Collette želi širiti prepričanje, da so ljudje kljub oviranostim sposobni delati. To vsak dan znova v svoji pekarni dokazuje sama, vendar želi svoje sporočilo prenesti tudi med tiste, ki morda nikoli ne bodo poskusili njenih piškotov. Zaradi tega rada sodeluje z mediji in potuje po ZDA, da bi svojo zgodbo delila s čim več ljudmi. Spodbuditi nas želi, da bi pozornost posvečali predvsem svojim sposobnostim in se manj ukvarjali s tistim, česar ne zmoremo. O njej so poročali že v 19 državah. S tem pogovorom Collette
vstopa še v Slovenijo.
Collette, kakšno je bilo tvoje otroštvo?
Vzgajali so me razmeroma običajno. Izstopati sem pravzaprav začela šele pozneje, v šoli, ko po nekaj razredih nisem mogla več dosegati enakih učnih ciljev, kot so jih ostali učenci. Kljub temu sem bila med vrstniki dobro sprejeta. V osnovni šoli sem bila del zabavne skupine prijateljic, takrat sem bila kar priljubljena. To zveni kot srečno otroštvo in morda nekoliko neskladno z značilno predstavo odraščanja otroka oz. mladostnika z Downovim sindromom.
Si imela tudi kakšno manj prijetno izkušnjo?
Iskreno rečeno: bili so trenutki, ko sem jamrala in rotila svojo mamo, naj poišče zdravnika, ki mi bo
»odpravil« Downov sindrom. Tako sem se počutila večji del srednješolskega obdobja: nihče mi ni
posvečal pozornosti, nihče me ni nikamor povabil … Jasno je bilo, da sem drugačna in da bo moje življenje drugačno od življenja večine drugih. To je bil zame zelo težek čas. Bila sem zelo osamljena
in »depresivna«.
Ko pa si končala šolanje, si se hotela zaposliti. Kakšne izkušnje imaš z razgovori za službo?
Ja, peka slaščic je bila moja strast in želela sem se s tem profesionalno ukvarjati. Po večini razgovorov sem imela občutek, da sem naredila dober vtis. Žal pa je sledilo elektronsko sporočilo: »Super te je bilo spoznati, a trenutno naše podjetje išče nekaj drugega.« Po vrsti takšnih odgovorov sem se počutila vse bolj brezupno. Zdelo se mi je, da ne glede na to, kako zelo se trudim, da bi bila sprejeta in bi se zlila z neko skupnostjo, nisem mogla uspeti, nihče me ni hotel sprejeti.
Kako je potem vzniknila ideja, da se lotiš samostojne poti in odpreš pekarno Collettey’s Cookies?
Veliko sem pekla, ker sem se ob peki počutila bolje. Ker pa sem pekla dobre piškote, je to pritegnilo
veliko pozornosti. Tudi sicer si nadvse rada izmišljam nove recepte in včasih mi uspe kakšen res dober. Tako je bilo npr. pred osmimi leti, ko smo šli z družino na smučanje. Ker pa jaz nisem več smučala, sva s prijateljico nakupili različne sestavine in pekli piškote. Spekla sem pet vrst piškotov, vključno s piškoti s čokoladnimi koščki in cimetom. Ti piškoti so domače, ki so bili sicer strogi kritiki, zares navdušili in
spodbudili so me, naj zapišem recept. Enake piškote sem potem spekla še za nekaj družinskih praznovanj, kjer so jih poskusili različni ljudje in vsi so bili navdušeni. Po več spodbudah sem svoje piškote ponudila lokalni trgovini z živili, nato pa se je novica o tem razširila in razširil se je tudi moj posel; pridobila sem veliko novih strank. Ko je bila moja zgodba predstavljena na televiziji, pa je število naročil sploh naraslo, tako da sem imela težavo, kako naj spečem toliko piškotov.
Poslanstvo tvoje pekarne pa ni le zagotavljanje sredstev za preživetje. Kako to, da si se odločila, da boš ustvarjala delovna mesta za ljudi z oviranostmi?
V svoji pekarni imam zaposlenih 13 ljudi. Mnogi med njimi imajo posebne potrebe. Zakaj želim ustvarjati delovna mesta za ljudi z oviranostmi? Ker jih nekdo mora! Pri nas, v ZDA, je več kot 82 % takih ljudi brezposelnih, mnogi živijo pod pragom revščine. Pa so to vendarle zelo sposobni ljudje.
Prepričana sem, da je to stanje pravzaprav nacionalna kriza. Včasih, ko smo žalostni, se nam zdi, da preprosto potrebujemo en piškot.
Ti pa s piškoti dejansko spreminjaš svet. Kako se počutiš ob tem?
To je super, vendar izpolnjujem le delček svojega poslanstva. Želim si povezati različne skupnosti in spremeniti »politiko« glede zaposlovanja ljudi z oviranostmi. To nameravam doseči s širjenjem svoje izkušnje, tudi z dokumentarnim filmom.
Ne le službe, včasih je za ljudi z oviranostmi težko dosegljiv cilj že življenje samo. V ZDA splavijo dva od treh otrok z Downovim sindromom, medtem ko so ponekod v Evropi (npr. v Islandiji, na Danskem) Downov sindrom skoraj »izbrisali«. Kako na te statistične podatke gleda uspešna, razgledana in aktivna mlada ženska z Downovim sindromom?
Grozljivo se je zavedati, da sami po sebi nismo »dovolj«, da se nas mnogi želijo preprosto znebiti. Moja mama se vsak dan Bogu zahvali za blagoslov, da sem ji bila podarjena. Pravzaprav bi na to vprašanje ona znala še boljše odgovoriti.:)
Kakšen pa bi bil tvoj nasvet staršem, ki izvedo, da bo njihov otrok imel Downov sindrom?
Naj sledijo moji zgodbi; lahko mi tudi pišejo na: collette@colletteys. com. Včasih ne odgovorim takoj, a
sem vsakega sporočila vesela.
Pa vendar, tvoja zgodba je sicer navdihujoča, a ne bi mogli reči, da si povsem povprečna oseba z Downovim sindromom. Življenje s to kromosomsko posebnostjo lahko prinese veliko komplikacij …
Res je. Staršem bi priporočila knjigo svoje mame Rosemary Alfredo z naslovom Najboljše življenje za vašega otroka s posebnimi potrebami, ki vsebuje 14 uporabnih nasvetov za starše. Življenje morda ubira drugačno pot, kot smo si predstavljali, a tudi ta pot je pristna in polna edinstvenih cvetlic ter čudovitih ljudi.
Klemen Čeligoj
Prvotno objavljeno v reviji Naša družina (prilogi časnika Družina)
Naslovna fotografija je iz osebnega arhiva Collette Divitto