V našo kulturo večne mladosti, lepote, sreče in uspeha žalovanje nekako ne sodi. Ko se starši soočijo z izgubo otroka v nosečnosti ali kmalu po njej, jim okolica včasih »dovoljuje« kratek čas žalosti, potem pa se od njih pričakuje, da »bodo šli naprej«, da bodo spet takšni, kot so bili pred izgubo in bodo kmalu tudi storilnostno enako učinkoviti. To jim pogosto tudi z besedami povedo. A vse to so nerealna pričakovanja ljudi, ki osebne izkušnje z izgubo nimajo. In takšne besede v srce žalujoče osebe zarežejo kot oster nož.
Kaj se zgodi po izgubi otroka?
Žalovanje navadno najbolj prizadene mamo, čeprav očetov nikakor ne moremo izključiti. A ker je mama nosilka novega življenja, se ona čustveno najbolj naveže, zato izguba praviloma bolj prizadene njo. Poleg tega moški pogosto igra vlogo tistega, na katerega se žena lahko nasloni, ramo, na kateri se izjoče, močan steber, ki vse prenese. Tako moški resnična čustva pogosto potlačijo, ker se jim to zdi najbolj moško.
Za žensko, ki se je tako hormonsko kot čustveno preoblikovala (tudi, če gre za zelo zgodnji splav v 6., 7., 8. tednu nosečnosti), pa se svet zamaje in čas se ustavi. Kasneje ko do smrti otroka pride, dalj časa lahko okrevanje traja. A ne glede na starost otroka lahko ženske čutijo zelo podobno. Čutijo šok, izgubo, ki ni le čustvena ali psihična, ampak tudi fizična, čutijo bolečino praznega naročja, čutijo, da so spremenjene in da nikoli več ne bodo takšne, kot so bile. Pogosto se sprašujejo, zakaj se jim je to zgodilo, a odgovora ne najdejo.
Žalovanje ne traja le mesec ali dva, ampak traja eno leto, dve ali več. Pri tem se v različnih obdobjih pojavijo različni občutki: od krivde, jeze, nemoči, otopelosti, močne žalosti, do težav s spanjem, ljubosumja do drugih nosečnic, različnih strahov in še drugih znakov žalovanja, saj vsaka žaluje po svoje. Zato je izjemno pomembno, da si vsaka mama in oče vzameta za žalovanje toliko časa, kot ga potrebujeta, da izžalujeta na svoj način. In ker je način tako zelo različen med moškim in žensko, je takrat največje priznanje ljubezni med njima prav to, da drug drugega spoštujeta v njegovem čustvovanju, da si zmoreta prisluhniti brez pripomb, da si občutke dovolita izraziti in jih drugi sprejme kot dar, brez sodbe.
Najbolj primerne besede
Ko starši izgubijo otroka, so najbolj primerne besede iskrenega sožalja. Primerne geste so stisk roke, objem. Včasih starši potrebujejo nekoga, ki v tišini sedi ob njih, ko skozi solze lahko govorijo o svojih občutkih – znova in znova.
Tudi mesece po izgubi bo mama cenila kakšno sporočilo z vprašanjem: »Kako si?«, »Mislim nate.«, »Ti lahko kako pomagam?«
Pripombe o tem, da je mlada, da bo že še imela otroke, da narava naredi svoje, so ne le neprimerne in nekoristne, ampak tudi zelo boleče.
Tako lahko okolica (sorodniki, prijatelji, sodelavci) za žalujoče naredi največ s sočutjem in priznanjem njihovega otroka.
Kako lahko počastimo svojega umrlega otroka?
Otrok je obstajal, zato ni potrebe, da se pretvarjamo, da ni. V procesu žalovanja nam bo najbolj pomagal način, s katerim bomo otroka ohranili v ljubečem spominu. Morda bo to kakšen obred (izpust balona, raztros pepela, molitev) ali morda postavitev police, ki bo v stanovanju namenjena prav temu otroku in bo tam kipec angelčka, slika otroka, svečka …
Mama je vedno mama
Po rojstvu mojih dveh sinov sem se pred leti pogovarjala z gospo, ki ju je gledala in občudovala, kako sta simpatična. »A kar dva imate?« me je vprašala. Nisem si mogla pomagati, da ne bi priznala še tretjega otroka in dodala, da je tisti sin že med angeli. Gospa, sicer stara krepko čez 70, me je pogledala globoko v oči in dejala: »Tudi jaz sem imela spontani splav.« Oči so se ji orosile, ko je dejala: »In vedno manjka.«
Njen »in vedno manjka« me je pretresel in mi še danes odmeva. Te besede so mi bile jasen znak, da mama vedno ljubi in pogreša svojega otroka ter da je res, da ima mama v srcu prostor prav za vsakega svojega otroka.
Katarina Nzobandora,
Zavod Živim
Del članka je bil objavljen v Niki, prilogi časopisa Dnevnik.