potem sem pisala maturo; tri predmete sem naredila, dveh pa ne. Trikrat sem jo delala. Najprej popravnega, potem še avgusta in potem še spomladi in spet avgusta. Nato sem rekla, da imam dovolj. Zdaj delam prekvalifikacijo. Trije izpiti mi še manjkajo od dvanajstih. Ne vem, ali je neuspeh povezan s splavom ali ne, ampak meni je bilo zelo čudno, ker sem se veliko učila, v glavo mi je šlo pa zelo malo.

Po splavu me je bilo tudi marsičesa strah. Prej sem bila pogumna, odprta, potem pa me je bilo res vsega zelo strah. Še zdaj me je strah kakšnih stvari, ampak manj. Bala sem se, da bom umrla, ampak zdaj, ko na to mislim, kaj zmolim in je potem sem boljše. Zelo sem se tudi bala, da bo kdo prišel in mi kaj naredil. Zvečer pred spanjem sem dala stojalo in stol pred vrata v predsobi. Pri Mateju se še zdaj zakleneva v sobo. Jaz raje vidim, da se zakleneva.

Pred splavom sem redno hodila v cerkev, hodila sem na duhovne vaje, bila sem animatorka na duhovnih vajah in oratorijih, potem pa sem bila z Bogom kar nekoliko skregana. Sicer sem za maturo toliko premolila, kot še v življenju nisem, ampak potem, ko mi ni uspelo, sem bila spet jezna. Duhovne vaje sem potem opustila, kljub temu pa poskusim iti čim večkrat k maši in tudi pogosteje molim. Še vedno pomagam na oratorijih, jih tudi organiziram in vodim in to mi je v veselje.

Moj oče še ne ve, da sem naredila splav in ne vem, če mu bom povedala. Z mami se redko pogovarjava o tem. Mi pa včasih reče, da ne ve, kaj me pokonci drži. Sama vem, da so to mnoge aktivnosti, ki se jih udeležujem. Zdi se mi pomembno, da ostanem aktivna in optimistična.

Splav me je preoblikoval. Malo prehitro sem morala sprejeti to, kar se je z mano dogajalo. Prej marsičesa nisem vedela. Mislila sem, da se bom poročila, imela veliko hišo, veliko družino pa lep avto (smeh). Ampak zdaj vem, da če bo Bog dal, se bom poročila. Po splavu se sploh nisem več hotela poročiti, vendar zdaj si mislim, da se bom najbrž poročila in upam, da kmalu.

Potrebovala sem pomoč

Po enem letu mi je pomoč poiskala mami pri Zavodu ŽIV!M. Srečali sva se s Katarino in se pogovarjali več kot eno uro. Takrat so se mi odprle oči. Doma sem morala to še sama potem predelati, razmišljati o tem. Takrat sem bila že z Matejem. Njemu sem vse povedala in je vse tudi zelo razumel. Potem sem začela hoditi na skupino za starše po umetni prekinitvi nosečnosti in je bilo bolje.

Svojemu splavljenemu otročku sem dala ime Ana. Lansko leto prvega novembra sva šla z Matejem v Tržič, kjer imajo pokopališče. Matej je kupil belo svečko in sva jo prižgala tam pred križem, pred Jezusom. Zmolila sva in to je bilo meni »top«. Prav vesela sem bila. Marsikdaj se obrnem na Ano in zvečer rečem: »Ana, nočko.« Splav je nekaj, kar gre z mano, z mojim življenjem, ampak me ne obremenjuje več tako, kot me je prej.

Na življenje gledam kot na dar. To je nekaj, česar se mnogi sploh ne zavedajo. Ko sem pisala enemu dekletu, ki je že naredilo splav, sem ji rekla, naj ima rada svoje življenje pa tudi življenje nasploh. Če imaš otroka, to ni tako huda stvar. Bolj je huda stvar, če narediš splav. Takrat je groza. Drugače je pa bi rekla dekletom, ki razmišlajo o splavu, naj imajo rade življenje, svoje in tuje. Pa fantje naj jih podpirajo. Če ne, naj pa fanta pustijo. Ne gre drugače. Prva najstniška ljubezen je tista, ko si naiven. Pomembno je, da najstnicam povemo resnico, čeprav jo včasih težko sprejmejo. A vseeno vidim, da moja zgodba spreminja ljudi okrog mene, tudi moje sorodnike. Nihče me nima pravice obsojati, lahko pa se iz moje zgodbe marsikaj nauči, da bo v svojem življenju ravnal-a drugače.

Mlada mamica po umetnem splavu

Zgodba je zapisana v knjigi Novo upanje po splavu, kjer lahko najdete še več osebnih slovenskih zgodb o izkušnji z umetnim splavom.